Jedro

Tožena stranka je dokazala utemeljen razlog nesposobnosti (tožnik ni odpravil vseh napak pri pripravi publikacije in uporabnikov ni obvestil na običajen način), zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašala na razveljavitev: - obvestila o začetku postopka za ugotavljanje znanja in zmožnosti za opravljanje dela javnega uslužbenca in vabilo na razgovor z dne 10. 2. 2014; - pooblastilo A.A. za spremljanje dela javnega uslužbenca z dne 10. 2. 2014; - zapisnik razgovora z dne 14. 2. 2014; - poročilo A.A. z dne 8. 4. 2014 o spremljanju dela tožnika v obdobju 17. 2. 2014 do 8. 4. 2014. S sodbo, zoper katero se pritožuje tožnik, pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 23. 5. 2014, sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 7. 2014 in da pogodba o zaposlitvi z dne 28. 7. 2008 ostane še naprej v veljavi, poziv nazaj na delo z dne 6. 10. 2014 in podredni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 4.677,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2014 dalje.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je bil po mnenju prisotne javnosti zapisnik sodišča prve stopnje napisan zelo enostransko in na koncu glavne obravnave niti ni bil prebran, kar je nedopustno in kaže na enostransko obravnavo v korist tožene stranke. Sindikat, ki je sodeloval pri samem postopku ugotavljanja strokovne usposobljenosti je napačno ugotovil, da v samem postopku ni bilo nepravilnosti. Osebi, ki sta postopek vodili, namreč generalna direktorica B.B. in nekdanji nadrejeni A.A. nimata ustreznih kvalifikacij za vodenje postopka po 31. členu ZUP niti strokovnih znanj iz področja dela tožnika. Pri primopredaji dela s strani C.C. se ni napravil noben zapisnik niti ni pri primopredaji sodeloval A.A., ki bi vsekakor moral sodelovati. C.C. je nedvoumno dala vedeti tožniku, da mu ne more dati nobenih navodil, ker je na novem delovnem mestu polno zasedena. A.A. pa ni obvladal tožnikovega dela, kar je pripeljalo do tega, da tožniku ni pomagal pri delu in se je ironično izmotaval, da je vse v navodilih. Spremljanje dela tožnika s strani A.A. se je začelo s pripravo publikacije ... in takrat je tudi A.A. pričel izvajati mobing in psihično nasilje nad tožnikom. Neutemeljeno je tožnikovo delo ocenil za slabo in podal negativno oceno dela tožnika oziroma ugotovil nesposobnost. Prišlo je do vdorov v računalnik tožnika tako, da so bile zlonamerno napravljene napake. O sumu je tožnik podal tudi ovadbo PP D. Sodišče ni upoštevalo trditev tožnika in jih je povzelo zelo na kratko, medtem ko je navedbe tožene stranke povzelo zelo natančno in pikolovsko, kar kaže na pristranskost sodišča. Sodišče je tudi zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič E.E., F.F. G.G., C.C., H.H., I.I., policista J.J. in K.K., L.L., M.M., N.N., O.O. ter P.P., češ da njihovo zaslišanje ne bi prispevalo k drugačni odločitvi v tem postopku. Zato tožnik ponovno predlaga zaslišanje generalne direktorice B.B., za katero je sodišče zapisalo, da zaslišanje ni potrebno, ker v postopku odpovedi ni ugotovilo nepravilnosti, katere zatrjuje tožnik. Ravno generalna direktorica bi lahko sodišču pojasnila, zakaj in kako je prišlo do postopka in da je v celoti verjela A.A. Prav tako je potrebno zaslišati C.C., saj naj bi ona pomagala tožniku in tudi sicer imela najtesnejši delovni kontakt v dobi ocenjevanja tožnika. Sodišče se niti v samem sodnem postopku, niti v sodbi ni opredelilo o pravilnosti postopanja tožene stranke, saj generalna direktorica tožniku ni bila nadrejena in zato sploh ni imela nobenih pristojnosti, da bi začela postopek zoper njega in prav tako se po ZUP-u vsi postopki vodijo pisno. Tega pa v tožnikovem primeru ni bilo. Sodišče je sicer posredno ugotovilo, da tako generalna direktorica kot A.A. nimata opravljenega strokovnega izpita po ZUP-u, ob tem ko je zapisalo, da za vodenje postopka zoper tožnika Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti ne določa, da bi morala imeti generalna direktorica ali tožniku nadrejeni delavec opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka. Glede na to, da so publikacijo ... ukinili konec leta 2014, tožnik meni, da je tožena stranka publikacijo ... izdajala izključno zato, da se ga je lahko znebila. Prav tako tožniku ni mogel nalagati nalog A.A. in tudi ni mogel ocenjevati njegovega dela, ker ni imel ustreznih strokovnih znanj. Ni resnična trditev tožene stranke, da publikacija ... ni bila objavljena. Tožnik je poudaril, da je bil v letu 2014 veliko v bolniškem staležu zaradi težav z očmi in je zato imel tudi težave pri delu na računalniku, tožena stranka pa ni imela posluha in sočutja do bolnega delavca. Tožena stranka z ničemer ni dokazala, da nima ustreznega dela za premestitev tožnika. Tožnik meni, da je tudi vzrok izgube zaposlitve pri toženi stranki podtalno delovanje ostankov nekdanjega okupatorja v RS. Vpletena v postopek nimata nobenih kvalifikacij, niti funkcionalnih znanj, niti ustreznih strokovnih izpitov, da bi lahko vodila kakršenkoli postopek proti tožniku. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je v pritožbi uveljavljal tožnik, pri tem pa skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, katere uveljavlja pritožba.

5. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče bistveno kršilo pravila postopka, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal. Iz načela enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in naslednji) izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano oziroma, če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora sodišče obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi v obrazložitvi končne odločbe.

6. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve sodbe natančno navedlo razloge, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Obrazložilo je, da zaslišanje prič ne bi prispevalo k drugačni odločitvi v postopku in ker tožnik ni podal nobenih trditev, kaj naj bi predlagane priče izpovedale in katera zatrjevana dejstva naj bi potrdile. Tožnik je šele v pritožbi navajal, da je predlagal zaslišanje generalne direktorice B.B., da bi izpovedala zakaj je prišlo do postopka zoper njega, pričo C.C., ki bi se naj izjasnila v zvezi z izpovedbo generalne direktorice in A.A., vse ostale priče pa je predlagal, da bi izpovedale ali je bil postopek generalne direktorice in A.A. pravilen.

7. ZPP v 236. členu določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, navesti, o čem naj ta oseba izpove. Kot za vse dokazne predloge, velja tudi za dokazni predlog zaslišanja prič, da mora biti substanciran. Pomemben vidik procesnega dokaznega bremena je namreč breme substanciranja dokaznih predlogov, zato mora stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva. Tožnik pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal ustrezne trditvene podlage, kaj naj bi predlagane priče izpovedale v zvezi s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2015 je tožnik predlagal zaslišanje prič G.G., E.E., F.F., ki so vse zaposlene pri toženi stranki, da bi te izpovedale v zvezi s selitvijo A.A. v novo pisarno, ki naj bi jo koristil v popoldanskih kot v večernih urah. V zvezi z vdorom v njegov računalnik, za katere je tožnik zapisal nekaj imen sodelavcev, ki bi naj sodelovali pri vdoru, je predlagal zaslišanje policista J.J. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje te priče, saj PP D. in predlagana priča, preiskave nista opravila, ker tožnik ni dal odobritve za preiskavo svojega računalnika. Navedeno je tožena stranka dokazala s predložitvijo dopisa z dne 24. 3. 2014, iz katerega je razvidno, da tožnik ni podal dovoljenja za pregled poslanih sporočil in dnevniških datotek (priloga B33). Tožnik je dejansko predlagal zaslišanje prič, da bi potrdile večinoma žaljive navedbe o sodelavcih oziroma dogodkih, ki pa za sam postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso bile relevantne. Zato je sodišče pravilno zavrnilo dokazna predloga tožnika za zaslišanje teh prič z obrazložitvijo, da njihovo zaslišanje ne bi prispevalo k drugačni odločitvi v tem postopku.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno in natančno obrazložena. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo, so neutemeljene. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker sta postopek odpovedi vodila generalna direktorica B.B. ter A.A., ki nista imela opravljenega strokovnega izpita iz ZUP, saj je tožniku bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi določil 159. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) in druge alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) ter Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, ki pa ne določajo, da je potrebno postopek voditi v skladu z Zakonom o upravnem postopku.

