Jedro

Tožnica je bila v skladu s četrtim odstavkom 45. člena in drugim odstavkom 88. člena ZGO-1 pri izvajanju gradnje objekta dolžna nadzorovati, ali se gradnja objekta izvaja v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Ker je s podpisom spornih izjav o skladnosti potrdila, da je gradnjo nadzorovala in se je ta izvajala v skladu s projektno dokumentacijo in izdanim gradbenim dovoljenjem, v inšpekcijskem postopku pa je bilo ugotovljeno, da ni tako, kar pomeni, da je tožnica prekršila navedene določbe ZGO-1, sodišče ne dvomi v vzročno zvezo med tožničinim ravnanjem in ugotovljeno nelegalnostjo gradnje.

Izrek

Tožbe se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Disciplinska komisija ZAPS tožnico kot pooblaščeno arhitektko spoznala za krivo za nepravilnosti pri izdelavi sprememb in dopolnitev PID dokumentacije in pri izvajanju nadzora pri rekonstrukciji objekta A., in sicer, da je pred zaključkom izvajanja rekonstrukcijskih del kot odgovorni vodja projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo strehe, fasade in zalednega dela objekta, dne 13. 5. 2009 potrdila in podpisala izjavo, da je objekt zgrajen v skladu s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja št. P-6/04 - rekonstrukcija strehe, čeprav je iz projekta izvedenih del razvidno, da objekt ni zgrajen skladno z gradbenim dovoljenjem št. 3515-18/2004-14/440-BN z dne 24. 6. 2004 (prva alineja izreka), da je istega dne kot odgovorna nadzornica potrdila in podpisala izjavo o zanesljivosti objekta, v kateri je pod 1. točko navedla, da je objekt zgrajen v skladu z navedenim gradbenim dovoljenjem, čeprav iz projekta izvedenih del za isti objekt izhaja, da objekt ni rekonstruiran v skladu z navedenim gradbenim dovoljenjem (druga alineja izreka), in da je kot odgovorni vodja projekta izvedenih del in kot odgovorna nadzornica dne 17. 4. 2009 potrdila in podpisala izjavo, da so bile v projekt izvedenih del vnesene vse spremembe, ki so nastale med gradnjo, da so spremembe, ki so nastale med gradnjo in bile vnesene v projekt izvedenih del skladne s projektom za izdajo gradbenega dovoljenja in izdanim gradbenim dovoljenjem, da spremembe ne vplivajo na spremembo z gradbenim dovoljenjem določenih lokacijskih in drugih pogojev ter elementov, ki bi lahko vplivali na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali predpisane bistvene zahteve, čeprav iz projekta izvedenih del ni razvidno, da so spremembe na podlagi katerih je objekt rekonstruiran, skladne z gradbenim dovoljenjem (tretja alineja izreka). Z opisanim ravnanjem je tožnica kršila 2. in 3. člen Pravilnika o dokazilu o zanesljivosti objekta, 31., 32. in 33. člen Pravilnika o projektni dokumentaciji ter 83., 89., 92. in 95. člen ZGO-1A in ZGO-1B (pravilno: Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1).

V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno še, da je tožnica s takim ravnanjem, storjenim iz malomarnosti, kršila 7. člen (spoštovanje pravnega reda) Kodeksa poklicne etike arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev in s tem storila težjo disciplinsko kršitev po 53. točki 7. člena Disciplinskega pravilnika, zato ji je bil izrečen disciplinski ukrep začasni odvzem pooblastila z začasno izključitvijo iz zbornice za eno leto, pri čemer se disciplinski ukrep ne bo izvršil, če tožnica v obdobju dveh let ne bo storila nove težje disciplinske kršitve. V ostalem delu je bila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka zavrnjena kot neutemeljena. Tožnici je bilo naloženo tudi plačilo stroškov disciplinskega postopka v znesku 1.210,00 EUR.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa disciplinska komisija pojasnjuje, da je iz PID dokumentacije razvidno, da izvedena gradbena dela presegajo dela obnove – rekonstrukcijo strehe iz pravnomočnega gradbenega dovoljenja št. 3515-18/2004-14/440-BN z dne 24. 6. 2004. Zgrajene so namreč nove armiranobetonske plošče po celem tlorisu stavbe, novo stopnišče, višji kolenčni zidovi, v severnem in vzhodnem delu nova podstrešna etaža, objekt je na vsej površini višji kot je bil pred nadzidavo, v zalednem delu stavbe je v nivoju 3. in 4. etaže narejen nov prizidek, delno nadzidan z novo mansardno etažo. Kot neutemeljeno zavrača tožničino sklicevanje na četrti odstavek 1. člena ZGO-1, saj v obravnavani zadevi ne gre za primer gradnje med izrednimi oz. vojnimi razmerami. Poleg tega je tožnica omenjene izjave podala v času, ko gradnja objekta ni bila zaključena.

