Jedro

Če se sprememba pravne kvalifikacije ravnanja obsojenke presoja izolirano, je za obsojenko res strožja pravna opredelitev njenega ravnanja kot več kaznivih dejanj, storjenih v realnem steku, v primerjavi s pravno opredelitvijo kot eno (enotno ali nadaljevano) kaznivo dejanje.

Vendar pa je položaj obsojenke potrebno presojati celostno, upoštevajoč vse spremembe, ki so vplivale na njen položaj in so bile z obravnavano spremembo pravne kvalifikacije povezane. Zaradi spremembe pravne opredelitve ravnanja obsojenke, je bila spremenjena tudi odločba o krivdi in o kazenski sankciji, pri čemer je bila le prva spremenjena v obsojenkino škodo, drugi dve pa izrazito v obsojenkino korist, pri čemer je do sprememb v korist obsojenke prišlo ravno zaradi spremenjene pravne kvalifikacije obsojenkinega ravnanja. Ob tehtanju na eni strani strožje pravne kvalifikacije in na drugi strani manjše kriminalne količine, za katero je bila obsojenka spoznana za krivo, ki je rezultirala v blažji kazenski sankciji, ki ima za posledico krajši čas, potreben za izbris obsodbe iz kazenske evidence, je po presoji Vrhovnega sodišča treba dati večjo težo spremembam in njenim posledicam, ki so obsojenki v korist.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 250 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4. 6. 2019 A. A. spoznalo za krivo storitve enega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je na podlagi drugega odstavka 235. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca (A., v nadaljevanju A.) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenkine zagovornice delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je pod točko I/1 izreka obtožbo zoper A. A. zaradi petnajstih kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1 zavrnilo iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP, pod točko I/2 pa jo je spoznalo za krivo storitve šestih kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 za vsako kaznivo dejanje določilo kazen en mesec zapora, nato pa ji je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 3 mesece zapora in preizkusno dobo eno leto. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe vlaga obsojenkina zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri sodišču druge stopnje, delno pa tudi sodišču prve stopnje očita kršitev določb kazenskega postopka po 9., 10. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona po 1. in 4. točki 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje v točki I/2 izreka ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe ali sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge ali prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obsojenka s podpisom na računih potrdila lažno vsebino, račun pa je poslovna listina. Sodišče druge stopnje pa z obrazložitvijo v 6. točki sodbe ni poseglo v opis kaznivih dejanj kot to očita vložnica, saj je očitek ostal enak, zmanjšala se je le kriminalna količina. Ravno tako ni podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je obsojenka podpisala račune in na tej podlagi odobrila izplačilo za študentsko delo, ki ga niso opravili študenti, navedeni na napotnicah. Tudi obsojenka je v svojem zagovoru potrdila, da je podpisala račune, navedene v izreku, zato tudi ni podana kršitev pravice do obrambe, saj je bila obsojenka ves čas seznanjena, kaj se ji očita. Tožilka meni, da se je pritožbeno sodišče opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih očitkov. Glede očitane kršitve prepovedi spremembe na slabše ocenjuje, da višje sodišče s spremembo ni poseglo v pravno presojo dejanja, pri čemer je v korist obsojenke ugotovilo, da je del kriminalne količine zastaral in je bila zato obsojenki izrečena bistveno milejša kazenska sankcija, ki jo je izreklo v predpisanih okvirjih. Kot neutemeljen ocenjuje tudi očitek vložnice, da je pritožbeno sodišče s ponovitvijo krivdoreka obsojenko ponovno spoznalo za krivo storitve kaznivih dejanj, za katera je bila obsojena že s sodbo sodišča prve stopnje, saj je v izreku navedeno, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče se je v 12. in 14. točki sodbe opredelilo tudi do krivde obsojenke, v 16. točki obrazložitve pa se je ustrezno opredelilo do možnosti uporabe instituta skrajne sile.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njeni zagovornici, ki se o njem nista izjavili.

B.

