Jedro

Tožeča stranka verjetnost obstoja terjatve izkazuje z zatrjevanjem, da je bil sporni znesek izplačan tožencem iz sredstev tožeče stranke na podlagi pisne odredbe prvega toženca, ki jo je finančni knjigovodkinji tožeče stranke kot vodji finančno računovodske službe izročila druga toženka z dodatnim navodilom, naj plačila realizira, kar naj bi ta tudi storila. Tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov, ki bi verjetno izkazovali zatrjevani obstoj terjatve. Ni predložila zatrjevane pisne odredbe prvotožene stranke, prav tako ni verjetno izkazala zatrjevanega dejstva, da je bila pisna odredba realizirana. Prav tako ni z ničemer verjetno izkazala, da bi bili na transakcijske račune toženčev dejansko nakazani zatrjevani zneski. Neizkazano je tudi zatrjevano dejstvo, da so denarna sredstva iz računa tožeče stranke v navedeni višini toženci dejansko prejeli in predvsem, da so bili za navedene zneske neupravičeno obogateni. Tožeča stranka tako v tej fazi postopka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve zoper tožene stranke. Zato predlog za izdajo začasne odredbe, da se organizaciji za plačilni promet, na katerega so tožene stranke prejele izplačilo, ki je bilo izplačano iz transakcijskega računa tožeče stranke, prepoveduje izplačilo denarnega zneska, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, in sicer, da se organizaciji za plačilni promet, na katerega so tožene stranke prejele izplačilo dne 6. 6. 2016, ki je bilo izplačano iz transakcijskega računa tožeče stranke, prepoveduje izplačilo denarnega zneska za prvotoženo stranko banki A. d.d. za znesek 136.265,80 EUR, za drugotoženo stranko banki A. d.d. za znesek 29.175,92 EUR in za tretjotoženo stranko banki B. d.d. za znesek 5.326,20 EUR, tako da ta začasna odredba velja še 15 dni po pravnomočni rešitvi spora v predmetni zadevi; da v primeru, če tretji kakorkoli krši to začasno odredbo, se mu izreče denarna kazen v višini 4.100,00 EUR in v tem primeru opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi tretjemu novo denarno kazen, če ponovno krši to začasno odredbo, in tako sodišče ravna, dokler seštevek kazni ne doseže 100.000,00 EUR; da se prvotoženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev njegovega solastniškega deleža do 1/2 celotne nepremičnine parcelne številke ... k.o. ... in odtujitev in obremenitev njegovega poslovnega deleža v tožeči tožeči stranki v velikosti 0,6942 % in 34,7757 %; da v primeru, če prvotožena stranka kakorkoli krši to začasno odredbo, se ji izreče denarna kazen v višini 4.100,00 EUR in v tem primeru sodišče po uradni dolžnosti opravi izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi prvotoženi stranki novo denarno kazen, če ponovno krši začasno odredbo, sodišče pa tako ravno, dokler seštevek kazni ne doseže 100.000,00 EUR; da ugovor zoper izdajo začasne odredbe ne zadrži njene izvršitve. Pod točko II izreka je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške zavarovanja.

2. Zoper navedeni sklep vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu tožeče stranke po izdaji predlagane začasne odredbe, oziroma podredno, da razveljavi sklep in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče v izpodbijanem sklepu zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe in sicer naj ne bi izkazala verjetnosti obstoja svoje terjatve. Meni, da je takšen zaključek sodišča napačen. Navaja, da svojo terjatev vtožuje iz dveh različnih naslovov in sicer iz naslova neupravičenega denarnega nakazila na transakcijske račune toženih strank dne 6. 6. 2016 v skupnem znesku 170,767,92 EUR ter iz naslova neopravičeno odobrenih plačil storitev v znesku 20.905,92 EUR, ki so bile opravljene za prvotoženca kot fizično osebo iz transakcijskih računov tožeče stranke. Meni, da je v dokaz svojih trditev predlagala vse navedbe in dokaze, predlagane v tožbi, pri čemer je predlagala tudi zaslišanje pravdnih strank. Da je bilo dne 6. 6. 2016 dejansko sprovedeno zatrjevano plačilo zneska 170.767,92 EUR iz transakcijskega računa tožeče stranke, je potrjeno z listinami, ki se nahajajo v spisu in med drugim tudi iz poziva, ki ga je tožeča stranka naslovila na tožene stranke in s katerim jih je pozvala k vračilu prejetega zneska. Opozarja na dopis z dne 11. 5. 2016, ki ga je podpisal prvotoženec in iz katerega izhaja, da bo drugotoženka prejela izplačano odpravnino (po pogodbi z dne 22. 9. 2015 je dogovorjena v višini 12 zadnjih povprečnih mesečnih plač), glede tretjetoženca pa, da mu pripada odpravnina v višini 2.344,89 EUR in dogovorjeno plačilo nadomestila v višini 2.344,89 EUR. Meni, da je v celoti izkazano zatrjevano dejstvo izvedbe plačila računov za opravljene pravne storitve in pripravo drugih mnenj s skupnem znesku 20.905,92 EUR iz transakcijskega računa tožeče stranke, pri čemer so bile storitve opravljene za prvotoženca kot fizično osebo. Te trditve so izkazane s predloženimi računi, iz katerih je razvidno, da so vsi podpisani s strani prvotoženca, hkrati pa je na vseh s strani računovodkinje tožeče stranke označeno, da so plačani. Meni, da so vsi zatrjevani zneski tudi listinsko izkazani, pri čemer pa listine nimajo pravne in dejanske podlage. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, saj sklep vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, tako da ga je vsekakor mogoče preizkusiti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Neutemeljeno pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožeča stranka izkazala verjetnost obstoja terjatve, predvsem ker je bil podan dokaz z zaslišanjem pravdnih strank, ki ga sodišče ni izvedlo. Uvodoma je potrebno poudariti, da sodišče v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka in ne presoja, ali je tožeča stranka svoje trditve v celoti dokazala, temveč le ugotavlja, ali je izkazala za verjetno, da terjatev obstoji, in v kolikor je odgovor pozitiven, ali je za verjetno izkazala nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe. Drugi odstavek 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2006 s spremembami, ZDSS-1) namreč določa, da mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh. Glede na tako določen rok za izdajo začasne odredbe je razumljivo, da odločitev o začasni odredbi ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin, od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje in s tem tudi odločilna dejstva presojajo le s stališča, ali je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve oziroma verjetnost predpostavk za izdajo začasne odredbe. Glede na kratek rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe je razumljivo, da se je izpodbijani sklep lahko oprl le na navedbe v tožbi ter predlogu za izdajo začasne odredbe in na listine, ki jih je tožeča stranka predložila sodišču prve stopnje ob predlogu za izdajo začasne odredbe. Pri tem v pritožbi naveden judikat za odločitev ni relevanten, saj se nanaša na začasno odredbo v družinskem sporu o načinu izvrševanja stikov med starši in otroki.

