Jedro

Res je moč dejanja nasprotnega udeleženca opredeliti kot nasilje v družini, vendar je prvostopno sodišče pravilno odločilo, ko je zavrnilo predlog žrtve za prepustitev stanovanja v skupni rabi ravno iz razloga koristi mladoletnih otrok, ki po ZPND uživajo posebno varstvo pred nasiljem. Otrok je namreč žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. Prepustitev stanovanja predlagateljici bi pomenilo selitev tožnika in z njim zelo verjetno tudi obeh otrok, zato bi bil izrek takega ukrepa v škodo mladoletnih otrok.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnemu udeležencu za čas treh mesecev po vročitvi sklepa prepovedalo vstopati, približevati in se zadrževati v bližini naslova, kjer predlagateljica začasno živi, na razdaljo manjšo od 300 m; zadrževati in približevati se na razdaljo manjšo od 300 m krajem, kjer se predlagateljica nahaja in njenemu delovnemu mestu v S..; navezovati s predlagateljico P. Z. stike na kakršenkoli način vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in vzpostaviti kakršnokoli srečanje s predlagateljico na razdaljo manjšo od 100 m. Zavrnilo pa je predlog, da je nasprotni udeleženec dolžan prepustiti predlagateljici v izključno uporabo stanovanjsko hišo, ki je bila prej skupno prebivališče pravdnih strank.

2. Zoper tako odločitev se pritožujeta tako predlagateljica kot nasprotni udeleženec.

3. Predlagateljica v pritožbi napada zavrnilni del predloga ter sklep o stroških. Uveljavlja pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Očita, da je nasprotni udeleženec v postopek pritegnil mladoletna otroka, kar pri njima povzroča stisko, ki se kaže pri vedenju v šoli. Nasprotni udeleženec je peljal otroka k njegovemu pravnemu zastopniku, da sta podala izjavi. Kupuje jima draga darila, pozablja pa, da otroka v tej starosti potrebujeta vzgojo in stalen nadzor ter pomoč, predvsem pa veliko ljubezni. V izogib nadaljnjih nasilnih dejanj je potrebno poleg ukrepov navedenih v 19. členu ZPND izvesti še druge ukrepe v 21. členu. To pa je prepustitev stanovanja v skupni rabi žrtvi. Taka odločitev bi bila tudi v korist obeh otrok. Sodišče ne bi smelo upoštevati izjavi otrok kot ključni dokaz, saj sta bila otroka pod stresom in z darili materialno podkupljena, da podata izjavi za očeta. Potrebno bi bilo upoštevati poročilo o svetovalnem razgovoru Centra za socialno delo Brežice, iz katerega je razvidno, da predlagateljic aktivno ureja stanovanjski problem zase in za oba sinova tako, da bosta otroka zaupana v varstvo in vzgojo materi, saj je nasprotni udeleženec veliko časa od doma odsoten. Sodišče je napačno ocenilo, da bodo ti ukrepi v zadostni meri zagotovili preprečitev nadaljnjih nasilnih dejanj nasprotnega udeleženca, saj je v času postopka za razvezo zakonske zveze mogoče pričakovati povečano stopnjo napetosti in jeze pri nasprotnem udeležencu. Gre namreč za nasilnega človeka. Pa tudi sicer je predlagateljica žrtev nasilja, sedaj pa je brez doma in živi pri sorodnikih. To pomeni, da je predlagateljica še vedno žrtev nasilja nasprotnega udeleženca. Predmetni postopek pa kaže, da nasilje in brezobzirno ravnanje prinaša koristi. To pa ni sprejemljivo. Nasprotni udeleženec je kot povzročitelj nasilja ostal v skupni stanovanjski hiši, predlagateljica pa je odvisna od miloščine sorodnikov. Leta je v celoti sama skrbela za oba otroka, nasprotnega udeleženca pa nikoli ni bilo doma in ni imel časa za družino. Sedaj sta otroka talca nasprotnega udeleženca, saj je jasno, da jima tako stanje odgovarja in se temu ne moreta upreti. Nasprotni udeleženec pa se poslužuje kombinacije nasilja in manipulacij za dosego svojega cilja. Sodišče ni pravilno ocenilo izjav otrok, ki si le želita v miru živeti na svojem domu. Prav gotovo je, da raje živita v novi stanovanjski hiši, kjer imata vsak svojo sobo, kot da bi se s predlagateljico stiskala pri sorodnikih ali v podnajemniških stanovanjih. V danem primeru je prav nasilno ravnanje nasprotnega udeleženca povzročilo, da je predlagateljica sedaj brezdomka. Meni, da bi moral ukrep trajati dalj od šestih mesecev, saj je nasprotni udeleženec nekritičen do svojega nasilniškega obnašanja. Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških, ki je v nasprotju z načelom pravičnosti. Predlagatelj je povzročil situacijo, zaradi katere je predlagateljica tako postopala, zato bi mu moralo sodišče naložiti povrnitev stroškov postopka predlagateljice.