5. Vložnica sodiščema prve in druge stopnje očita kršitev kazenskega zakona, saj meni, da obsojenka ni ponaredila poslovne listine in da posledično tudi ni mogla uporabiti ponarejene listine. Očitano kršitev vložnica utemeljuje z navedbami, da je izvršitvena oblika podpisa poslovne listine z lažno vsebino po prvem odstavku 235. člena KZ-1 podana le, če je podpis poslovne listine potreben za veljavnost te listine, ne pa za kaj drugega. V izpodbijanih sodbah pa je ugotovljeno, da obsojenka ni izdajala predmetnih računov, temveč so jih izdajale in podpisovale pooblaščene osebe študentskega servisa, obsojenka pa je račune le odobrila oziroma dala nalog za izvedbo in podpisala odobritev, ne pa računa. Nalog za izvedbo je le odtisnjen žig z obrazcem, ki je bil odtisnjen na spornih računih, na katerem je obsojenka podpisala rubriko odobril. Sodišče prve stopnje je zato napačno ugotovilo, da je obsojenka podpisala račune, saj je podpisala le obrazec, ki predstavlja nalog za izvedbo in ne poslovne listine, zato s tem ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja. Nalog za izvedbo namreč ni poslovna listina, kar izhaja iz računovodskih standardov številka 21.2. in 21.15, točka č. Nižji sodišči sta zato napačno uporabili KZ-1 in blanketni predpis, saj predpisi, navedeni v sodbi, obravnavajo sestavljanje knjigovodskih listin (računov) in pooblaščeno osebo za podpis teh listin, česar pa obsojenka ni počela. Navaja še, da Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) in Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ne urejata pojma poslovnih listin, ZGD-1 pa za zavode niti ne velja. Sodišču druge stopnje pa vložnica v zvezi z odgovorom na takšne pritožbene navedbe, ki jih je podalo v 6. točki izpodbijane sodbe, očita, da je s tem poseglo v opis kaznivih dejanj, s čimer je prekoračilo obtožbo. Vložnica meni, da je višje sodišče obsojenki na novo očitalo podpis naloga za izvedbo in s tem samo spremenilo konkretizacijo očitkov iz ponarejanja listin v uporabo ponarejenih listin. V nadaljevanju pa vložnica trdi, da ni jasno, v čem je očitek obsojenki, ali v ponarejanju listin ali v njihovi uporabi in še, da je bila obsojena za oboje, iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje pa izhaja, da naj bi šlo le za uporabo ponarejene listine. Višje sodišče bi moralo po presoji vložnice ob ugotovitvi, da je obsojenka podpisala nalog za izvedbo, izreči oprostilno sodbo, ne pa samo posegati v obtožbo. Sodišče druge stopnje naj bi s tem storilo kršitev po 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, obsojenki pa naj bi kršilo tudi pravico do obrambe, ker z drugačnimi očitki predhodno ni bila seznanjena ter ustavne pravice iz 25., 27. in 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vložnica sodišču druge stopnje očita tudi neobrazloženost sodbe z navedbo, da ni odgovorilo na očitek o uporabi napačne blanketne določbe.

6. Očitek obsojenki v obeh izpodbijanih sodbah je v tem, da je v poslovnih listinah, ki jih po zakonu mora voditi in so pomembne za poslovni promet, s podpisom potrdila lažno vsebino in jih uporabila kot resnične, ker je kot ravnateljica vrtca, katerega vodja in poslovodni organ je bila, kar izhaja iz v izreku navedenih blanketnih predpisov, v kritičnem času s podpisom v izreku konkretno navedenih računov študentskih servisov odobrila izplačilo za študentsko delo, ki ga niso opravile osebe, ki so na teh računih navedene, saj te osebe bodisi nikoli, bodisi v času, na katerega se predmetni računi nanašajo, niso opravljale dela v tem vrtcu. Ti računi pa so bili posredovani v računovodstvo zaradi izplačila in štejejo za poslovne listine, ki se morajo voditi skladno z določbami zakonov, navedenih v izreku. Glede izvršitvenega ravnanja obsojenke je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je obsojenka s podpisom na računih potrdila lažno vsebino in jih uporabila kot resnične.

