Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če delavec uveljavlja transformacijo delovnega razmerja takoj po podpisu PZ za določen čas in ne šele ob prenehanju delovnega razmerja (zaradi preteka časa, za katerega je bila PZ sklenjena), mora uveljavljati pravice po določbi 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR in najprej zahtevati varstvo pravic pri delodajalcu in šele nato sodno varstvo pred sodiščem. Če delavec v času trajanja PZ za določen čas postopa po 3. odstavku 204. člena ZDR in spor glede nezakonitosti sklenjene PZ za določen čas po 109. členu ZOFVI-UPB 3 sproži neposredno pred sodiščem, niso podane procesne predpostavke za vložitev tožbe, zato se tožba zavrže.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke, s katero ta zahteva, da se ugotovi, da je delovno razmerje sklenjeno za določen čas in za delo s krajšim delovnim časom po pogodbi o zaposlitvi št. 12/03 z dne 8.9.2003, sklenjeno med tožnico in toženo stranko za nedoločen čas in za polni delovni čas od 8.9.2003 dalje in da je tožena stranka dolžna skleniti s tožnico pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas, v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe, ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Sodišče je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 89.891,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.
Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da iz razlogovanja odločitve v izpodbijanem sklepu izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je tožnica zamudila prekluzivni rok, določen v 204. členu ZDR. Vendar v zvezi s tem pritožnica poudarja, da je tožeča stranka proti toženi stranki tožbo za transformacijo delovnega razmerja vložila 15.9.2003, s pripravljalno vlogo z dne 29.10.2003 pa je tožbeni zahtevek le "spremenila". S pripravljalno vlogo je tako tožnica v bistvu samo dopolnila in konkretizirala tožbeni zahtevek, kar pomeni, da s tako dopolnitvijo ni prišlo do sprememb zahtevka v smislu 184. člena ZPP. Sodišče je na naroku sprejelo sklep, s katerim je sicer dopustilo spremembo tožbenega zahtevka, vendar po mnenju pritožbe tudi v primeru, če bi dejansko prišlo do spremembe tožbenega zahtevka, to ne bi smelo vplivati na prekluzivni rok določen v 204. členu ZDR, saj ima vložitev tožbe določene procesne in materialne učinke in eden od teh materialnopravnih učinkov je tudi ta, da so z vložitvijo tožbe varovani prekluzivni roki. Kasnejše objektivne spremembe tožbe zato nimajo več vpliva na potek prekluzivnih in zastaralnih rokov, zaradi česar je mnenja, da je pravna presoja odločitve sodišča napačna. Sicer pa opozarja, da je sodišče v obrazložitvi sklepa navedlo, da iz zahtevka tožnice izhaja, da je tožnica delala po poteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Že dejstvo, da je tožnica ostala na delu po času, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati, pa samo po sebi zadostuje za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Ker je tožnica s tožbo zahtevala transformacijo delovnega razmerja, je tudi mnenja, da sodišče ne bi v ničemer prekoračilo tožbenega zahtevka, če bi temu zahtevku ugodilo.
V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uorabilo materialno pravo.
Ne glede na to pa je potrebno ugotoviti, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja sodišče, temveč iz drugih razlogov.
Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnica s tožbo z dne 15.9.2003 uveljavljala ugotovitev, da se ji je delovno razmerje pri toženi stranki dne 31.8.2003 spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas in da ji je od takrat dalje dolžna tožena stranka vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas. Zahtevek je tožnica utemeljevala s tem, da tožena stranka že od 1.9.1998 dalje sklepa s tožnico pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zadnja taka pogodba pa je bila sklenjena za obdobje od 1.9.2002 do 31.8.2003. Ker naj bi tožnica tudi po tem datumu nadaljevala z delom do 8.9.2003, ko ji je tožena stanka ponovno dala pogodbo za določen čas s skrajšanim delovnim časom do
31.8.2004, je mnenja, da je njen zahtevek za transformacijo delovnega razmerja utemeljen. Vendar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da tožnica s tožbo z dne 15.9.2003 ni zahtevala ugotovitve nezakonitosti tistega dela navedenih pogodb o zaposlitvi, ki določata trajanje delovnega razmerja (zahtevala je le ugotovitev, da se ji delovno razmerje z dnem 31.8.2003 spremeni v delovno razmerje za nedoločen čas, z navedbo, da je nadaljevala z delom do 8.9.2003, ko je podpisala novo pogodbo o zaposlitvi) in da je to storila šele s pripravljalno vlogo z dne
29.10.2003, ko je izpodbijala veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisala dne 8.9.2003 (iz navedene pogodbe izhaja, da je bila podpisana na podlagi 3. odst. 3. člena novele Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-1, Ur.l. RS št. 79/2003), ki ima še dodaten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v šolah, saj je poleg primerov, določenih v 52. členu ZDR dopuščena sklenitev take pogodbe tudi za primere, če gre za predvideno zmanjšanje obsega vpisa učencev oz. dijakov v šolo ali zavod ali za spremembo javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja oz.
