Jedro

Ni razlogov za prekinitev postopka, saj odločitev Inšpektorata RS za okolje in prostor o usodi toženčeve črne gradnje ne predstavlja predhodnega vprašanja.

Odgovornosti države za delovanje njenih organov ni mogoče razumeti tako široko, da bi že vsaka nepravilnost v postopku pred državnim organom izkazovala protipravnost. Njena odgovornost obstoji tedaj, ko so bile napake v postopku tako hude, da presegajo še dopustni okvir.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v IV.1. točki izreka v delu, ki se nanaša na povrnitev premoženjske škode (7.093,97 EUR) v razmerju do drugo tožene stranke in v VI. točki izreka, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdita.

Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za prekinitev postopka ter zaradi umika tožbe za znesek 1.251,86 EUR v tem delu postopek ustavilo (I. in II. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik od drugega toženca zahteva odstranitev dela objekta, ki posega na njegovo nepremičnino parc. št. 3265/1 k.o. x. (III.1. točka), od obeh tožencev pa nerazdelno plačilo 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III.2. točka) ter povrnitev pravdnih stroškov (III.3. točka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik od tožencev zahteva nerazdelno plačilo 11.266,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov (točka IV.1. in 2.). Tožniku je naložilo, da prvi toženki povrne 1.253,96 EUR, drugemu tožencu pa 3.363,81 EUR stroškov postopka (V. in VI. točka izreka).

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da bi bilo treba postopek prekiniti do zaključka inšpekcijskega postopka, ki poteka zaradi nelegalne gradnje drugega toženca, saj gre za predhodno vprašanje. Tožnik namreč ne bo imel več interesa glede zahtevka na odstranitev objekta, če bo drugemu tožencu to naloženo z odločbo inšpekcije. Sodišču očita, da ni obrazložilo, katere njegove dokazne predloge je zavrnilo in zakaj. Opozarja, da je predlagal izvedenca, ki bi ugotovil, za koliko se je zaradi toženčeve gradnje zmanjšala vrednost njegove nepremičnine. Tudi glede nepremoženjske škode je predlagal izvedenca, poleg tega je zahteval zaslišanje strank, čemur sodišče ni sledilo in tožniku s tem odvzelo pravico do izjave. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi moralo zaslišati pričo M.B.M.. Sodišče v sodbi tudi ni obrazložilo, zakaj meni, da ravnanje tožencev ni bilo protipravno. Tožnik se s takšno presojo ne strinja. Opisuje njuno ravnanje v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja in inšpekcijskega postopka, ki po njegovem mnenju utemeljuje njuno odškodninsko odgovornost. Glede zahtevka na odstranitev dela objekta opozarja na ugotovitve izvedenca geodetske stroke, da gradnja sega na tožnikovo nepremičnino, ter na skico poteka meje, iz katere izhaja, da je zunanji zid objekta na meji. To pomeni, da vsaj okenske police segajo čez mejo. Na koncu graja še stroškovno odločitev sodišča, ki je drugemu tožencu priznalo kilometrino in cestnino na relaciji Ljubljana – Sežana – Ljubljana ter strošek odsotnosti pooblaščenca iz pisarne, saj ne gre za potrebne stroške oziroma ti ne morejo bremeni tožnika, če si je toženec izbral odvetnika iz kraja izven območja sodišča. Na pravilno vročeno pritožbo je odgovoril drugi toženec, ki predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, po uradni dolžnosti pa tudi glede procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Glede umika tožbenega zahtevka V pritožbi ni sporno, da je tožnik umaknil del zahtevka, ki se nanaša na povrnitev premoženjske škode za uničeno rastlinje v višini 1.251,86 EUR, zato je odločitev sodišča v II. točki izreka, ki je pritožba konkretizirano ne napada, pravilna.

Glede utemeljenosti zahtevka zaradi vznemirjanja lastninske pravice Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejstva, od katerih je odvisna (ne)utemeljenost zahtevka za odstranitev dela objekta in so nasprotni očitki pritožbe neutemeljeni.

Na podlagi pravnomočne sodne odločbe o poteku meje med parcelama 3265/1 k.o. x. (last tožnika) in 3265/4 k.o. x. (last drugega toženca) (sklep N 8/2009 z dne 10.12.2010 v prilogi C1), je bilo ugotovljeno, da toženčeva sporna gradnja leži na njegovi nepremičnini. Pritožbeno sodišče v pravilnost takšne ugotovitve ne dvomi in jo sprejema kot pravilno.