7. Glede blanketnih predpisov, ki urejajo nastanek, kontrolo, obdelavo oziroma vodenje računov in določajo obveznost njihove izdaje, se je sodišče sklicevalo na ZDDV, ZGD-1, Zakon o računovodstvu (v nadaljevanju ZR) in Slovenski računovodski standard št. 21 (v nadaljevanju SRS 21). Vložnica v zahtevi pravilno opozarja, da ZGD-1 ne velja za javne zavode, zanj se namreč uporablja ZR, na katerega se sodba tudi izrecno sklicuje, ta pa napotuje na uporabo SRS. SRS 21 pa določa, da je račun drugega izdajatelja zunanja knjigovodska listina (SRS št. 21.2.), pri čemer je obvezno njegovo kontroliranje, če se podatki obravnavajo ročno (SRS št. 21.12). Preverja se tako, da je zadoščeno načelu resničnosti, da dobljene računovodske informacije kažejo dejansko stanje in gibanje sredstev, obveznosti do virov sredstev, prihodkov in odhodkov. Oseba, ki je odgovorna za preverjanje, s svojim podpisom potrdi, da je preverjanje opravljeno in je knjigovodska listina pravno veljavna. Pri kontroliranju knjigovodskih listin se ugotavlja pravilnost, natančnost in zakonitost listine. Pregleda se z vsebinskega vidika, ali je knjigovodska listina pravilna, zakonita in je podpisana od pooblaščene osebe. Z računskim pregledom se preveri, ali je knjigovodski obračun pravilen in ali so računske operacije pravilno izvedene. Pravilnost, resničnost in zakonitost knjigovodskih listin in nastale poslovne spremembe ugotovi in potrdi pooblaščena oseba s svojim podpisom. Preveri in potrdi se tako vsebina kot obveznost plačila. Če se ugotovi, da račun kot izvirna eksterna knjigovodska listina ni pravilno izpolnjena, sledi njegova zavrnitev in posredovanje izdajatelju.

8. Iz navedenega je razvidno, da obsojenka res ni izdala predmetnih računov, je pa kontrolirala njihovo pravilnost, resničnost in zakonitost in s tem pravno veljavnost, katero bi jim morala z zavrnitvijo le teh odreči. Res je, da je podpisala t. i. naloge za izvajanje, ki pa so se neposredno nanašali na te račune oziroma se je na njih označilo, ali je račun veljaven in ali izpolnjuje pogoje za njegovo likvidacijo, kar je obsojenka potrdila s svojim podpisom. Nalog za izvajanje namreč ni samostojna listina, temveč je vezan na knjigovodsko listino, v zvezi s katero sproži izvedbo posla, s katerim se znotraj podjetja spremenijo sredstva, obveznosti do virov sredstev, prihodki ali odhodki (SRS, št. 21.15).

9. Kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine po prvem odstavku 235. člena KZ-1 stori tudi oseba, ki je pooblaščena za vodenje konkretne poslovne listine, če to s svojim podpisom potrdi, ko je v njej zavedla lažne podatke druga oseba. Kaznivo dejanje po drugem odstavku pa je podano, ko že sestavljeno lažno poslovno listino storilec uporabi kot resnično, vedoč, da je lažna. Uporabi jo s tem, da prikrije lažnost vsebine in jo da v poslovni promet s pravnimi ali fizičnimi osebami.1 Tudi obsojenka je s tem, ko je račune podpisala pod rubrikama likvidiral in odobril, potrdila njihovo lažno vsebino in odobrila njihovo plačilo. Vendar pa obsojenka zaradi navideznega idealnega steka (odnos subsidiarnosti) med uporabo lažne poslovne listine po drugem odstavku in njegovo ponareditvijo po prvem odstavku lahko odgovarja le za kaznivo dejanje po drugem odstavku 235. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje je v izreku sodbe navedlo, da je obsojenka storila šest kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku, višino kazni v izrečeni pogojni obsodbi pa ji je odmerilo po drugem (v zvezi s prvim) odstavkom navedenega člena. Ker je bila obsojenka spoznana za krivo šestih kaznivih dejanj (in ne dvanajstih) in ji je bila tudi določena kazen odmerjena po drugem odstavku 235. člena KZ-1,2 napačna navedba pravne kvalifikacije po drugem in prvem odstavku 235. člena, namesto zgolj po drugem odstavku tega člena, upoštevajoč opis kaznivega dejanja oziroma očitek obsojenki, na krivdo, kriminalno količino dejanj, za katera je bila obsojena in na izrečeno kazensko sankcijo nima nobenega vpliva. Glede na navedeno in ob dejstvu, da vložnica v zahtevi izrecno takšne kršitve tudi ni uveljavljala, Vrhovno sodišče pravne kvalifikacije kaznivih dejanj ni spreminjalo.

