Jedro

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zato ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki kakorkoli spreminjajo ali relativizirajo relevantna dejstva, ki predstavljajo podlago izpodbijane sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženko, da plača tožniku odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR), ki predstavlja škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem toženke, ker ta ni pravočasno in prostovoljno izvršila pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča. 2. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi proti prvostopenjski sodbi in sodbo spremenilo tako, da je tožniku prisodilo še denarno zadoščenje v znesku 600.000 SIT, tako da znaša celotna pravnomočno prisojena odškodnina za duševne bolečine 1.600.000 SIT (sedaj 6.616.068 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2005 do plačila.

3. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča v zavrnilnem delu (glede neprisojenega zneska 5.000.000 SIT) zaradi "zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka". Razlogi izpodbijane sodbe naj bi bili v nasprotju z vsebino listin v spisu. Tako je iz sodbe razvidno, da ni mogoče sprejeti izvedenskega mnenja dr. M. V., ker ta ni razpolagal z vso medicinsko dokumentacijo. Iz izvedenskega mnenja je jasno razvidno, da je imel izvedenec na razpolago kompletni karton splošne prakse, vključno z vso psihiatrično dokumentacijo. Izvedenec ni razpolagal le s sodnim spisom. Zato ne drži ugotovitev sodišča, da je nasprotje med izvedenskima mnenjema, ki sta ju podala izvedenca psihiatra, posledica pomanjkljive dokumentacije izvedenca V. Revident nasprotuje ugotovitvi pritožbenega sodišča, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedenskim mnenjem dr. V., saj tudi pritožbeno sodišče priznava, da je mnenje dr. V. bilo upoštevano kot tožnikove pripombe na mnenje dr. T. Sodišče se je enostavno odločilo, da bo verjelo dr. T. in nikomur drugemu. Sodišči sta se tudi premalo posvetili temu, kakšne posledice zaradi ravnanja toženke preživlja tožnik, da ima dobesedno uničeno življenje in ni odškodnine, ki bi mu to lahko nadomestila. Sodišče s prisojo nizke odškodnine pa to njegovo trpljenje samo še povečuje. Revident meni, da bi sodišče moralo angažirati novega izvedenca psihiatrične stroke ali pa vsaj na revizijski stopnji pravilno ovrednotiti njegovo prikrajšanje zaradi ravnanja toženke. Izvedenka T. tudi sama priznava, da njena ocena, da gre pri tožniku za 10% zmanjšanje življenjskih aktivnosti, temelji le na njeni subjektivni oceni. Dejansko stanje je tako ugotovljeno nepopolno in bi bilo treba za njegovo razjasnitev angažirati novega izvedenca.

4. Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ta pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

5. Sodišče je prisodilo tožniku odškodnino v zvezi s poslabšanjem njegovega zdravstvenega stanja, ki naj bi ga povzročila toženka zato, ker je bila v zamudi z izvršitvijo sodne odločbe, po kateri ga je bila "dolžna poklicati nazaj na delo" v osmih dneh. Ta zamuda je trajala od 4.4.1998 do 10.7.1998. Podlaga odškodninske obveznosti toženke ni predmet revizijskega preizkusa.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča(1), ki ga je mogoče vložiti le zaradi nekaterih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporaba materialnega prava(2). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja(3) in zato ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki kakorkoli spreminjajo ali relativizirajo relevantna dejstva, ki predstavljajo podlago izpodbijane sodbe. Zato pri odločanju o primernosti prisojene odškodnine ni mogoče upoštevati tistih tožnikovih trditev, ki se nanašajo na drugačen obseg nepremoženjske škode, kot ga je upoštevalo pritožbeno sodišče. 7. Sodišče je v zvezi z ugotavljanjem poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja angažiralo dva izvedenca: psihiatrinjo prof. dr. M. T. in izvedenca za interno medicino doc. dr. M. M. Mag. dr. M. V. je mnenje o tožnikovih duševnih težavah podal izključno na tožnikov predlog in je zato sodišče njegovo pisno mnenje pravilno upoštevalo kot tožnikove navedbe in s tem v zvezi tudi dodatno zaslišalo izvedenko T., pri čemer je bila pravilnost stališč izvedenke stvar dokazne ocene sodišča, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa(4). V tem kontekstu je tudi nepomembno, s kakšno dokumentacijo je razpolagal V., saj v postopku ni imel statusa izvedenca. Pritožbeno sodišče v zvezi z izvedenskim postopkom ni storilo zatrjevanih relevantnih procesnih kršitev.

8. Pritožbeno sodišče tožniku ni prisodilo prenizkega denarnega zadoščenja v zvezi s škodo, ki jo je prvostopenjsko sodišče podrobno opisalo na 5., 6., 7., 8. in 9. strani sodbe. S tem v zvezi tudi ne drži revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, saj ob pravilnem upoštevanju 200. člena in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR ne more biti upravičen do višje odškodnine.

9. Zavrnitev revizije ima podlago v 378. členu ZPP, implicira pa tudi zavrnitev tožnikovega predloga za povrnitev revizijskih stroškov(5).

.Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Op. št. (2): Primerjaj prvi odstavek 370. člena ZPP.Op. št. (3): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.Op. št. (4): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.Op. št. (5): Primerjaj prva odstavka 165. in 154. člena ZPP.