Jedro

V denacionalizacijskem postopku se vrednost premoženja, ki se vrača, ugotavlja le na način, ki ga za posamezno vrsto premoženja predpisuje ZDen oziroma na njegovi podlagi izdano Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Stranka z interesom sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 23.4.2002, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote G.R. z dne 20.11.2000. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje odločil, da je Slovenska odškodninska družba d.d. (SOD) dolžna izročiti upravičencema do denacionalizacije F.K., roj. 14.6.1939 in F.K., roj. 23.9.1902, za podržavljene zaloge in inventar v trgovini z železnino F.K. obveznice v nominalni vrednosti 135.619,88 DEM oziroma 14,564.233,30 SIT v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v upravnem postopku temelj in obseg podržavljenja nista bila dovolj raziskana. Sodišče prve stopnje ne more pritrditi ugotovitvam tožene stranke v njeni odločbi, da je denacionalizacija v tem postopku obravnavanega premoženja, to je zalog in inventarja v trgovini Ž.

F.K. v G.R. izkazana z zapisnikom OLIO R. z dne 22.7.1948, zapisnikom o prevzemu skladišča z dne 4.5.1948, dopisom Predsedstva vlade LRS z dne 8.2.1949 in zapisnikom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 16.6.1949, saj iz teh listin izhaja, da se nanašajo na nacionalizacijo skladišča F.K. v G.R. Podjetje je bilo po podatkih v navedenih listinah v solasti F.K., V.K., I.K. in M.K., medtem ko naj bi podržavljeno trgovino imela F.K. in njegova žena F.K. Tudi ni dovolj preverjena trditev tožene stranke, povzeta po ugotovitvah prvostopenjskega organa, da je bila trgovina F.K. nacionalizirana po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, ZNZGP). Ukazi o določitvi podjetij za podjetja splošnega državnega ali republiškega pomena so bili objavljeni v uradnih glasilih. V Uradnem listu LRS, št. 76/46 je bil sicer objavljen ukaz ustavodajne skupščine LRS z dne 30.11.1946, po katerem je bilo tudi podjetje F.K. določeno za gospodarsko podjetje republiškega pomena. Ker pa iz navedenih listin izhaja, da je bilo podržavljeno skladišče F.K. in se je torej ukaz lahko nanašal na skladišče, bi moral upravni organ z lastnimi dejstvi in okoliščinami utemeljiti, zakaj je navedeni ukaz štel za dokaz o podržavljenju trgovine F.K. na podlagi ZNZGP. Sklicevanje na seznam nacionaliziranih podjetij za prepričljivost take ugotovitve po presoji sodišča prve stopnje ni zadostno. Ker seznam v publikaciji Viri za nacionalizacijo industrijskih podjetij v Sloveniji po drugi svetovni vojni, nima podatkov o točnem izvoru in o popolnosti podatkov, se nanj z zanesljivostjo ni mogoče opirati. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka preveriti ugotovitev prvostopenjskega organa, da je bil temelj podržavljenja zalog in inventarja trgovine F.K. ZNZGP. Za obstoj temelja za denacionalizacijo je lahko pomembno tudi nesporno dejstvo, da so družino vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka okupatorji izselili, trgovino pa zaplenili. Tudi Zakon o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo in s premoženjem, ki jim ga je odvzel okupator ali njegovi pomagači, je po 22. točki 3. člena ZDen podlaga za denacionalizacijo. Sodišče prve stopnje se sklicuje tudi na določbe 3., 4. in 5. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Po presoji sodišča prve stopnje dokaz o obsegu in vrednosti podržavljenega premoženja ne more biti le prijava vojne škode, iz česar sta upravna organa izhajala. S podatki o prijavljeni škodi, za kar je bila izdana Uredba o ustanovitvi državne komisije za vojno škodo in Pravilnik o prijavljanju in ugotavljanju vojne škode, je želela po vojni država zbrati podatke o celotni vojni škodi v državi. Prijavljeno škodo je morala oceniti komisija za vojno škodo in o ugotovljeni višini izdati poseben sklep. O izplačilu škode prizadetim osebam navedena predpisa nista vsebovala nobenih določb, kar pomeni, da ta predpisa nista predvidela izplačila prijavljenih zneskov v roke prijaviteljev.