10. Obsojenka je bila že s sodbo sodišča prve stopnje obsojena za uporabo lažne poslovne listine, zato je neutemeljen očitek vložnice, da je tak očitek prvič vsebovan v sodbi sodišča druge stopnje. Tudi sicer pa do prekoračitve obtožbe lahko pride le s sodbenim izrekom in ne z njeno obrazložitvijo, ta pa je glede opisa dejanja ostal nespremenjen. Neutemeljeni so glede na navedeno tudi očitki kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi si bili razlogi sodbe sodišča druge stopnje med seboj v nasprotju in v nasprotju z izrekom. Glede na v sami pritožbi citirano obrazložitev sodišča druge stopnje v 6. točki sodbe ter še v 7. točki sodbe, pa je neutemeljen tudi očitek neobrazloženosti te sodbe glede pravilnosti uporabe računovodskih standardov. Iz obrazložitve je namreč razvidno, da je sodišče podpis naloga za izvedbo, ki se je nahajal na računu, štelo kot potrditev lažne listine in njeno uporabo, s čimer je zavrnilo očitek o nepravilnosti sklicevanja na določbe blanketne norme. Na očitek je po vsebini odgovorilo, zato očitana kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 395. členom ZKP ni podana.

11. Vložnica višjemu sodišču očita kršitev po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je dejanja obsojenke v delu, ki niso zastarala, kvalificiralo kot šest kaznivih dejanj, s čimer naj bi kršilo prepoved spremembe na slabše (reformatio in peius). Vložnica se strinja, da je takšna pravna kvalifikacija sicer pravilna, vendar meni, da bi moralo višje sodišče kršitev kazenskega zakona le ugotoviti in ob uporabi določbe 385. člena obtožni predlog v celoti zavrniti.

12. Po prvem odstavku 383. člena ZKP sodišče druge stopnje preizkusi pritožbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. V pritožbeni postopek so vgrajene varovalke in favorem obdolžencu, ki zagotavljajo, da se brez izrecne zahteve in izven predloga v pritožbi državnega tožilca njegov položaj ne more poslabšati. Po 385. členu ZKP obdolženec ne sme priti v slabši položaj samo zato, ker je uporabil pravico do pritožbe zoper sodbo, ker je bila pritožba vložena samo njemu v korist. Sodba se ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Po sodni praksi se ta prepoved nanaša tudi na dejansko stanje.

13. Sodišče prve stopnje je vsa dejanja obsojenke pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje. Višje sodišče pa je ugodilo pritožbi obsojenkine zagovornice v delu, v katerem je nasprotovala pravilnosti pravne kvalifikacije dejanj obsojenke kot enega kaznivega dejanja in zatrjevala kršitev po 4. točki 372. člena KZ-1 in posledično po 3. točki istega člena zaradi zastaranja kazenskega pregona. Ravnanje obsojenke je za vsak sporen račun, katerega vsebino je potrdila in hkrati odobrila izplačilo s svojim podpisom, pravno opredelilo kot samostojno kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. V posledici spremenjene pravne kvalifikacije je višje sodišče zavrnilo obtožbo za petnajst kaznivih dejanj, ki so bila po sodbi sodišča prve stopnje del enotnega kaznivega dejanja, s čimer se je zmanjšala kriminalna količina dejanj, za katera je bila obsojenka spoznana za krivo, kar se odraža v spremenjeni kazenski sankciji oziroma v višini kazni, določeni v pogojni obsodbi in dolžini preizkusne dobe.

