Jedro

Ugovora slabega pravdanja stranka nima, če je bila obveščena o pravdi, pa je udeležbo v njej odklonila.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 25.386,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe ter ji povrniti 505,98 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16 dan od vročitve sodbe.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Toženec v pritožbi trdi, da so bile v vseh pravdnih zadevah sklenjene poravnave, kar pomeni, da v posameznih odškodninskih zahtevkih ni bilo materialnopravno razsojeno in o višini posameznih zahtevkov sodišče ni meritorno odločalo, temveč je to bilo stvar pogajanja tožeče stranke in pa posameznega oškodovanca. Sklicevanje na te pravde, da je bila z njimi tudi rešeno vsebinsko dejansko stanje in soprispevek ter udeležba in prispevek vsakega udeleženca k nastali prometni nezgodi, ne drži. Vsebinski del je ostal tako popolnoma nepojasnjen, neraziskan in neugotovljen, razen dejanskega stanja iz kazenskega spisa, ki pa je seveda za odločanje po civilnih predpis povsem drugačnega pomena. V tem vidi pritožba zmotno ugotovljen dejanski stan. V dosedanji praksi zavarovalnice nikoli niso vabile k poravnavanju povzročitelje in svoje zavarovance. Povzročitelji so v posameznih poravnavah informirani zgolj posredno ali nikoli, v primerih regresnih zahtevkov pa šele z regresnimi pozivi. Res je, da je tekla pravda in nikjer ni bilo izrecno izkazano intervencijsko aktivno vedenje toženca, bistveno po mnenju pritožnika pa je, da se ti postopki niso končali s sodbami, temveč poravnavami. Sodišče v enem delu ugotavlja, da tožena stranka ni upravičena do ugovorov zaradi tega, ker ni izkoristila intervencijskega položaja v tej pravdi, na drugi strani pa sodišče ugotavlja višino in obrazloži medicinsko dokumentacijo. Nesporno je, da je tožnica ugovarjala višini posameznih zahtevkov in delno tudi sokrivdi. Na drugi strani pa ni razvidno kaj in koliko je tožeča stranka pri teh pogajanjih glede sokrivde uspela dokazati in izkazati tudi v poravnavah, na katere se sodba sklicuje, ni razvidna sokrivda. Sodišče je izvedeniško mnenje, ki je bilo izdelano za potrebe kazenskega postopka povzelo svoje dokaze, ni ga pa z ničemer obrazložilo. Pri tem je potrebno posebej povedati, da je bil položaj pešcev izredno v nasprotju z vsemi cestnoprometnimi predpisi, ki določajo hojo pešcev po cesti. Pritožba trdi, da je prispevek oškodovancev k nastanku škodnega dogodka najmanj 50 % glede na vse okoliščine, saj se edino na takšen način doseže vzgoja in disciplina v prometu. Pritožnik trdi, da je zavarovalnica sama, brez sodelovanja in brez poziva toženi stranki sklepala poravnave s premajhnim očitkom sokrivde. Pritožba trdi, da bi sodišče tekom postopka moralo ugotavljati dejstva in ugovore tožene stranke in izvajati po njem predlagane dokaze. Sodišče ne izvaja dokazov, jih ne povzema, zlasti se to nanaša na izvedeniško mnenje. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, prav tako pa je zaznati tudi kršitve postopka saj sodba v delu ni razumljiva. V prvem delu opisuje dokaze medicinske dokumentacije, na drugi strani pa sodba zavrača kakršnokoli dokazovanje poškodb in se sklicuje na utemeljenost zahtevkov. Pri tem pa sodba ne pove na podlagi česa so utemeljeni in se sklicuje zgolj na sklenjene poravnave v korist obeh. Očitno pa ne v korist toženca. Pritožnik je priglasil tudi stroške vložene pritožbe.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Trdi, da so navedbe toženca v pritožbi povsem neutemeljene. Tožnica je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tej zadevi vtožuje povrnitev zneska 25.386,53 EUR, ki ga je na podlagi sklenjenih sodnih in izvensodnih poravnav plačala oškodovancem S. R., S. R., U. R., T. R. in D. T. na račun utrpele premoženjske in nepremoženjske škode v prometni nezgodi z dne 30.4.1996, ki jo je povzročil toženec. Toženec je vozil pod vplivom alkohola, saj je imel v času nezgode v krvi 2,26 g/kg alkohola, zato tožeča stranka navedeni znesek, ki ga je izplačala oškodovancem, vtožuje od toženca kot povzročitelja škodnega dogodka, s trditvami, da je na podlagi čl. 3/3a Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95/1 ( Splošni pogoji) zaradi alkoholiziranosti izgubil zavarovalne pravice iz obveznega zavarovanja vozila.