Prijava vojne škode, ki jo je v obravnavanem primeru dala F.K. dne 20.8.1945, ni preverjena niti po tedaj predvidenih organih, zato se po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče opirati izključno nanjo niti glede obsega niti glede vrednosti premoženja, ki naj bi bilo podržavljeno. V denacionalizacijskem postopku se vrednost premoženja, ki se vrača, ugotavlja le na način, ki ga za posamezno vrsto premoženja predpisuje Zakon o denacionalizaciji (ZDen) oziroma na njegovi podlagi izdan predpis. Zato bi bilo treba tudi v konkretnem primeru ob poprejšnji ugotovitvi predmetov podržavljenja, upoštevati citirane določbe Navodila. Tožena stranka je nekritično sprejela stališče prvostopenjskega organa, da naj bi realno vrednost podržavljenega premoženja najbolj verjetno izkazovala prijava vojne škode. Prav tako je prvostopenjski organ kršil pravila postopka, ker tožeče stranke ni vabil na zaslišanje prič, kar je v nasprotju s 149. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Tožeča stranka je sicer imela možnost podati ugovore na poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, česar se je tudi poslužila, vendar pa bi ji glede na način, kako je upravni organ ugotavljal relevantna dejstva, morala biti dana možnost udeležbe pri zaslišanju prič. Zato je po presoji sodišča prve stopnje ocena tožene stranke, da v postopku niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, ki bi vplivale na odločitev, zmotna.

Stranka z interesom vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je bilo premoženje, ki je bilo predmet denacionalizacijskega postopka, ugotovljeno zlasti na podlagi izpovedb zaslišanih prič. Te so smiselno potrdile navedbe v listinah, za katere upravno sodišče napačno sklepa, da se nanašajo le na nacionalizacijo skladišča F.K. st. Res je, da je sin F.K. umrl že leta 1942 in da tako ni mogel biti navzoč pri popisu premoženja trgovine, vključno s skladiščem te trgovine, vendar je bil zato prisoten njegov oče kot njegov najbližji sorodnik in strokovnjak na tem področju, ki je imel tudi sam skladišče, ki pa ni predmet tega postopka. Upravno sodišče je dalo premalo teže izpovedbi zaslišanih prič, ki so skladno opisale, da je bil F.K. lastnik dobro založene trgovine, ki jo je po izgonu lastnika in njegove družine prevzel okupator, nato pa je bila ob koncu vojne podržavljena. Navedeno, poleg predloženih listin, kaže na to, da je bil temelj podržavljenja ZNZGP. Priče se glede na časovno oddaljenost obravnavane zadeve sicer niso mogle spomniti vseh podrobnosti, vendar pa so okoliščine, ki so pomembne za to zadevo, izpovedale z gotovostjo. Poleg tega je znano, kakšen inventar je potreben za nemoteno poslovanje trgovine, kakršna je bila trgovina F.K. Tako je mogoče sklepati, da je bilo dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev upravnega organa, z gotovostjo ugotovljeno. Priči I.H. in J.S. sta že pokojni, zato njuno ponovno zaslišanje ne bo več mogoče. Dejstvo, da se postopek tako dolgo vleče, ne bi smelo iti v škodo stranke. Prilaga izjavo priče I.G. Ta še dodatno potrjuje navedbe v odločbi. Doslej zbrani podatki zadostujejo za pravilno meritorno odločitev. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v izpodbijani sodbi.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi sporno, na kakšni pravni podlagi je prišlo do podržavljenja premoženja, katerega vračilo je predmet presoje v tem upravnem sporu. Šele potem, ko bo v ponovnem postopku ugotovljen pravni temelj podržavljenja in s tem izpolnitev pogojev za denacionalizacijo po ZDen, bo mogoče presojati vrednost premoženja, katerega vračilo se uveljavlja v denacionalizacijskem postopku.

Poleg navedenega se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da se v denacionalizacijskem postopku vrednost premoženja, ki se vrača, ugotavlja le na način, ki ga za posamezno vrsto premoženja predpisuje ZDen oziroma na njegovi podlagi izdano Navodilo. Po določbi 4. člena Navodila se vrednost podržavljenih stvari, za katere so bile z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti, določi praviloma na podlagi teh vrednosti. Navodilo pa v 5. členu določa, kako se v dvomu o realnosti takih vrednosti izkazuje drugačna vrednost. Da bi bilo dejansko stanje ugotovljeno na podlagi navedenih predpisov, pa iz predloženih spisov, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne izhaja. To pa je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS. Po tej zakonski določbi v primeru, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kar je bilo v obravnavanem primeru podano.