Disciplinsko sodišče ZAPS je kot pritožbeni organ zavrnil tožničino pritožbo, v 3. vrstici prvega odstavka izreka izpodbijanega sklepa pa je dodalo še besedi „iz malomarnosti“. V obrazložitvi svoje odločitve pritrjuje stališču disciplinske komisije, da izvedena dela niso v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Iz slednjega izrecno izhaja, da vsa ostala dela, ki so zajeta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja – arhitektura št. P-6/04, in sicer izvedba prizidka na vzhodni strani objekta z vsemi spremljajočimi deli, niso predmet tega dovoljenja. Izvedena dela, ki presegajo dovoljeni obseg, so v konstrukcijskem pogledu tako obsežna, da se jih ne more vključiti pod spremembe iz drugega odstavku 95. člena ZGO-1, temveč bi bilo treba zanje pridobiti gradbeno dovoljenje.

Pritrjuje tudi stališču disciplinske komisije, da so podani znaki disciplinske kršitve iz 53. točke 7. člena Disciplinskega pravilnika, saj zaradi tožničinega ravnanja uporabnikom storitev grozi večja premoženjska oz. nepremoženjska škoda. Soinvestitorjem stanovanjsko poslovne stavbe namreč grozi škoda zaradi rušitve nelegalne gradnje po določbah ZGO-1. V nadaljevanju senat disciplinskega sodišča navaja še, da prvostopenjski organ pomotoma ni dorekel oblike krivde, zato glede na ugotovljeno dejansko stanje, sklicujoč se na določbo drugega odstavka 9. člena Discplinskega pravilnika, zaključuje, da je tožnica očitane kršitve storila iz malomarnosti.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bilo dejansko stanje, da se gradnja ni izvajala v skladu s PGD in gradbenim dovoljenjem, napačno ugotovljeno. Opozarja na neobičajen izrek gradbenega dovoljenja, ki v 1. in 2. točki govori o obsegu dovoljene gradnje. Pri tem ni jasno, kako ti pogoji vplivajo na projekt, ki je sestavni del tega gradbenega dovoljenja. Poleg tega sta pojma „obnova strehe“ in „sanacija temeljev“ odprta pojma, zato iz njiju ni mogoče sklepati na kakšen način spreminjata gradnjo, kot je predvidena po PGD. Gradnja prizidka na vzhodni strani v PGD sploh ni bila predvidena. Tako je gradnjo razumela tudi gradbena inšpektorica B.B., ki je gradnjo nadzorovala. Ne strinja se z ugotovljenimi neskladnostmi med PID in PGD oz. gradbenim dovoljenjem. Vsa odstopanja od PGD, razen frčade, so bila izvedena kot nujna sanacijska dela na podlagi četrtega odstavka 1. člena ZGO-1, da se je preprečila neposredna grozeča nevarnost zrušitve objekta. Nobeno izmed del ni bilo takšno, da bi vplivalo na spremembo z gradbenim dovoljenjem določenih lokacijskih in drugih pogojev ter elementov, ki bi lahko vplivali na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali predpisane bistvene zahteve na temelju drugega odstavka 95. člena ZGO-1. Tožnica uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev pravil postopka, saj iz izpodbijane odločbe niso razvidni razlogi, iz katerih bi naj izhajalo, da so izpolnjeni pogoji očitane kršitve iz 53. točke 7. člena Disciplinskega pravilnika. Tako ni razvidno, kako naj bi tožnica s podpisom treh izjav o skladnosti prizadela ugled zbornice ali njenih članov, ali je zaradi tega nastala ali grozila večja premoženjska ali nepremoženjska škoda zbornici, njenim članom ali uporabnikom storitev. Šele na podlagi tožničine pritožbe se je do tega pogoja opredelilo disciplinsko sodišče, vendar na pavšalen način in v nasprotju s procesnimi pravili, zlasti načelom kontradiktornosti, saj ni imelo podlage za dopolnjevanje navedb v disciplinski obtožbi. Ne strinja se s stališčem, da zaradi podpisa treh izjav o skladnosti določena gradnja postane nelegalna gradnja, kvečjemu bi v obravnavani zadevi lahko šlo za neskladno gradnjo. Prav tako iz izpodbijanega sklepa niso razvidni razlogi glede ugotovljene krivde. Poudarja, da je ves čas gradnje in v času podpisa izjav bila prepričana, da se gradnja izvaja skladno s predpisi in PGD. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani odločbi (pravilno sklep) odpravi in tožnico oprosti disciplinske obtožbe oz. naj izpodbijani odločbi (pravilno sklep) odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožničine navedbe glede na vsebino izdanega gradbenega dovoljenja in vloge, ki jih je tožnica imela pri zadevnem projektu, glede postopanja z „neobičajnim“ izrekom izdanega gradbenega dovoljenja neutemeljene in zavajajoče. Tožnica je strokovnjakinja na svojem področju, zato bi morala vedeti (oz. je vedela), da za vsa ostala dela iz 2. točke izreka gradbenega dovoljenja nima soglasja vseh etažnih lastnikov in s tem ne gradbenega dovoljenja. Sklicevanje tožnice na zapisnike gradbene inšpektorice B.B. je brezpredmetno, saj je isti organ, tj. Inšpektorat RS dne 11. 6. 2010 izdal odločbo, iz katere jasno izhaja, katera dela so nelegalna gradnja. Tožnica se kot strokovnjakinja ne bi smela sklicevati na nejasnost gradbenega dovoljenja oz. tega interpretirati izključno v svojo korist kot investitorke in etažne lastnice ter v škodo ostalih etažnih lastnikov. Tudi v primeru zatrjevane nejasnosti pa bi tožnica morala ukrepati v skladu z določbami ZUP. Ker tega ni storila, izkazuje, da so vse kršitve storjene (vsaj) iz malomarnosti.

