Jedro

Če v odločbi ni navedena pravna podlaga in dejansko stanje ter razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev o tem, od kdaj gre tožnici naziv svetovalke, so s tem kršena pravila postopka, kar lahko vpliva na odločitev o stvari (209. člen).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za šolstvo in šport z dne 18.5.1994 v izpodbijanem delu pod točko 1. izreka, ki glasi "Šteje se, da je naziv pridobljen s 23.4.1994", odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnici podelila naziv svetovalka. Naziv ji je podelila za dobo desetih let. Odločila je tudi, da je naziv pridobljen s 23.4.1994. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da tožnica izpolnjuje vse pogoje, ki jih za napredovanje v naziv svetovalke določa 1. odstavek 20. člena v zvezi s 6. členom pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92, 42/92, 53/93). Tožena stranka navaja, da tožnici, ki opravlja dela in naloge individualne slušne in govorne rehabilitacije, glede na naravo njenega dela pripada pravica do naziva po šolskih predpisih, z dnem uveljavitve zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, to je s 23.4.1994. Zato je tožnica upravičena napredovati v naziv od uveljavitve navedenega zakona.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Meni, da je odločitev tožene stranke o pridobitvi naziva svetovalka s 23.4.1994 v nasprotju z določbami pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu, ki je uveljavil pridobitev tega naziva z 8.8.1992. Tožena stranka datum pridobitve naziva neutemeljeno veže na dan uveljavitve zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti. Meni, da je zaradi nepravilne uporabe pravnega predpisa moralno in materialno oškodovana in v neenakopravnem položaju z drugimi sodelavci pedagoškega procesa. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. Navaja, da Zavod za usposabljanje slušno in govorno motenih, v katerem je zaposlena tožnica, opravlja poleg vzgojnoizobraževalnih dejavnosti tudi druge dejavnosti, ki se financirajo iz različnih virov oziroma resorjev. Dejavnost, ki jo opravlja navedeni zavod, urejajo predpisi s področja zdravstvenega varstva, financira pa jo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zato vse do uveljavitve zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti za delavce v teh zavodih ni bilo pravne podlage za napredovanje v nazive, ki je bilo uveljavljeno v osnovnem in srednjem šolstvu. Šele zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti, je z določbo 4. točke 13. člena razširil pravico do napredovanja v nazive po predpisih, ki veljajo za področje vzgoje in izobraževanja, na vse učitelje, vzgojitelje, pedagoge, psihologe, socialne delavce, specialne pedagoge in knjižničarje, zaposlene v vrtcih in v osnovnem in srednjem šolstvu, ne glede na to, da dejavnost urejajo predpisi z različnih področij in jo financirajo različni resorji. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Ni sporno, da je tožnica učiteljica surdopedagogike in opravlja naloge individualne slušne in govorne rehabilitacije. Tožnica je torej pedagoška delavka, ne glede na to, da delo opravlja v zavodu za usposabljanje slušno in govorno motenih. Napredovanje v nazive pedagoških delavcev ureja pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (v nadaljevanju: pravilnik, Uradni list RS, št. 39/92, 42/92, 53/93), po katerem je tožena stranka tudi presojala pogoje za napredovanje tožnice v naziv svetovalka. V obravnavanem primeru, ko je torej pravna podlaga za odločanje navedeni pravilnik, ni jasno, na kakšni podlagi tožena stranka veže datum pridobitve naziva na zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnost (Uradni list RS, št. 18/94). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da tožnici zaradi narave dela pripada pravica do napredovanja šele z uveljavitvijo navedenega zakona, ne da bi navedla pravno in dejansko podlago za tak sklep in tudi ni obrazložila, zakaj je potem uporabila navedeni določbi pravilnika, ki je bil izdan na podlagi drugih zakonov in sicer 29. člena zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/91-I) ter 2. in 4. odstavka 8. člena zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno - izobraževalnih zavodih (Uradni list RS, št. 16/92). Če obstaja pravna in dejanska podlaga za uporabo 6. člena in 1. odstavka 20. člena navedenega pravilnika, bi bil lahko utemeljen tožničin ugovor, da ji gre naziv svetovalke z njegovo uveljavitvijo, to je z 8.8.1992, kot je določeno v 21.členu tega pravilnika.

Ker obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje pravne podlage niti dejanskega stanja in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev o tem, od kdaj gre tožnici naziv svetovalka, so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev (209. člen ZUP), zato je odločba nezakonita.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in v izpodbijanem delu odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).