4. Nasprotni udeleženec se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zanika, da bi bil nagnjen k nasilju in da bi že dalj časa izvajal psihično in fizično nasilje nad predlagateljico. Sodišču očita, da je sledilo enostranskim navedbam predlagateljice brez kakršnegakoli dokaza. Predlagateljica skuša izposlovati prednost pri razvezi zakonske zveze glede odločitve o vzgoji in oskrbi mladoletnih otrok in glede delitve skupnega premoženja. Trdi, da gre za obrazec obnašanja, po katerem v sporih za razvezo zakonske zveze ena od strank vloži ovadbo zaradi psihičnega, fizičnega ali spolnega nasilja. To vzbudi odpor do nasprotne stranke, ki ga je kasneje težko popraviti. Predlagateljica je na policiji in centru za socialno delo večkrat močno obremenila nasprotnega udeleženca za hudo psihično in fizično nasilje, od vsega skupaj pa je ostal le očitek v zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti. Predlagateljica v svoji izpovedbi močno pretirava in sodišče ni imelo osnove, da ji verjame. V nobenem primeru pa odločitev o prepovedi stikov med strankama ni na mestu in je neizvršljiva. Pritožnik ne ve, kje je predlagateljica in kje živi, zaradi česar ne more upoštevati prepovedi, da se bližini njenega naslova ne sme približati na razdaljo manjšo od 300 m. Pritožnik nima ne namenov ne želje, da bi kontaktiral s predlagateljico, razen po telefonu in še to izključno zaradi dogovora o stikih, ki jih ima z otrokoma predlagateljica. Otroka po lastni želji živita pri pritožniku in predlagateljico le občasno obiskujeta. Glede teh obiskov se je potrebno med predlagateljico in pritožnikom dogovoriti. To je možno le s telefonsko komunikacijo med njima. Že policijske prepovedi niso bile potrebne, vendar se jih je pritožnik ves čas držal in s predlagateljico ni komuniciral. Tudi ko je policijska prepoved potekla, pritožnik s predlagateljico ni komuniciral in je ni z ničemer nadlegoval, kaj šele izvajal nasilje. Takšno stanje traja že od 13. in 14. 4. 2011. Pritožnik v vsem tem času ni zakrivil ničesar zoper predlagateljico, s čimer je izkazal, da tudi v bodoče tega namena nima in ni potrebna nobena prepoved. Dejansko pa ta prepoved škodi samo otrokoma, saj se pritožnik in predlagateljica do razveze in odločitve o dodelitvi otrok ne bosta mogla pogovarjati ali dogovarjati.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Prvostopno sodišče je nasprotnemu udeležencu izreklo ukrepe po določbi 19. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini – ZPND. Prepovedalo mu je vstopiti, približevati in zadrževati se v bližini naslova, kjer predlagateljica začasno živi, na razdaljo manjšo od 300 m, zadrževati in približevati se na enako razdaljo krajem, kjer se predlagateljica nahaja in njenemu delovnemu mestu, navezovati s predlagateljico stike na kakršenkoli način in vzpostaviti kakršnokoli srečanje z njo. Zlasti se ji ne sme približati na razdaljo manjšo od 100 m. S tem se nasprotni udeleženec ne strinja in v pritožbi ponovno zatrjuje, da ni nasilen niti ni izvajal psihičnega in fizičnega nasilja nad predlagateljico. Ne strinja se z dokazno oceno prvostopnega sodišča, iz katere izhaja obstoj razlogov za izrek ukrepov po določbi 19. člena ZPND in sodišču očita, da je sledilo le enostranskim navedbam predlagateljice, ki želi izposlovati prednost pri razvezi zakonske zveze. Ti pritožbeni razlogi nasprotnega udeleženca so po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeni. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je sklenjena in prepričljiva, temelji ne le na izpovedbi obeh strank, pač pa tudi na ostalem dokaznem gradivu (spisi Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. I Kpd 20837/2011, II P 82/2011 in II P 97/2011, obtožni predlog vložen na Okrajno sodišče v Brežicah pod opr. št. Kt/0/484/11 MR/MR z dne 14. 6. 2011, poročila Centra za socialno delo Brežice, oceno ogroženosti s prilogo, sodišču posredovana 15. 6. 2011). Vse navedeno dokazno gradivo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in prepričljivo obrazložilo obstoj nasilnih ravnanj nasprotnega udeleženca proti predlagateljici in s tem pogojev za izrek ukrepov. Pritožbenim trditvam nasprotnega udeleženca, da nad predlagateljico ni izvajal psihičnega in fizičnega nasilja zato pritožbeno sodišče ne sledi.