Tekom postopka na prvi stopnji kot tudi pritožbeno ni sporno, da so vsi oškodovanci vložili odškodninske tožbene zahtevke zoper tožnico kot odgovorno zavarovalnico na podlagi sklenjenega obveznega avtomobilskega zavarovanja toženca ter, da je v vseh teh pravdnih zadevah tožnica ( tedaj kot toženka) v odgovoru na tožbo prerekala višino vtoževanih odškodnin, tudi z uveljavljanjem soprispevka oškodovancev. Prav tako ni pritožbeno sporno, da je v vseh pravdnih zadevah med tožnico in oškodovanci bil toženec pozvan v pravdo na strani tožnice (tedaj toženke) kot stranski intervenient, vendar je intervencijo v vseh navedenih pravdnih postopkih odklonil z navedbami, da oškodovance pozna, ker so skupaj odraščali, zato mu je bilo izredno nelagodno in ga je bilo sram sodelovati v postopkih za povračilo škode, ki jo je povzročil. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi nastopa negativnega intervencijskega učinka v tej pravdi zoper toženca, ta ne more podajati ugovorov, da se je tožnica v prejšnjih pravdah slabo pravdala tako, da je odločitev zanj dejansko in pravno neugodna. Toženec je imel namreč vse možnosti, da bi lahko v korist stranke opravljal procesna dejanja, saj je smisel intervencije, kot pravilno navaja tudi prvostopno sodišče, ravno v tem, da intervenient pomaga stranki glede razčiščevanja dejanskega stanja in obravnavanja pravnih vprašanj, da bi stranka lahko uveljavila vse možne trditve, predloge in ugovore.

S pozivom na vstop v pravdo je imel toženec možnost izkoristiti intervencijo tudi v obravnavanih pravdnih zadevah. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje pa to velja tako za sklenjene sodne kot tudi za izvensodni poravnavi v navedenih pravdnih zadevah med tožnico in oškodovanci. Pritožbene navedbe, da so bile sklenjene poravnave stvar pogajanja tožnice in oškodovancev in da ni bilo rešeno dejansko stanje obravnavanih odškodninskih zadev, niso utemeljene. Toženec je imel zaradi poziva v pravde možnost v njih sodelovati, in sicer tudi pri pogajanjih med tožnico in oškodovanci. Tudi v primeru, da te možnosti ne bi imel, ker bi mu jo tožnica preprečila in bi bila sklenjena poravnava v nasprotju z intervenientovo koristjo, bi imel v kasnejši pravdi med njim in zavarovalnico možnost ugovarjati, da se je slednja slabo pravdala in da je zaradi tega sodišče izdalo zanj neugodno sodno odločbo. Ker je toženec intervencijo na strani tožnice v prejšnjih pravdnih postopkih zavrnil, je s tem prevzel nase riziko, da bo zanj izdana neugodna sodna odločba in ne more sedaj v tej pravdi podajati ugovorov dejanske in pravne narave, ker bi jih lahko že v prejšnjem postopku, za kar je imel vse pravne možnosti. Tako se izkažejo toženčeve pritožbene navedbe, ki se tičejo zatrjevanja višjega ( 50%) soprispevka oškodovancev k nastalim poškodbam zaradi njihove nepravilne hoje in navedbe o neugotovljenem dejanskem stanju glede utrpelih poškodb zaradi sklenjenih poravnav kakor tudi navedbe o tem, da je tožnica zaradi vedenja o regresnem zahtevku ravnala preveč velikodušno, za neutemeljene.

Tudi pritožbena navedba, ki očita kršitev postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ni podana. Pritožnik namreč trdi, da sodišče prve stopnje kljub temu, da je ugotovilo, da toženec zaradi obstoja negativnega intervencijskega učinka nima ugovorov slabega pravdanja, ugotavlja in obrazlaga višino škode ter citira medicinsko dokumentacijo, zaradi česar gre za nasprotje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je zgolj v pojasnitev navedlo, da je tožnica s sklenitvijo poravnav delovala v prid toženca, saj je v vseh odgovorih na tožbo ugovarjala višini škode in uveljavljala soprispevek oškodovancev k nastali nezgodi, čeprav iz sodnih poravnav res ni razviden procent dogovorjene soodgovornosti oškodovancev. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da kljub temu, da toženec sedaj ne more imeti ugovorov zoper tožnico, da je v prejšnjih pravdah premalo upoštevala soprispevke oškodovancev k nastali nezgodi, je zgolj v dodatno pojasnitev tožencu navedlo, da se tožnica ni pravdala v škodo toženca.

Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena navedba, da sodba nima razlogov o pravnorelevatnih dejstvih. V skladu s Splošnimi pogoji je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, in sicer vinjenost toženca v času prometne nezgode, kar pritožbeno tudi ni izpodbijano in ima po navedenih Splošnih pogojih za posledico izgubo zavarovalnih pravic ( čl. 3/3a). V skladu s 4. čl. ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancem, pravico od odgovorne osebe terjati povračilo zneskov, skupaj s stroški in obrestmi. Ker prav tako ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica oškodovancem izplačala odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo vtoževani znesek tožnici z obrestmi kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, ki tudi niso pritožbeno sporne.

Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da niso podane pritožbeno zatrjevane kršitve, niti tiste na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in s sodbo potrdilo izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo v celoti propadla, je dolžna sama trpeti v zvezi s tem nastale stroške (čl. 154/I ZPP). Prav tako tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben, glede na to, da ni pripomogel k vsebinski rešitvi pritožbe.