Jedro

Ker je bila do nastanka invalidnosti (v letu 1968) pokojninska doba zavarovanca krajša od 10 let, mu je bilo nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev pravilno odmerjena od pokojninske dobe, izračunana na podlagi plač, ki jih je zavarovanec prejel v času trajanja zavarovanja, razen iz koledarskega leta, v katerem je nastopil zavarovalni primer, to je nastanek tožnikove invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, izdani pod opr. št. 25-0550560 z dne 8.4.1999 in opr. št. I-550560 z dne 15.6.1999. Ugotovilo je, da je bilo tožniku v predsodnem postopku denarno nadomestilo zakonito odmerjeno od pokojninske osnove, oblikovane ob upoštevanju plač do dneva nastanka invalidnosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj se je strinjalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil laično revizijo, v kateri izraža svoje nestrinjanje z načinom izračuna pokojninske osnove za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. V obrazložitvi ponavlja predhodne navedbe, da bi sodišče moralo v izračunu pokojninske osnove upoštevati določbo prvega odstavka 43. člena ZPIZ (1992), ki določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil v katerihkoli zaporednih desetih letih zavarovanja, ki so zanj najugodnejša. Sodišče pa ni samo zmotno uporabilo določbe 43. člena, temveč tudi 125. člen omenjenega zakona. Po stališču revizije bi se moralo denarno nadomestilo tožniku odmeriti drugače, brez upoštevanja določil 49. člena ZPIZ (1992), in v skladu z določbo 124. člena v zvezi z 62., 43., 44. in 45. členom ZPIZ (1992). Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi obeh nižjih sodišč razveljavi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS - prečiščeno besedilo, št. 36/2004 - ZPP), vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, izdani na drugi stopnji, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Kršitve procesnega prava upošteva revizijsko sodišče le v primeru, če so izrecno uveljavljene in obrazložene. Tožeča stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče preizkusa možnosti njihovega obstoja ni opravilo.

Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je bila pri tožniku ugotovljena tretja kategorija invalidnosti od 1.10.1968 dalje in da je uveljavil pravico za odmero nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu šele 23.9.1998, je pravilna njuna presoja, da je za določitev višine uveljavljenega nadomestila upoštevati določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 z poznejšimi spremembami - ZPIZ (1992)). Po določbi 125. člena omenjenega zakona je osnova za odmero nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugem ustreznem delu, pokojninska osnova, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti. Pokojninska osnova se po prvem odstavku 62. člena izračuna enako kot osnova za starostno pokojnino. Po ZPIZ (1992) pridobi moški polno starostno pokojnino, ko dopolni 40 let pokojninske dobe in 58 let starosti, ženska pa, ko dopolni 35 let pokojninske dobe in 53 let starosti. Starostna pokojnina se odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih desetih letih zavarovanja po 1.1.1970, ki so zanj najugodnejša (prvi odstavek 43. člena zakona). Ne glede na omenjeno določilo, se po četrtem odstavku 43. člena za izračun pokojninske osnove ne vzamejo plače, nadomestila plače oziroma zavarovalne osnove iz leta, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine. Ne glede na določbo prvega odstavka 43. člena tega zakona pa se po noveli (Uradni list RS, št. 7/96) zavarovancu, ki po 1.1.1970 ni imel najmanj enega leta zavarovanja, vendar je dosegel vsaj eno leto zavarovanja v obdobju od 1.1.1966 do 31.12.1969, za izračun pokojninske osnove upoštevajo plače oziroma zavarovalne osnove po 1.1.1966. Omenjene določbe, na katere se sklicuje tudi revizija z očitkom, da bi jih moralo sodišče uporabiti pri odmeri uveljavljanega nadomestila tožnika, bi prišle v poštev samo v primeru, če tožnikova invalidnost ne bi nastala že leta 1968. Do tedaj pa je bila celotna pokojninska doba tožeče stranke krajša od deset let, zato je bilo nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev pravilno odmerjeno od pokojninske osnove, izračunane na podlagi plač, ki jih je zavarovanec prejel v času trajanja zavarovanja, razen iz koledarskega leta, v katerem je nastopil zavarovalni primer, to je nastanek tožnikove invalidnosti. Dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je tožena stranka za izračun pokojninske osnove pravilno upoštevala plače tožnika v letu 1966 in 1967, katerih povprečje je znašalo 6.410,96 SIT. Ker je pokojninska osnova, usklajena na dan 1.4.1992 znašala le 14.181,91 SIT, se je glede na določbo 137. člena ZPIZ tudi pravilno upoštevala najnižja pokojninska osnova v znesku 16.922,97 SIT. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je najnižja pokojninska osnova, usklajena na dan 1.2.1998 znašala 59.619,68 SIT, je pravilna presoja obeh sodišč, da je izpodbijana dokončna odločba tožene stranke, s katero je priznalo tožniku 80% tako izračunane pokojninske osnove v višini 47.695,75 SIT, zakonita. Tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča dajalo prepričljivo podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Ker sta nižji sodišči ob upoštevanju pravno odločilnih dejstev materialno pravo pravilno uporabili, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).