V nadaljevanju odgovora toženka natančneje pojasnjuje vsebino gradbenega dovoljenja ter ponovno zavrača tožničino razlago določb četrtega dostavka 1. člena ZGO-1, drugega odstavka 95. člena in 101. člena ZGO-1. Pojasnjuje še, da so v 53. točki 7. člena Disciplinskega pravilnika posledice disciplinske kršitve kršitve naštete alternativno, kar pomeni, da za izpolnitev znakov očitane kršitve zadošča, da grozi nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode zbornici, njenim članom ali uporabnikom storitev. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica, ki je pri izvedbi obravnavanega projekta nastopala kot odgovorna projektantka arhitekture, kot odgovorni vodja projekta in kot odgovorna nadzornica gradbeno obrtniških del, podpisala tri izjave, ki so bile neresnične oz. v nasprotju s predpisi, zaradi česar bodo investitorji nosili negativne posledice v zvezi z izvedbo projekta. Zavrača tudi vse očitke o kršitvah postopkovih določb, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

V pripravljalni vlogi tožnica navaja, da je ZAPS leta 2006 za isti obseg izvedenih del in na podlagi iste projektne dokumentacije, disciplinski postopek zoper tožnico zavrgla. Poudarja, da je izjavo v projektu PID napisala že leta 2006, leta 2009 jo je samo potrdila v skladu z novim pravilnikom. Glede na navedeno ni mogla upoštevati inšpekcijske odločbe iz leta 2010. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj se ne strinja s toženkino razlago vsebine gradbenega dovoljenja. Zavrača navedbe o sprenevedanju in zavajanju, saj meni, da je svoje delo opravila strokovno pravilno in s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in gospodarja. Navedba, da bi morala vedeti oz. je vedela, da dela po 2. točki izreka gradbenega dovoljenja niso predmet tega dovoljenja, pa je nenavadna, saj v načrtih gradnje ni bil predviden nikakršen prizidek. Nepravilen in žaljiv je tudi dvom v nujnost sanacijskih posegov.

Tožba ni utemeljena.