14. Če se sprememba pravne kvalifikacije ravnanja obsojenke presoja izolirano, je za obsojenko res strožja pravna opredelitev njenega ravnanja kot več kaznivih dejanj, storjenih v realnem steku, v primerjavi s pravno opredelitvijo kot eno (enotno ali nadaljevano) kaznivo dejanje.3 Dejstvo, da je storilec obsojen za več kaznivih dejanj in je to zabeleženo v kazenski evidenci, ga v primerjavi z obsodbo za eno kaznivo dejanje postavlja v slabši položaj. Na splošni ravni se to odraža predvsem v kaznovanju, saj se v primeru pravne kvalifikacije dejanja kot eno kaznivo dejanje storilec kaznuje v mejah, predpisanih za to kaznivo dejanje, brez uporabe določb o steku, v skladu s katerimi lahko sodišče storilcu izreče višjo kazen od predpisane za posamezno kaznivo dejanje v steku. Kljub temu pa ni nujno, da je zato izrečena sankcija tudi višja oziroma zgolj dejstvo, da je storilec obsojen za več kaznivih dejanj ne utemeljuje izreka višje sankcije kot v primeru, ko je ob enaki kriminalni količini storilec obsojen zgolj za eno kaznivo dejanje.4

15. Vendar pa je položaj obsojenke potrebno presojati celostno, upoštevajoč vse spremembe, ki so vplivale na njen položaj in so bile z obravnavano spremembo pravne kvalifikacije povezane.5 Tako je potrebno primerjati celostni položaj obsojenke po sodbi sodišča prve stopnje s položajem obsojenke po sodbi sodišča druge stopnje. Pri tem je treba upoštevati, da bi višje sodišče, če bi bila pritožba obsojenkine zagovornice v tem delu vložena v obsojenkino škodo, le to moralo zavrniti. Ugotovilo je namreč, da pogoji za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja niso podani. Vendar je višje sodišče presodilo, da je obravnavana sprememba celostno gledano obsojenki v korist, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Zaradi spremembe pravne opredelitve ravnanja obsojenke, je bila namreč spremenjena tudi odločba o krivdi in o kazenski sankciji, pri čemer je bila le prva spremenjena v obsojenkino škodo, drugi dve pa izrazito v obsojenkino korist, pri čemer je do sprememb v korist obsojenke prišlo ravno zaradi spremenjene pravne kvalifikacije obsojenkinega ravnanja. Med seboj sta si konkurirali dve pravni presoji. Na eni strani je to pravna kvalifikacija, na drugi pa zastaranje, ki vpliva na odločbo o krivdi, ta pa na višino določene kazni in dolžino preizkusne dobe v izrečeni pogojni obsodbi. V obeh sodbah je bila sicer izrečena enaka kazenska sankcija, to je pogojna obsodba, ki je sankcija opominjevalne narave, do izreka katere ne pride, če obsojenec v preizkusni dobi ne stori novega kaznivega dejanja. Vendar pa je bila pri tem pomembno znižana tako določena kazen (iz osmih na tri mesece) kot tudi čas trajanja preizkusne dobe (iz dveh na eno leto). Slednje pa ima vpliv tudi na čas trajanja zakonske rehabitacije oziroma čas, ki je potreben, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence. Po 2. alineji četrtega odstavka 82. člena KZ-1 se pogojna obsodba iz kazenske evidence namreč izbriše po enem letu od poteka preizkusne dobe. Ob tehtanju na eni strani strožje pravne kvalifikacije in na drugi strani manjše kriminalne količine, za katero je bila obsojenka spoznana za krivo, ki je rezultirala v blažji kazenski sankciji, ki ima za posledico krajši čas, potreben za izbris obsodbe iz kazenske evidence, je po presoji Vrhovnega sodišča treba dati večjo težo spremembam in njenim posledicam, ki so obsojenki v korist. Zato očitana kršitev po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

