Jedro

Po ustaljeni praksi se glede opredelitve datuma, od katerega se davčna olajšava prizna (investiranje v opredmetena osnovna sredstva), upošteva datum nastanka poslovnega dogodka - v tem primeru datum podpisa pogodbe. Vendar le pod pogojem pravne veljavnosti posla. Davčnega zavezanca lahko bremenijo posledice zamude šele po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.9.1999, s katero je bilo delno ugodeno tožničini pritožbi proti odločbi Davčnega urada MS z dne 11.5.1999. Z njo je bilo tožnici naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 v znesku 3.745.743,00 SIT (točka I/1 izreka) zamudnih obresti od 1.5.1998 do dneva plačila (točka I/2 izreka) ter je bilo ugotovljeno, da tožnica ni obračunala in plačala davka od osebnih prejemkov za leto 1995 v znesku 3.429.142,50 SIT (točka I/3 izreka). Tožena stranka je ob reševanju tožničine pritožbe točki I/1 in I/2 odpravila in v tem obsegu zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek in odločanje.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, razen glede nepriznavanja dolgoročnih rezervacij, namenjenih pokrivanju stroškov investicijskega vzdrževanja zaradi uporabe delovnega stroja. Navaja, da je bila pogodba o prodaji nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 539 k.o. G.R. v obliki notarskega zapisa sklenjena šele 5.6.1998, 8.6.1998 pa predložena davčnemu organu za odmero davka od prometa nepremičnin. Zato 40% investiranega zneska od omenjene investicije tožnici utemeljeno ni bilo priznano kot davčna olajšava po 39. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO) v letu 1997. Strinja se s presojo tožene stranke, da v postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj naj bi bil omenjeni delovni stroj tožnici izročen oziroma, kdaj je postal njena last, od tega pa naj bi bila odvisna njena upravičenost do davčne olajšave po 39. členu ZDDPO. Ne strinja se s presojo tožene stranke, da naj bi bile dolgoročne rezervacije, namenjene pokrivanju stroškov investicijskega vzdrževanja omenjenega delovnega stroja, neutemeljeno oblikovane. Ker tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu ni obrazložila zakaj za stroj, ki se v letu 1997 še ni uporabljal za opravljanje dejavnosti, izključuje možnost realnega utemeljevanja verjetnosti, da bodo v prihodnosti nastali stroški za velika popravila, njene odločitve ni mogoče preizkusiti. Kolikor bi bilo v ponovnem postopku ugotovljeno, da je bilo omenjeno osnovno sredstvo pridobljeno že v letu 1997, bo potrebno presoditi tudi utemeljenost oblikovanja rezervacij za njegova popravila. Blagajniški izdatki, ki se nanašajo na leti 1995 in 1996 v znesku 1.391.981,80 SIT tožnici utemeljeno niso bili priznani iz razlogov 11. člena ZDDPO.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Navaja, da izrek sodbe naj ne bi bil popolno in jasno določen ter da nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe; razlogi naj bi bili nejasni in med seboj v nasprotju. Zahtevana glavna obravnava ni bila opravljena, zato ji ni bila dana možnost, da se izjavi o relevantnih dejstvih in okoliščinah; odgovor na tožbo ji ni bil vročen, zato je v njeno škodo kršeno načelo kontradiktornosti. Dejansko stanje v davčnem postopku ni bilo ugotavljano, saj celotna konstrukcija temelji na zapisniku, ki pa ni bil pravilno sestavljen, saj uradna oseba ni razpisala obligatorne ustne obravnave. Kupoprodajna pogodba, ki se nanaša na nabavo zemljišča, naj bi v skladu s teorijo o realizaciji pogodbe konvalidirala; davčni organ je omenjeno pogodbo zato napačno presojal. Zmotna naj bi bila tudi ugotovitev, da naj bi sporni delovni stroj postal predmetno osnovno sredstvo šele na podlagi ECL z dne 9.3.1998. Določba 11. člena ZDDPO v zvezi z nepriznavanjem odhodkov iz preteklih obračunskih obdobij ni bila pravilno uporabljena. Tudi ugotovitev, da naj bi znesek 198.971,00 SIT predstavljal prihodek tožnice ni pravilna. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno odločilo in pravilno utemeljilo svojo odločitev.

Tožnica je pogodbo o prodaji spornega nezazidanega stavbnega zemljišča v obliki notarskega zapisa (po pridobitvi potrdila, da na zemljišču ne obstaja predkupna pravica) sklenila 5.6.1998. Določba 39. člena ZDDPO pogoja lastninske pravice na opredmetenem osnovnem sredstvu v letu investiranja sicer res ne predpisuje. Po ustaljeni praksi pa se, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, glede opredelitve datuma, od katerega se davčna olajšava prizna, upošteva datum nastanka poslovnega dogodka (npr. datum podpisa pogodbe). Vendar navedeno velja, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, le pod pogojem pravne veljavnosti posla. Zato je stališče tožene stranke, da bi lahko predstavljala podlago za vpis v poslovne knjige že pogodba z dne 20.12.1997, ki je bila sklenjena v nasprotju s kogentnimi določbami Zakona o stavbnih zemljiščih, nepravilno.