7. V pritožbi nasprotni udeleženec zatrjuje tudi, da so izrečeni ukrepi neizvršljivi, neizvršljiva je sama prepoved. Trdi, da ne ve kje predlagateljica živi, zato ne more upoštevati prepovedi nepribliževanju njenemu naslovu. Poleg tega imata skupna otroka glede katerih se morata nasprotni udeleženec in predlagateljica dogovarjati glede stikov. To pa ni možno, če ima nasprotni udeleženec prepovedano telefonsko komunikacijo s predlagateljico. Tudi te pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca so neutemeljene. Predlagateljica lahko vzpostavi stik z nasprotnim udeležencem in lahko z njim komunicira tudi s sredstvi za komuniciranje na daljavo, zaradi dogovorjanja glede izvrševanja stikov z mladoletnima otrokoma. Njej ukrepi niso bili izrečeni, pač pa nasprotnemu udeležencu. Prav tako niso neizvršljivi ukrepi v delu, ko prepovedujejo nasprotnemu udeležencu vstopati, približevati ali zadrževati se v bližini naslova, kjer predlagateljica začasno živi na razdaljo manjšo od 300 m. Sicer pa nasprotni udeleženec sam navaja v pritožbi, da nima namenov in želje kontaktirati s predlagateljico, da se je držal že policijske prepovedi in predlagateljice ni v ničemer nadlegoval in tega namena nima niti v prihodnje. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bili ukrepi kršeni v določenem časovnem obdobju, ki je sicer že poteklo.

8. Predlagateljica se pritožuje zoper zavrnilni del predloga, s katerim sodišče ni izreklo nasprotnemu udeležencu ukrepa prepustitve stanovanja v skupni rabi. Sodišče je zavrnilo ukrep v tem delu, ker je upoštevalo dejstvo, da v stanovanjski hiši poleg nasprotnega udeleženca živita tudi oba otroka obeh strank, ki bosta glede na ravnanje nasprotnega udeleženca in pridobljene pisne izjave otrok, še pred odločitvijo sodišča o njunem zaupanju izpostavljena dodatnim konfliktnim situacijam. Morala se bosta brez ustrezne strokovne pomoči soočiti z novo nastalimi okoliščinami in se odločiti za življenje z enim od staršev, kar je v nasprotju z njunimi koristmi. Predlagani ukrep prepustitve stanovanjske hiše pa ne daje zagotovitve, da do kakršnihkoli nasilnih ravnanj s strani nasprotnega udeleženca ne bo več prihajalo. Predlagateljica take odločitve prvostopnega sodišča ne more sprejeti. V pritožbi navaja, da je nasprotni udeleženec v postopek pritegnil oba otroka, nanju vplival, da sta podala izjavi, ki ju sodišče ni pravilno ocenilo. Sama je sedaj žrtev nasilja in brezdomka, nasprotnemu udeležencu pa se je njegovo ravnanje obrestovalo.