16. Neutemeljen je tudi očitek vložnice, da sodišče druge stopnje skladno s prvim odstavkom 394. člena ZKP izpodbijane sodbe ni smelo spremeniti tako, da je obsojenko spoznalo za krivo storitve kaznivih dejanj, ki so že vsebovana v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Vložnica trdi, da je sodišče s tem obsojenko dvakrat obsodilo za ista dejanja. Višje sodišče je namreč pod točko I izreka sodbe izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji tako, da je pod točko I/1 obtožbo delno zavrnilo, pod točko I/2 pa je obsojenko spoznalo za krivo storitve šestih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovne listine. S tem, da je višje sodišče v izreku sodbe ponovno navedlo tudi obsodilni del sodbe, v katerem sicer opisa dejanj ni spremenilo, je pa ravnanje obsojenke drugače pravno opredelilo ter glede na vse spremembe izreklo novo kazensko sankcijo, je celotno spremembo sodbe zgolj jasno opredelilo. Zato kršitev 394. člena ZKP ni podana.6

17. Vložnica trdi, da je sodišče druge stopnje naklep napačno presojalo, to je v smislu enovitega kaznivega dejanja. Meni, da bi moralo sodišče druge stopnje naklep presojati za vsako kaznivo dejanje posebej, in sicer bi moralo ugotoviti, da je obsojenka prebrala vsak račun, da je pri vsakem računu vedela, da dela ni opravil študent, naveden na računu, da podpis na računu pomeni ponareditev listine in da jo je hotela ponarediti in jo uporabiti kot pravo. To po mnenju vložnice obsojenki ni bilo dokazano, ker je sodišče izhajalo iz napačne pravne interpretacije, da za naklep zadošča enotna volja.

18. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenka ravnala z enotnim naklepom, ker dejanja izražajo enotno voljo obsojenke. Presodilo je, da je imela obsojenka že od začetka jasno predstavo o tem, da bo s podpisom računov odobrila izplačilo za študentsko delo za osebe, ki dela dejansko v vrtcu niso opravile. Višje sodišče pa je ocenilo, da so predmet obravnave ponavljajoča ravnanja obsojenke, ki sama po sebi pomenijo storitev kaznivega dejanja, obsojenka pa ni zasledovala cilja, ki ga z enkratnim dejanjem ne bi mogla doseči, temveč je bilo vsako posebej storjeno zaradi izkazane prilike, pri tem pa dejanja tudi niso časovno ozko povezana. Višje sodišče je tako glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je obsojenka ves čas vedela za posojanje napotnic in da je posledično na spornih računih, katere je pregledovala in katerih resničnost je potrdila in odobrila njihovo izplačilo, lažno navedeno, da so delo opravile na njih navedene osebe, presodilo, da je obsojenka naklep pri vsakem podpisu računa obnovila, ni pa tega vnaprej izoblikovala glede vseh bodočih spornih računov. Takšna pravna presoja višjega sodišča glede naklepa obsojenke je ob ugotovljenem dejanskem stanju razumna in logična. Očitek, da je sodišče druge stopnje naklep glede na pravno kvalifikacijo dejanja napačno presojalo, je zato neutemeljen. Glede presoje, da je obsojenka vedela, kako je bilo delo organizirano in je tudi račune podpisovala vedoč, da so lažni, pa je višje sodišče pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje (12. točka sodbe). Zato vložnica z očitkom, da nižji sodišči nista ugotovili dejstev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na direktni naklep obsojenke za vsako posamezno kaznivo dejanje, ne more uspeti.