6. Tožeča stranka je za zavarovanje vtoževane terjatve predlagala izdajo začasne odredbe v vsebini, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Ta predlog za zavarovanje terjatve tožeče stranke, ki je po svoji naravi denarna terjatev, pa je sodišče prve stopnje po ugotovitvi pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo, saj za njeno izdajo niso bili podani pogoji iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nadaljnji; ZIZ).

7. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tej fazi postopka še ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve zoper tožene stranke. Tožeča stranka verjetnost obstoja terjatve v znesku 170.767,92 EUR izkazuje z zatrjevanjem, da je bil navedeni znesek izplačan tožencem iz sredstev tožeče stranke na podlagi pisne odredbe prvega toženca, ki jo je 6. 6. 2016 finančni knjigovodkinji tožeče stranke kot vodji finančno računovodske službe izročila druga toženka z dodatnim navodilom, naj navedena plačila realizira okrog 9. ure, kar naj bi ta tudi storila. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov, ki bi verjetno izkazovali zatrjevani obstoj terjatve. Tako sodišču ni predložila zatrjevane pisne odredbe prvotožene stranke, prav tako ni verjetno izkazala zatrjevanega dejstva, da je bila pisna odredba realizirana. Tožeča stranka tudi ni z ničemer verjetno izkazala, da bi bili 6. 6. 2016 na transakcijske račune toženčev dejansko nakazani zatrjevani zneski, natančneje prvemu tožencu 136.265,00 EUR, drugotožencu 29.175,92 EUR in tretjetožencu 5.326,20 EUR. Neizkazano je tudi zatrjevano dejstvo, da so denarna sredstva iz računa tožeče stranke v navedeni višini toženci dejansko prejeli in predvsem, da so bili za navedene zneske neupravičeno (brez pravne podlage) obogateni.

8. Neutemeljeno in protispisno pritožba zatrjuje, da so zatrjevane transakcije potrjene z listinami, ki se nahajajo v spisu in med drugimi tudi iz poziva, ki ga je tožeča stranka naslovila na tožene stranke in s katerim jih poziva k vračilu prejetega zneska. Iz navedene listine zgolj izhaja, da tožeča stranka poziva tožene stranke k vračilu prejetega zneska, pri čemer pa iz nobene v spisu predložene listine ne izhaja, da so bile dejansko dne 6. 6. 2016 izvedene finančne transakcije z računa tožeče stranke na račun toženih strank. Tako je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da še ni verjetno izkazan obstoj zatrjevanih terjatev tožeče stranke do toženih strank.

9. Ker ni bilo podanega že osnovnega predpogoja za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 270. člena ZIZ, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem obstoja ostalih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe, ki izhajajo iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da sicer tožeča stranka ni verjetno izkazala niti nevarnosti, da je zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve zoper tožene stranke onemogočena ali precej otežena, niti tega, da bi tožene stranke s predlagano odredbo pretrpele le neznatno škodo. Tožeča stranka bi morala za izpolnitev pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ verjetno izkazati aktivno ravnanje toženih strank, ki bi bilo usmerjeno k odtujevanju, skrivanju ali drugačnemu razpolaganju z njihovim premoženjem, ne pa zgolj izraziti bojazen, da bi prvotožena stranka to lahko storila, glede drugo in tretjetožene stranke pa tega zatrjevanja niti ni podala.

10. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).