Pritožba se neupravičeno sklicuje na ugotovitve sodnega izvedenca P. Z., da vzhodni vogal in vogal nadstreška toženčeve gradnje segata na tožnikovo parcelo 3265/1 k.o. x. (mnenje na list. št. 59 z dne 18.9.2006). Izvedensko mnenje je bilo namreč izdelano še pred sodno odločitvijo v zadevi N 8/2009, kjer je bila meja med parcelama določena tako, da novo zgrajeni objekt drugega toženca v celoti stoji na njegovi parceli. Predhodne ugotovitve izvedenca zato ne morejo biti (več) odločilne.

Tožnik v pritožbi tudi ne more uspeti s trditvijo, da preko meje segajo vsaj okenske police. V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč tega ni zatrjeval, zato gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Na prekomejno lego okenskih polic je sicer opozoril v pripombah na izvedensko mnenje (vloga na list. št. 85 z dne 25.10.2006), ko je bil potek meje med strankama še sporen, po tem, ko je bila meja sodno urejena (in to drugače, kot jo je prikazoval tožnik), pa ni (več) zatrjeval, da ta del objekta sega na njegovo zemljišče. Tako tudi ni bilo potrebe, da bi sodišče zaslišalo predlagano pričo M. B. M., saj dokazi ne morejo nadomestiti trditev strank.

Glede na ugotovitve o legi toženčeve gradnje je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, materialnopravno pravilna. Z gradnjo namreč ne posega v tožnikovo lastnino, zato v določbi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) za zahtevano odstranitev ni podlage.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ni razlogov za prekinitev postopka, saj odločitev Inšpektorata RS za okolje in prostor o usodi toženčeve črne ne predstavlja predhodnega vprašanja (13. člen ZPP). Drži stališče pritožnika, da ne bo imel več interesa za takšen zahtevek, če bo graditelju z upravno odločbo naložena rušitev. Kljub temu pa odločitev sodišča ni odvisna od odločitve inšpekcijskega organa, temveč zgolj od presoje, ali je drugi toženec protipravno posegel v tožnikovo lastnino.

Glede povrnitve nepremoženjske škode Tožnik od obeh tožencev zahteva nerazdelno plačilo 4.172,93 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi duševnega trpljenja in strahu zaradi posega v njegove osebnostne pravice in sicer v pravico do mirnega življenjskega okolja, uživanja lastninske pravice ter dostojanstva (179. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je takšen zahtevek zavrnilo, je materialnopravno pravilna in temelji na ugotovitvi, da v ravnanju (obeh) tožencev ni bilo protipravnosti (131. člen OZ), čemur pritožbeno sodišče pritrjuje, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sprejeta odločitev je po oceni pritožbenega sodišča pravilna tudi (oziroma predvsem) zato, ker glede na zatrjevana dejstva (o ravnanju državnih organov(1) oziroma o odsotnosti vplivov sporne gradnje(2) na sosednjo zemljišče) ni mogoče govoriti o posegu v osebnostne pravice tožnika in je takšna njegova opredelitev v tožbi materialnopravno napačna. Glede na navedeno ni pravne podlage za povrnitev škode, tudi če bi bila ta izkazana. Sodišče je torej ravnalo pravilno, ko v tej smeri ni izvajalo dokazov.

Glede povrnitve premoženjske škode v razmerju do prve toženke Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 26. člena Ustave RS pravilno presodilo, da ni podana odškodninska odgovornost Republike Slovenije za delovanje njenih organov, zato je tožbeni zahtevek v razmerju do nje utemeljeno zavrnilo.

Obrazložitev sodbe, da slednja ne odgovarja zato, ker ravnanje njenih organov ni bilo protipravno, je resda kratka, a še zadostna, da je izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitki o procesni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so zato neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče takšni presoji pritrjuje in je drugačno naziranje pritožbe materialnopravno zmotno. Tožnik svoj tožbeni zahtevek gradi na očitkih, da mu UE Sežana ni omogočila sodelovanja v postopku izdaje enotnega gradbenega dovoljenja (priloga A2), za katerega je zaprostil drugi toženec, ter da mu dovoljenja ni vročila. Meni, da bi moral omenjeni organ pred tem pridobiti njegovo soglasje, saj je bila gradnja predvidena v manjšem mejnem odmiku od predpisanega.

Navedeni očitki sami po sebi še ne zadoščajo za zaključek, da je organ ravnal protipravno, zaradi česar bi bila podana odškodninska odgovornost države. Po stališču sodne prakse odgovornosti države za delovanje njenih organov ni mogoče razumeti tako široko, da bi že vsaka nepravilnost v postopku pred državnim organom izkazovala protipravnost. Njena odgovornost obstoji tedaj, ko so bile napake v postopku tako hude, da presegajo še dopustni okvir. Za takšen primer gre, če je organ ravnal arbitrarno (3), če pri odločanju ni upošteval jasne zakonske določbe(4) ali če je brez razloga odstopil od ustaljene sodne prakse(5). Okoliščine konkretnega primera ne omogočajo zaključka, da je šlo za takšno ravnanje tudi v danem primeru. Prvo tožena stranka je namreč pojasnila, da tožniku ni bil priznan položaj stranke oziroma stranskega udeleženca zato, ker po podatkih zemljiške knjige tedaj (še) ni bil lastnik sosednjih parcel. Odločitev organa je torej temeljila na materialnopravni presoji, da tožnik glede na ugotovljene dejanske okoliščine ni izkazal interesa za udeležbo v postopku (49. člen tedaj veljavnega Zakona o upravnem postopku, ZPP/1986). Šlo je torej za presojo dokazov in uporabo materialnega prava, zato ni mogoče govoriti o nedopustnem ravnanju, ki bi imel za posledico odškodninsko odgovornost prve toženke.

Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje razlogom sodbe v 11. točki obrazložitve, ki se nanašajo na vodenje inšpekcijskega postopka. Glede na to, da zaradi toženčeve gradnje v nasprotju z izdanim enotnim dovoljenem za gradnjo inšpekcijski postopek še ni zaključen (prim. odločbe A24 do A27 in B14), so neutemeljeni očitki, da organ v zvezi s črno gradnjo ni ukrepal, s čemer tožnik dodatno utemeljuje odgovornost Republike Slovenije.

Glede povrnitve premoženjske škode v razmerju do drugega toženca Pač pa pritožba upravičeno napada odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na povrnitev premoženjske škode 7.093,98 EUR s strani drugega toženca. Sodišče prve stopnje se do obstoja tovrstne škode ni opredelilo, saj je presodilo, da toženima strankama v postopku pridobivanja dovoljenja za gradnjo ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, tako da že temeljna predpostavka odškodninske odgovornosti ni podana (131. člen OZ). Pritožbeno sodišče opozarja, da je takšno izhodišče sodbe materialnopravno napačno.

Tožnik je namreč zatrjeval, da mu je drugi toženec s sporno gradnjo odvzel razgled, zaradi česar je njegova nepremičnina 3265/1 k.o. x. manjvredna. Zatrjeval je torej, da ima toženčeva gradnja negativne vplive na njegovo nepremičnino. Gre za t.i. imisije, pri katerih je ključno, ali presegajo krajevno običajne meje oziroma ali povzročajo znatnejšo škodo (5. člen Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR oziroma 75. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Protipravno oziroma škodljivo dejstvo je torej škoda, ki presega normalne (običajne) meje in ne morebitno nedopustno ravnanje obeh tožencev v upravnem postopku, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje.

Ker sodišče prve stopnje tožnikovih navedb ni presojalo v luči citirane stvarnopravne določbe, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik je namreč glede padca vrednosti njegove nepremičnine predlagal izvedenca gradbene stroke, sodišče pa je ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo.

Sklepno

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo le v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo v razmerju do drugega toženca, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ocenilo je, da bi z morebitno spremembo sodbe strankama odvzelo pravico do pritožbe.

V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v I., II. III. 1. in 2. točki ter IV. točki izreka, v kolikor se nanaša na plačilo nepremoženjske škode (4.172,93 EUR) ter plačilo premoženjske škode (7.093,97 EUR) v razmerju do prve toženke, potrdilo (353. člen ZPP). V pritožbi uveljavljeni pritožbeni namreč niso podani, uradoma upoštevanih kršitev pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo.

Posledično je razveljavilo tudi stroškovno odločitev v razmerju do drugega toženca (VI. točka izreka), saj je ta odvisna od od uspeha pravdnih strank. Pritožbene navedbe glede priznanja stroškov, ki so vezani na odvetnikov sedež v kraju zunaj območja sodišča, pa na odločitev ne vplivajo, zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Če tožnik kljub prošnjam ni mogel sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, njegove prijave v zvezi s črno gradnjo pa niso bile uspešne, to še ne predstavlja posega v dostojanstvo, če se organ ni vedel žaljivo, kar pa ni bilo zatrjevano.

(2) Tožnik ni zatrjeval škodljivih posledic gradnje (npr. hrup, smrad, odvzem svetlobe, vibracije), ki bi negativno vplivale na njegovo zdravje. Navajal je le, da zaradi gradnje nima več razgleda ter da na svoji nepremičnini ne more več obračati s traktorjem. Glede na navedeno ne gre za poseg v pravico do zdravega oziroma mirnega življenjskega okolja, kot je to zatrjeval tožnik, temveč za vprašanje izvrševanja lastninske pravice, ki pa ne sodi v krog osebnostnih pravic.

(3) Primerjaj zadeve III Ips 92/1999. (4) Tako v zadevah III Ips 139/2011, II Cp 1901/2012. (5) Primerjaj tudi odločbe III Ips 48/2010, Up-82/02, II Ips 509/2000, VIII Ips 64/2008, III Ips 142/2005.