9. Sodišče prve stopnje je predvsem ugotavljalo, ali je bil podan zatrjevan razlog nesposobnosti in ali je tožena stranka pred podajo redne odpovedi, v skladu s prvim odstavkom 161. člena ZJU preverila možnost premestitve tožnika, ob upoštevanju njegovih znanj in zmožnosti za opravljanje del in ali je bil obveščen sindikat v zvezi z ugotovitvami tožene stranke, da ne obstaja možnost premestitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožniku nadrejenega delavca A.A., ki je spremljal njegovo delo in sestavil poročilo dne 9. 4. 2014, ki je bilo tudi podlaga za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaključilo, da je tožena stranka dokazala razlog nesposobnosti. A.A. je izpovedal, da je tožnikovo delo začel spremljati, ker je tožnik pri izdani publikaciji naredil veliko napak, zaradi česar je bilo potrebno publikacijo umakniti iz spletne strani. Nadrejen delavec tožnika je v opazovanem obdobju od 17. 2. 2014 do 8. 4. 2014, spremljal delo tožnika in ugotavljal, ali je tožnik v tej publikaciji pravilno odpravil napake in ali je bil postopek obveščanja uporabnikov o odpravi napak v skladu s standardom tožene stranke. Priča je pojasnila, da je tožena stranka podvržena strokovnim pregledom Evropske komisije, ki ugotavlja kakovost njenega dela, na podlagi kodeksa delovanja uradne statistike. Pomemben del kodeksa pa je tudi odpravljanje, popravljanje in obveščanje javnosti o napakah, zato je potrebno v primeru ugotovljenih napak pripraviti odzivne programe. Vsi uslužbenci so bili dolžni dosledno držati se sprejetih standardov v zvezi z objavljanjem napak. Vse ugotovljene napake tožnika je priča zapisal v poročilu o spremljanju dela tožnika. Tožnik je dobil jasna navodila o pripravi publikacije in tožnik je imel tudi možnost, da se je o eventualnih nejasnostih dogovarjal z C.C., vendar pa so bile zahteve tožnika takšne, da bi naj nekdo drug pripravil publikacijo namesto njega. V zvezi s trditvami tožnika, da je nekdo vdiral v njegov računalnik in namerno kvaril podatke in zato on ne more odgovarjati za napake, pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je A.A. izpovedal, da je tožnik prijavil vdor v računalnik na Policijsko postajo D., ki pa zadeve ni uspela raziskati, saj tožnik ni dovolil, da bi policija preiskala njegov računalnik.

10. Tožena stranka je tudi navedla, da se je tožnik v času od leta 2009 naprej udeležil velikega števila tečajev oziroma izobraževanj, od katerih so se nekatera nanašala prav na pripravo brošur statističnih informacij, torej nalog, ki jih je tožnik opravljal v spornem obdobju, zato ni bilo razloga za veliko število napak, ki jih je tožnik storil pri izdaji publikacije. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo priči, saj je bila njena izpoved prepričljiva in skladna s poročilom o spremljanju dela tožnika. Nenazadnje pa tožnik niti ni zanikal, da očitanih napak v publikaciji ni storil, toženi stranki je le očital, da ni imel ustrezne pomoči sodelavke C.C., kar pa sta v celoti zanikala A.A. in C.C. 11. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

12. Ker niso podani niti utemeljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).