Dejanje, ki se očita tožnici, je opredeljeno v izreku izpodbijanega sklepa, iz katerega izhaja, da je bila tožnica spoznana za krivo za nepravilnosti pri izdelavi sprememb in dopolnitev PID dokumentacije in pri izvajanju nadzora pri rekonstrukciji objekta A. Sodišče najprej poudarja, da v zadevi ni sporno, da je tožnica vse tri izjave o skladnosti potrdila in podpisala v letu 2009, zato je neutemeljeno njeno sklicevanje na disciplinski postopek, ki se je zaključil v letu 2006. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je toženka v postopku upoštevala inšpekcijsko odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 356-02-1727/2004/96 z dne 11. 6. 2010. Iz navedene odločbe je razvidno, da je pristojni inšpekcijski organ ugotovil, da pomenijo dela, navedena v 2. točki izreka, ki jih je v dvaindvajsetih alinejah podrobno opredelil, nelegalno gradnjo. V obrazložitvi odločbe inšpekcijski organ navaja, da je bilo za sporni objekt izdano gradbeno dovoljenje št. 3515-18/2004-14/440-BN z dne 24. 6. 2004, po katerem je bila dovoljena obnova strehe v istih gabaritih kot obstoječa streha (pri kateri se bo zamenjalo dotrajane špirovce, lege ter kritino in odstranilo nevarne dimnike), obnova fasade in sanacija temeljev pod fasado. Ker je bilo staro ostrešje, vključno s kolenčnimi zidovi in deli starih stropov nad zadnjo bivalno etažo, odstranjeno v celoti, in so bile zgrajene nove armiranobetonske plošče in kolenčni zidovi tako, da je nastala še ena podstrešna etaža, ker je ostrešje višje in ima strešna okna ter je v nivoju tretje in četrte etaže narejen nov prizidek, delno nadzidan z novo, mansardno (peto) etažo, inšpekcijski organ zaključuje, da izvedena dela niso dela obnove – rekonstrukcije strehe, za katera je bilo izdano gradbeno dovoljenje.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot pritožbeni organ to inšpekcijsko odločbo deloma spremenilo in dopolnilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo. Navedeno pomeni, da je bilo v času odločanja disciplinskega organa o vprašanju dovoljenosti del, ki so predmet spora v obravnavani zadevi, že dokončno odločeno s strani pristojnega organa. Iz podatkov U vpisnika Upravnega sodišča RS v Ljubljani pa je razvidno, da je omenjena inšpekcijska odločba 25. 8. 2011 postala tudi pravnomočna.

Ker je bilo torej o vprašanju dovoljenosti spornih del oz. o skladnosti teh del z izdanim gradbenim dovoljenjem že odločeno s strani pristojnega inšpekcijskega organa, toženka v obravnavanem postopku v skladu s 13. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi drugega odstavka 2. člena Disciplinskega pravilnika v obravnavanem postopku smiselno uporablja, ni mogla ponovno reševati tega predhodnega vprašanja. Toženka je v izpodbijanem sklepu to presojo sicer dodatno opravila, vendar njene ugotovitve niso v nasprotju iz omenjene inšpekcijske odločbe. Sodišče se zato v tem pogledu v celoti sklicuje na razloge sklepa disciplinske komisije, dopolnjenega z razlogi disciplinskega sodišča (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče pritrjuje toženki tudi, da so prepovedane posledice v določbi očitane disciplinske kršitve navedene alternativno. Za izpolnitev pogojev iz omenjene določbe zato zadošča že toženkina ugotovitev, da je zaradi tožničinega protipravnega ravnanja uporabnikom storitev grozila večja premoženjska oz. nepremoženjska škoda. Res se disciplinska komisija v izpodbijanem sklepu do nastopa teh posledic ni opredelila, vendar je to pomanjkljivost v skladu s šesto alinejo 358. člena ZPP disciplinsko sodišče v svojem sklepu odpravilo. Ker mora disciplinsko sodišče po določbi 84. člena Disciplinske pravilnika razpisati obravnavo samo, če ugotovi, da je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že izvedene, in če so podani upravičeni razlogi, da se zadeva ne vrne disciplinski komisiji v novo obravnavo, je neutemeljen tožbeni očitek o kršitvah kontradiktornosti postopka. V obravnavani zadevi ni šlo za vprašanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč za pomankljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa. Opis kršitev in posledic je namreč razviden iz disciplinske obtožbe, ki je v izpodbijanem sklepu povzeta, zato ne drži, da se tožnica v zvezi s tem ni mogla izjaviti.

