Jedro

Delodajalec je razporedil delavca na drugo delovno mesto prav zaradi njegove sindikalne dejavnosti in ne samo zaradi organizacijskih razlogov po 17. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Tožena stranka tudi ni z ničemer dokazala, da bi tožnik opravljal sindikalno dejavnost v nasprotju z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti. Zato bi tožena stranka za razporeditev tožnika morala predhodno zahtevati soglasje sindikata, kot je to predpisano v 3. odstavku 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) ter v 41. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 40/97). Ker tega ni storila, sta izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita. Uporaba teh določb ima podlago v Konvenciji MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Ur. l. SFRJ št. 14/82-MP), ki je sestavni del delovnopravne zakonodaje Republike Slovenije. Stališče, kot ga je v tej zadevi zavzelo sodišče prve stopnje, je tudi v skladu s sodno prakso v podobnih primerih, potrjeno s sodbami Vrhovnega sodišča RS (ena od teh je opr.št. VIII Ips 303/99 z dne 10.10.2000).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 12.5.2000 in 17.7.2000 o razporeditvi tožnika na delovno mesto varilec I v DPT karosernica in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto na katerem je delal pred izdajo navedenih sklepov in mu povrniti stroške postopka v višini 25.410,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2001 dalje do plačila. Sodišče je ugodilo zahtevku, ker je ugotovilo, da je bil tožnik kot sindikalni zaupnik razporejen na drugo delovno mesto brez soglasja sindikata. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Pritožbo tožena stranka utemeljuje s tem, da je bila razporeditev tožnika opravljena zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa in da bi se tožniku kot sindikalnemu zaupniku omogočila lažja in celovitejša vključitev v opravljanje sindikalne dejavnosti. Vse to je tožena stranka sodišču nedvomno dokazala. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdenm postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Iz navedb tožene stranke v postopku pred prvostopnim sodiščem in v pritožbi nedvomno izhaja, da je tožnika razporedila na drugo delovno mesto prav zaradi njegove sindikalne dejavnosti in ne samo zaradi organizacijskih razlogov po 17. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), kar je sicer navedla v sklepu z dne 12.5.2000. Tožena stranka tudi ni z ničemer dokazala, da bi tožnik opravljal sindikalno dejavnost v nasprotju z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti. Glede na opisano je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi tožena stranka za razporeditev tožnika morala predhodno zahtevati soglasje sindikata, kot je to predpisano v 3. odstavku 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) ter v 41. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 40/97) in ker tega ni storila je razveljavilo izpodbijana sklepa tožene stranke. Uporaba teh določb ima podlago v Konvenciji MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Ur. l. SFRJ št. 14/82-MP), ki je sestavni del delovnopravne zakonodaje Republike Slovenije. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stališče, kot ga je v tej zadevi zavzelo sodišče prve stopnje, tudi v skladu s sodno prakso v podobnih primerih potrjeno s sodbami Vrhovnega sodišča RS (ena od teh je opr.št. VIII Ips 303/99 z dne 10.10.2000). Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Določbe ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na temelju 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).