11. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopajo B. B.-B., C. C. in Č. Č-, odvetniki v Z., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 483/2001 z dne 10. 4. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 565/2000 z dne 1. 2. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Ustavna pritožnica se je leta 1990 poškodovala v prostorih Zdravstvene postaje v Vojniku. V letu 1993 je tožila zavarovalnico, pri kateri je Zdravstveni dom, v katerega je sodila ta zdravstvena postaja, imel zavarovano odgovornost.

Zavarovalna vsota je zadoščala le za pokritje škode v višini 1.440.000 SIT, zato je svoj zahtevek skrčila na ta znesek.

Sodišče je odločalo le o takem zahtevku, v obrazložitvi sodbe pa je ugotovilo, da je za tožničino nepremoženjsko škodo (premoženjska škoda je po višini zanemarljiva) primeren znesek do 3.000.000 SIT. Sodba sodišča prve stopnje (št. II P 33/93 z dne 3. 11. 1993) je vzdržala presojo na Višjem sodišču, ki je pritožbo zavarovalnice (in Zdravstvenega doma Celja, ki je v pravdi nastopal kot stranski intervenient) zavrnilo. Po vložitvi tožbe zoper zavarovalnico je ustavna pritožnica tožila še Zdravstveni dom Celje in še posebej Javni zavod Zdravstveni center Celje (kasnejša Splošna bolnica Celje). Sodišče je obe pravdi združilo. V tej združeni pravdi (P 70/98) je ustavna pritožnica uveljavljala dva zahtevka. Glavni zahtevek v znesku 1.561.460 SIT je predstavljal razliko med odškodnino, ki jo je sodišče priznalo v pravdi zoper zavarovalnico (P 33/93), in zneskom 3.000.000 SIT (to je znesek, ki ga je sodišče v tej pravdi označilo za primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo). Glede tega zahtevka je zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje št. II P 33/93. Podrejeno pa je ustavna pritožnica zahtevala, da ji morata toženca plačati razliko med revalorizirano prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo ter revalorizirano izplačano odškodnino.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku zavrnilo glavni zahtevek, v pretežni meri pa ugodilo podrejeno postavljenemu zahtevku. Višje sodišče je ugodilo pritožbama toženih strank in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter zavrnilo tudi podrejeni zahtevek. Pri tem je znižalo posamezne postavke pri oblikah nepremoženjske škode in ugotovilo, da je končni seštevek enak revaloriziranemu znesku že v prejšnji pravdi prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Vrhovno sodišče je revizijo ustavne pritožnice zavrnilo.

Ustavna pritožnica uveljavlja kršitev človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in trdi, da kot stranka ob odločanju sodišč ni bila deležna enakega obravnavanja. Meni, da Višje sodišče v izpodbijani sodbi ne bi smelo valorizirati zneska odškodnine v višini 1.440.000 SIT, ki je bil pritožnici prisojen v prvi pravdi in plačan s pripadki s strani zavarovalnice, saj bi moralo upoštevati, da je v tej isti pravdi sodišče določilo tudi primeren znesek za celotno nepremoženjsko škodo v višini 3.000.000 SIT. Pritožnica, ki izhaja iz stališča, da Višje sodišče sploh ne bi smelo revalorizirati zneska plačane odškodnine, meni, da bi to sodišče, kolikor je to valorizacijo vseeno opravilo, moralo valorizirati tudi odškodnino, ki jo je v prvi pravdi sodišče določilo kot primerno za poplačilo celotne nepremoženjske škode. S tem ko je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, naj bi tudi samo zagrešilo te kršitve. Pritožnica zatrjuje tudi, da sta sodišči kršili pravico iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP), pri čemer ne navaja, v čem naj bi bila ta kršitev.

B.

Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču ? v nadaljevanju ZUstS). Pri tem se omeji na presojo, ali so bile s sporno odločitvijo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Pritožnica s trditvijo, da Višje sodišče z izpodbijano sodbo ne bi smelo valorizirati zneska, ki ji je bil v prvi pravdi prisojen in plačan s strani zavarovalnice, v bistvu izpodbija materialnopravno pravilnost odločitve tega in Vrhovnega sodišča in z njo ne more utemeljevati kršitve ustavne pravice iz 22. člena Ustave. V materialnopravno pravilnost odločitve sodišč se Ustavno sodišče glede na svojo pristojnost ne more spuščati.

Njena navedba, da je bila neenakopravno obravnavana in da ji je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, ker sodišče ni hkrati valoriziralo tudi zneska celotne nepremoženjske škode, kot jo je ugotovilo sodišče v prvi pravdi, pa ni utemeljena. Kot izhaja iz izreka sodbe Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, št. II P 33/93 z dne 3. 11. 1993, je sodišče pritožnici prisodilo odškodnino v višini 1.440.000 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in priznanimi pravdnimi stroški. Pravnomočnost te sodbe se rasteza le na ta izrek, ne pa na obrazložitev sodbe, v kateri je sicer kot primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo naveden znesek 3.000.000 SIT. Ugotovitve sodišča v prvi pravdi o primerni odškodnini za nepremoženjsko škodo v višini 3.000.000 SIT zato niso mogle vplivati na odločitvi Višjega in Vrhovnega sodišča v primeru izpodbijanih sodb. Višjemu sodišču, ki tega zneska ni valoriziralo, valoriziralo pa je pravnomočno dosojeni znesek, zato ni mogoče očitati, da je kršilo pravico do enakega varstva pravic. Iz istih razlogov te kršitve ni mogoče očitati sodbi Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče pa se ob obravnavi ustavne pritožbe ni posebej opredelilo do sicer zatrjevane kršitve pravice iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ki jo pritožnica zgolj zatrjuje, a z ničimer ne izkaže in pojasni.

Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih navaja ustavna pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici mag. Mariji Krisper Kramberger, ki je bila v zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata Jože Tratnik