predmetnikov). Ob dejanski ugotovitvi, da je tožnica spremenjen zahtevek postavila s pripravljalno vlogo z dne 29.10.2003, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila s tem podana sprememba tožbe, ki pa jo je zavrglo, saj je bila spremenjena tožba vložena po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka, določenega v 3. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002).
Zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Za pravilno pravno presojo odločitve je namreč bistvenega in odločilnega pomena ugotovljeno dejstvo, da je tožnica s tožbo z dne 15.9.2003 uveljavljala transformacijo delovnega razmerja za določen v nedoločen čas ob izteku pogodbe o zaposlitvi z dne
1.9.2002, ki se je iztekla dne 31.8.2003, z navedbo, da je nadaljevala z delom tudi po poteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi in sicer do 8.9.2003, ko je podpisala novo pogodbo o zaposlitvi. S pripravljalno vlogo z dne 29.10.2003, pa je tožbo v delu, ki se glasi na ugotovitev transformacije delovnega razmerja za določen v nedoločen čas od 31.8.2003 dalje, spremenila in uveljavljala le transformacijo od 8.9.2003 dalje, ko je podpisala zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za katero je trdila, da je sklenjena v nasprotju z zakonom. Ob dejstvu, da je tožeča stranka tožbo glede zahtevka po priznanju delovnega razmerja za nedoločen čas za obdobje od 1.9. do
7.9.2003 na glavni obravnavi dne 28.1.2004 umaknila (sodišče prve stopnje bi moralo o umiku tega dela zahtevka sicer izdati sklep v smislu 3. odst. 188. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, česar pa ni storilo), pa je potrebno ugotoviti, da pripravljalna vloga z dne 29.10.2003 pomeni vložitev nove tožbe, saj je tožnica s tem, ko je umaknila zahtevek za priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas za čas od 1.9. do 7.9.2003 v bistvu umaknila prvotno tožbo za transformacijo delovnega razmerja z dne 15.9.2003 (z umikom tožbe glede navedenega zahtevka je tožnica posredno priznala, da ni ostala na delu po 31.8.2003, kot je to zatrjevala v prvotni tožbi), saj je z novim tožbenim zahtevkom uveljavljala spremembo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas od 8.9.2003 dalje le zaradi ugotovitve nezakonitosti zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jo je podpisala dne 8.9.2003 in glede katere se čas, za katero je bila ta pogodba sklenjena, ob vložitvi pripravljalne vloge z dne 29.10.2003 še ni iztekel. V primeru, če delavec uveljavlja transformacijo delovnega razmerja takoj po podpisu pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ne šele ob prenehanju delovnega razmerja na podlagi te pogodbe, pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ob ekstenzivni razlagi 3. odst. 204. člena ZDR ni mogoče šteti, da ta odstavek vključuje tudi primer spora za ugotovitev nezakonitosti zadnje pogodbe o zaposlitvi. Ker ZDR ne zagotavlja neposrednega sodnega varstva v primeru, ko delavec takoj po podpisu pogodbe o zaposlitvi za določen čas zahteva ugotovitev nezakonitosti te pogodbe in iz tega razloga tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, je potrebno poudariti, da mora delavec v tem primeru najprej vložiti zahtevo pri delodajalcu in postopati po določbi 1. in 2. odst. 204. člena ZDR in šele nato s tožbo zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker tožnica tega ni storila in je spor o domnevni nezakonitosti zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas (sklenjene na podlagi noveliranega 109. člena ZOFV-UPB-3 - Ur.l. RS, št. 115/2003) sprožila neposredno pred sodiščem s pripravljalno vlogo z dne
29.10.2003, je potrebno ugotoviti, da za vodenje predmetnega spora procesne predpostavke niso podane. V posledici navedenega je izpodbijani sklep o zavrženju tožbe, s katero je tožnica zahtevala transformacijo pogodbe o zaposlitvi sklenjene dne
8.9.2003 za določen čas v nedoločen čas, materialnopravno pravilen in zakonit. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).