9. Sodišče lahko izreče ukrep prepustitve stanovanja v skupni uporabi, pogoji pod katerimi se ukrep izreka pa so opredeljeni v 21. členu ZPND. Prvostopno sodišče je obrazložilo, zakaj tega ukrepa v tem primeru ni izreklo. Razlog za tako odločitev sta oba mladoletna otroka, ki živita v stanovanjski hiši skupaj z očetom (nasprotnim udeležencem). Oba otroka sta podala izjavi, da želita z očetom še naprej živeti, v primeru izselitve očeta se želita izseliti z njim. Iz poročila Centra za socialno delo Brežice izhaja, da je podana visoka stopnja ogroženosti matere, dopustili pa so možnost, da bi bila ogrožena otroka s strani očeta. Otroka to zanikata. Ponujena jima je bila tudi namestitev v krizni center, ki sta jo odklonila. Med strankama poteka tudi postopek za razvezo zakonske zveze, dodelitev otroka in plačevanje preživnine ter delitev skupnega premoženja. Res je moč dejanja nasprotnega udeleženca opredeliti kot nasilje v družini glede na določbo 3. člena ZPND, vendar je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno odločilo, ko je zavrnilo predlog žrtve za prepustitev stanovanja v skupni rabi ravno iz razloga koristi mladoletnih otrok, ki po ZPND uživajo posebno varstvo pred nasiljem. Otrok je namreč žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. Prepustitev stanovanja predlagateljici bi pomenilo selitev tožnika in z njim zelo verjetno tudi obeh otrok, zato bi bil izrek takega ukrepa v škodo mladoletnih otrok.

10. Predlagateljica se pritožuje tudi zoper čas trajanja ukrepa, meni, da bi moral ukrep trajati dalj od šestih mesecev. ZPND v 19. členu določa, da sodišče omeji časovno trajanje ukrepa na največ šest mesecev. Žrtev pa lahko predlaga podaljšanje ukrepa še za največ šest mesecev. Če bi sodišče določilo trajanje ukrepa, kot predlaga pritožba, bi odločilo v nasprotju z določili ZPND in bi taka odločitev pomenila nedopustno dolgo trajanje ukrepov glede na določbo 4. točke 19. člena ZPND. Prvostopno sodišče je v tem primeru določilo čas trajanja ukrepa treh mesecev od vročitve sklepa. Sklep pa je bil vročen predlagateljici po pooblaščenki 15. 7. 2011, predlagatelju po pooblaščencu pa 12. 7. 2011. Pritožba predlagateljice je zato v tem delu neutemeljena.

11. Na koncu se predlagateljica pritožuje tudi zoper izrek o stroških, ki so po njenem v nasprotju z načelom pravičnosti. Ker je nasprotni udeleženec povzročil tako situacijo, je dolžan nositi tudi stroške. Prvostopno sodišče je odločilo, da stranki krijeta svoje stroške postopka, za tako odločitev pa je imelo vso podlago v 35. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Po citiranem določilu vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Po petem odstavku citiranega določila pa mora udeleženec ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo. V danem primeru se je prvostopno sodišče glede na okoliščine primera odločilo za merilo, po katerem vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Glede na vse okoliščine primera, je po oceni pritožbenega sodišča to merilo ustrezno. V postopkih v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki odloča sodišče o stroških postopka po prostem preudarku. Kriterijev pri uporabi prostega preudarka pa je več, od premoženjskega stanja in razlogov za spor do uspeha v pravdi. Upoštevaje vse okoliščine primera (tudi delni uspeh v postopku) je odločitev prvostopnega sodišča, da krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka, pravilna.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v skladu z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijani sklep pa potrditi. Ker stranki s svojima pritožbama nista uspeli, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (154. člena ZPP in 35. člen ZNP).