Ker je bila z navedeno inšpekcijsko odločbo naložena ustavitev nadaljnje gradnje prizidave in nadzidave objekta ter odstranitev nelegalne gradnje, izrečene pa so bile tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1, med katerimi je tudi odklop komunalnih priključkov na celotnem objektu, sodišče nima dvomov v toženkino ugotovitev, da grozi solastnikom objekta oz. soinvestitorjem gradnje nastanek večje premoženjske škode zaradi izvršitve te odločbe.

V zadevi ni sporno, da je tožnica pri gradnji sodelovala kot odgovorni vodja projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, kot odgovorni vodja projekta izvedenih del in odgovorna nadzornica. Navedeno pomeni, da je bila tožnica v skladu s četrtim odstavkom 45. člena in drugim odstavkom 88. člena ZGO-1 pri izvajanju gradnje objekta dolžna nadzorovati, ali se gradnja objekta izvaja v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Ker je s podpisom spornih izjav o skladnosti potrdila, da je gradnjo nadzorovala in se je ta izvajala v skladu s projektno dokumentacijo in izdanim gradbenim dovoljenjem, kot že rečeno, pa je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da ni tako, kar pomeni, da je tožnica prekršila navedene določbe ZGO-1, sodišče ne dvomi v vzročno zvezo med tožničinim ravnanjem in ugotovljeno nelegalnostjo gradnje.

V zvezi s tožbenimi navedbami o neugotovljeni obliki krivde sodišče pojasnjuje, da je iz drugega odstavka izreka izpodbijanega sklepa razvidno, da se tožnici očita, da je opisano kršitev storila iz malomarnosti. Glede na navedeno je bila dopolnitev izreka s strani disciplinskega sodišča nepotrebna. Res je sicer, da toženka v svoji obrazložitvi razlogov glede ugotovljene krivde ni povzela v strnjeni obliki, vendar so po presoji sodišča ti razvidni iz celotne obrazložitve, tako da omogočajo preizkus toženkine odločitve. S tem, ko je toženka ugotovila, da je tožnica pri sporni gradnji ravnala v nasprotju z določbami ZGO-1, je namreč hkrati pojasnila, kako bi bila tožnica v danih okoliščinah dolžna ravnati. To pa je objektivni kriterij, ki mora biti izpolnjen, da je tožnici mogoče očitati ravnanje vsaj iz nezavestne malomarnosti (dolžnostno ravnanje).

V nadaljevanju je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da toženka ugotavlja, da je tožnica po izobrazbi univerzitetna diplomirana inženirka arhitekture, pri sporni gradnji pa je nastopala v različnih vlogah, in sicer kot odgovorna projektantka arhitekture, odgovorni vodja projekta in odgovorna nadzornica. Na podlagi navedenih okoliščin je po presoji sodišča utemeljen očitek, da bi bila tožnica dolžna ustreči zahtevam, ki so izhajale iz ugotovljene dolžnosti ravnanja. Ugotovljene okoliščine namreč kažejo tožničino usposobljenost za izdelavo projektne dokumentacije, njena osebna vpletenost v sporno gradnjo pa tudi poznavanje nasprotovanja solastnikov objekta pri pridobivanju gradbenega dovoljenja. Neutemeljeno je zato tožničino sklicevanje na zapisnike gradbene inšpektorice iz let 2004 in 2005, iz katerih niti ni jasno razvidno, na katera dela se nanašajo, niti da so vsa izvedena dela v skladu s predpisi oz. kažejo celo nasprotno, saj so bili izdani zaradi ugotovljenih nepravilnosti v zvezi s to gradnjo. Navedeno pomeni, da je v obravnavanem primeru glede na ugotovljene dejanske okoliščine podana tožničina odgovornost, zaradi česar tožnica drugačne odločitve v tem upravnem sporu ne more doseči. Ugotovljena oblika malomarnosti je namreč podana, če se kršitelj ni zavedal, da zaradi njegovega dejanja ali opustitve prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi, pa bi se glede na svoje osebne lastnosti, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in glede na svojo usposobljenost za opravljanje določenega dela moral zavedati, da prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi (drugi odstavek 9. člena Disciplinskega pravilnika). Pri tej obliki krivde torej ni bistveno, kaj je bilo v kršiteljevi zavesti in volji, temveč kar naj bi bilo, bi moralo biti, pa v resnici ni bilo, in ali se to kršitelju lahko očita.

Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, da je sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, zato jo je, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.