19. Višje sodišče je upoštevajoč izpovedbe prič A. O., A. B., A. P. in S. M. pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obsojenka bila seznanjena z nadomeščanjem kadra z osebami, ki so delale na sposojene napotnice. Pri tem se je oprlo še na obsojenkine navedbe, da je vedela za težave z zagotavljanjem kadra in s pridobivanjem študentov ter navedbe v sami pritožbi, ki je takšno stanje označilo kot izredno. Glede slednje navedbe vložnica višjemu sodišču očita kršitev pravice do obrambe z utemeljitvijo, da je navedbo obrambe v pritožbi uporabilo njej v škodo, čeprav je vložnica z njo v korist obsojenki utemeljevala obstoj skrajne sile. Takšen očitek vložnice ni utemeljen, saj je to navedbo obramba sama kot del dejstvene podlage izpostavila v pritožbi. Pri tem pa je bil to le dodaten argument, ki za presojo obsojenkine seznanjenosti s spornim načinom dela, ni bil bistvenega pomena. Neutemeljen je tudi očitek neobrazloženosti zaključka sodišča druge stopnje, da obsojenka ni ravnala v skrajni sili. Na ta pritožbeni očitek je namreč višje sodišče celovito in razumno odgovorilo v 16. točki sodbe, pri čemer se je oprlo predvsem na daljši čas takšnega nadomeščanja delavcev, kar kaže na to, da ni šlo za nepričakovan dogodek. Dejstvo, da je bila obsojenka na koncu obsojena le za podpis šestih računov v obdobju dobrih šestih mesecev, pa glede na ugotovljeno dejansko stanje ne vpliva na ugotovitev, da je to trajalo dlje časa. Z navedbami, da obsojenka ni vnaprej vedela za bolniške odsotnosti in da ni pojasnjeno, kako bi se lahko zagotovilo drugačno nadomeščanje, pa vložnica uveljavlja nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Navedbe, da je sodišče dejstva, ki utemeljujejo uporabo instituta skrajne sile, ugotovilo z izpovedbami prič, pa vložnica v zahtevi ne konkretizira, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

20. Po ustavnosodni presoji7 in po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in do njih zavzeti stališče. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP (in ne po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP kot navaja vložnica). Ta kršitev pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe.

21. Neutemeljen je očitek vložnice, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da obsojenka zaradi velikega obsega računov teh ni brala ter da je zaupala tistim, ki so se s študentskim delom ukvarjali. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila obsojenka kot ravnateljica vrtca odgovorna za zakonitost in namenskost razpolaganja s sredstvi vrtca in je nedvomno pred podpisom preverila vsak račun, saj je podpis računa z njene strani pomenil, da se bodo iz računa vrtca plačala določena sredstva, je višje sodišče pritrdilo ter v 12. in 14. točki sodbe navedlo še dodatna dejstva in okoliščine, s katerimi je zavrnilo nasprotne pritožbene trditve. Do izpodbijane verodostojnosti priče S. O. se je višje sodišče opredelilo v 8. točki sodbe. Da je sodišče pritrdilo verodostojnosti izpovedbe priče M. pa izhaja iz 12. in 14. točki sodbe, v katerih je povzelo njegovo izpovedbo. Ravno na njegovo izpovedbo pa se je sodišče prve stopnje oprlo pri oceni, kdaj so bile nepravilnosti izpostavljene na svetu zavoda, zato vložnica neutemeljeno zatrjuje, da takšen zaključek sodišča nima dokazne podlage. Glede izpovedbe priče G., da takrat pri njih ni bilo nobene bolniške, pa vložnica ne pojasni, zakaj bi bila upoštevajoč očitek obsojenki, presoja verodostojnosti teh izpovedb relevantna. Z nasprotovanjem dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je obsojenka bila seznanjena z delom preko posojenih napotnic, ki ji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, in navedbami, da je sodišče prezrlo, da je obsojenka podpisovala tudi vso ostalo dokumentacijo, da ni upoštevalo, da ni bila količina računov vsak dan enaka, pa vložnica ne presega izpodbijanja pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako tudi z navedbami, da ugotovljene reakcije obsojenke na Svetu zavoda niso potrjene z zapisnikom seje z dne 17. 5. 2010 in da izjave obsojenke, podane kasneje, ne dokazujejo védenja obsojenke v času podpisov odobritve. V tej zvezi vložnica višjemu sodišču tudi neutemeljeno očita, da se do teh očitkov ni opredelilo, saj je na predmetni očitek višje sodišče odgovorilo v 12. točki sodbe. Tudi z navedbo, da je ugotovitev sodišča o dokazanosti dejanja na podlagi izpovedbe priče O. v nasprotju z njeno izpovedbo, vložnica ne preseže izpodbijanja dejanskega stanja, to je dokazne ocene sodišča, ki jo uveljavlja pod videzom procesne kršitve. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja vložnica izpodbija tudi z zatrjevanjem, da so navedbe priče M., da odsotnosti ni bilo toliko, kot se je prikazovalo v dokumentaciji, v nasprotju z navedbami računovodkinje S. M.. Poleg tega pa navedeno dejstvo za odločitev v obravnavani zadevi tudi ni bistveno (upoštevajoč, da je bil A. s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo).8 Pritrditi je tako vložnici, da dejstvo, ali so se napotnice posojale za strokovno ali za tehnično osebje, glede na očitek ni bilo bistveno, ne pa tudi, da zato, ker očitek o nadomeščanju tehničnega osebja s sposojenimi napotnicami, v predhodnem postopku ni bil potrjen, drugačna ugotovitev po končanem dokaznem postopku krši načelo domneve nedolžnosti. Sodišče je namreč ugotovitev, da so se posojene napotnice uporabljene za nadomestitev izpada pretežno tehničnega kadra, oprlo na izpovedbe več prič.

22. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je višje sodišče, upoštevajoč zgoraj navedena izhodišča, ki jih je oblikovala ustavnosodna praksa, na pritožbene navedbe zadostno odgovorilo. Pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati.

C.

23. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega zakona in kazenskega postopka niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

24. Izrek o stroških kazenskega postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenkina zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je obsojenka po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) dolžna plačati sodno takso v višini 250,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in premoženjskega stanja obsojenke.

1 Damjan Korošec, Katja Filipčič in Stojan Zdolšek (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Ljubljana, 2019, komentar 235. člena, Jože Kozina, str. 899-907 in mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, Ljubljana, 2002, komentar 240. člena KZ, str. 500. 2 Pri tem je predpisana kazen za obe alternativno določeni obliki izvršitve kaznivega dejanja (ponareditev poslovne listine ali njena uporaba) enaka. 3 Tako je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 33/2010 z dne 7. 10. 2010 zgolj ugotovilo kršitev določbe prvega odstavka 54. člena KZ, ki jo je zagrešilo sodišče druge stopnje s tem, ko je nadaljevani kaznivi dejanji ropa in velike tatvine združilo v eno nadaljevano kaznivo dejanje ropa. 4 Tako je Vrhovno sodišče tudi v sodbi I Ips 98/2004 z dne 31. 5. 2005 navedlo, da uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja sama po sebi ne more biti razlog za izrek ugodnejše sankcije. 5 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 207/94 z dne 10. 5. 1995, v kateri je bilo odločeno, da je bila sprememba očitka, s katero se je obsojencu očitala višja stopnja alkoholiziranosti, v korist obsojencu, saj je bila takšna ugotovitev podlaga za spremembo obtožbe in s tem izreka sodbe tako, da je bil obsojenec bistveno zmanjšano prišteven, kar je imelo za posledico tudi izrek znatno nižje kazni. 6 Kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem), na katero nakazuje vložnica z navedbo, da je bila obsojenka dvakrat obsojena za ista dejanja, pa je lahko podana šele, ko je o zadevi že pravnomočno odločeno. 7 Glej odločbi Ustavnega sodišča Up-206/96 z dne 1. 12. 1996, Up-33/98 z dne 26. 2. 1998 in druge. 8 Obsojenki se je v postopku kazenske preiskave očitalo tudi, da je na A. podala zahtevke za refundacijo plačil študentom, opravljenih na podlagi napotnic zaradi nadomeščanja vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev, čeprav naj bi vedela, da ni bilo nadomeščanja strokovnega kadra s strani študentov, temveč je bil nadomeščen tehnični kader, kar pogodba o financiranju ne pokriva, s čimer naj bi oškodovala A. Po opravljeni preiskavi pa je tožilstvo odstopilo od kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 iz razloga po 4. točki prvega odstavka 181. člena ZKP, ker ni bilo dokazov, da bi A. A. to dejanje storila.