Glede investicijske olajšave po 39. členu ZDDPO v višini 40% investiranega zneska za omenjeni delovni stroj je pravilno stališče sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke, da bo potrebno v ponovnem postopku ugotoviti, kdaj pravzaprav naj bi delovni stroj postal opredmeteno osnovo sredstvo tožnice oziroma naj bi bil kot tako knjiženo v njene poslovne knjige; od omenjene pravno relevantne okoliščine je namreč odvisno uveljavljanje omenjene investicijskega olajšave. Ker pa bo to šele predmet ponovnega postopka, pritožbeni ugovor, da naj bi organ prve stopnje neutemeljeno upošteval ECL kot podlago za pridobitev osnovnega sredstva, ni pomemben.

Davčni organ prve stopnje utemeljuje svojo presojo, da pogoji za oblikovanje dolgoročne rezervacije za investicijsko vzdrževanje delovnega stroja niso bili izpolnjeni, ker delovni stroj v letu 1997 naj ne bi bil pridobljen, torej z dejanskim stanjem, ki tudi po presoji tožene stranke ni bilo v celoti in popolno ugotovljeno. Tožena stranka pa se, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem upravnem aktu sklicuje le na vsebino SRS 10.6, vendar brez obrazložitve, zakaj za delovni stroj, ki se v letu 1997 še ni uporabljal, izključuje možnost realnega utemeljevanja verjetnosti, da bodo v prihodnosti nastali stroški za velika popravila. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je obrazložitev v izpodbijanem upravnem aktu pomanjkljiva, tako da ni mogoče preizkusiti njegove zakonitosti. Kolikor bo prvostopni organ v ponovljenem postopku ugotovil, da je bilo osnovno sredstvo pridobljeno že v letu 1997, bo moral ponovno presoditi tudi vprašanje utemeljenosti oblikovanja dolgoročne rezervacije za njegova velika popravila.

Povečanje prihodkov za leto 1997 v znesku 198.971,00 SIT je utemeljeno, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica ta denar prejela in potrdila z blagajniškim prejemkom z dne 18.2.1997, tožnica pa je pod isto številko knjižila še en blagajniški prejemek za dvig gotovine na agenciji za plačilni promet dne 9.12.1997 in je samo tega knjižila v poslovne knjige.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da so bile tožnici obračunane obresti od premalo plačanega davka od dobička pravnih oseb (točka I/2 izreka odločbe prve stopnje) v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-1-356/02 z dne 23.9.2004 tudi za čas pred izdajo odločbe prve stopnje, ko tožničina davčna obveznosti še ni bila ugotovljena. Glede na omenjeno odločbo ustavnega sodišča, je to ustavno nedopustno. V ponovnem postopku bo moral davčni organ upoštevati, da tožnico ne smejo bremeniti posledice zamude za tisti čas, ko njena davčna obveznost še ni bila ugotovljena, temveč šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Pavšalni pritožbeni ugovor, da izrek sodbe ni popoln, določen in jasen ni utemeljen. Z izpodbijano sodbo je bila tožba tožnice zoper izpodbijani upravni akt na podlagi 59. člena ZUS zavrnjena; v obrazložitvi se sodišče sklicuje na razloge tožene stranke; glede nepriznavanja oblikovanja dolgoročnih rezervacij v zvezi z delovnim strojem pa je navedlo svoje razloge za kar ima pooblastilo v 2. odstavku omenjenega člena ZUS.

Zapisnik Davčnega urada MS, sestavljen po opravljenem inšpiciranju pravilnosti in zakonitosti obračunavanja in plačevanja davkov od dobička, ni zapisnik iz 77. člena ZUP 1986, ki se sestavi po opravljeni ustni obravnavi (149. člen ZUP). Zakoniti zastopnik pravne osebe je bil seznanjen, da lahko prisostvuje inšpekcijskemu pregledu, ter je nanj v skladu z danim pravnim poukom podal tudi pripombe. Zato pritožbeni ugovor o kršitvi kontradiktornosti v davčnem postopku ni utemeljen.

V skladu z določilom 142. člena ZUP 1986 uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke odloči, da razpiše ustno obravnavo, kadar je to koristno za razjasnitev stvari. Tožeča stranka v obravnavani zadevi predloga za razpis ustne obravnave ni podala, davčni postopek pa je že po svoji naravi listinski postopek, zato po presoji pritožbenega sodišča ni podana zatrjevana kršitev obligatornosti ustne obravnave.

Predlogu pritožbe, da se opravi glavna obravnava, pritožbeno sodišče ni ugodilo, ker niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 77. člena ZUS. Po tej določbi namreč pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo, če je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa meni, da je treba ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, naj se tožničina tožba kot neutemeljena zavrne in kot pravilna in zakonita potrdi v upravnem sporu izpodbijana odločba. Zato (glede na vsebino odgovora na tožbo) nevročitev odgovora na tožbo ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka, ki bi vplivala na pravilnost odločitve.

Sodišče prve stopnje, kljub izrecni zahtevi, sicer res predlagane glavne obravnave ni opravilo, niti ni navedlo razlogov za to. Tožeča stranka pa v tožbi, s katero je bilo izrecno zahtevana glavna obravnava, ni navedla kateri dokazi naj bi bili na glavni obravnavi izvedeni. Ker pa je v obravnavanem primeru že tožena stranka odpravila odločbo organa prve stopnje (glede točke I/1 in I/2) ter zadevo vrnila v ponovni postopek in odločanje, sodišče pa je z izpodbijano sodbo omenjeni odločitvi le pritrdilo, po presoji pritožbenega sodišča nista kršeni niti kontradiktornost niti pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.