Jedro

Mladoletna tožnica, nad katero je stari oče, h kateremu se je zatekla zaradi neurejenih družinskih razmer, že od 8. leta starosti dalje izvajal spolno nasilje, ki je po šestih letih prešlo v spolno občevanje, je upravičena do odškodnine - za strah v višini 800.000,00 SIT - za telesne bolečine in nevšečnosti 1,000.000,00 SIT - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4,000.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se glasi: "Toženec J. K. je dolžan plačati prvi tožnici mld. P. K. znesek 5.800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek prve tožnice se zavrne. Odločitev o stroških se pridrži do izdaje končne odločbe v tej pravdni zadevi." V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z delno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani razsodilo, da je toženec dolžan plačati prvi tožnici mld. P. K. znesek 3.400.000,00 SIT za negmotno škodo, ki jo je utrpela z nadaljevanim kaznivim dejanjem spolnega napada na otroka po 3. odst. 183. čl. KZ, za katerega je bil toženec, ki je tožničin stari oče, pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 368/98. Za primarni in sekundarni strah ji je od zahtevanih 2.000.000,00 SIT prisodilo 800.000,00 SIT, za fizične bolečine in nevšečnosti od zahtevanih 1.000.000,00 SIT, 600.000,00 SIT in od zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti od zahtevanih 4.000.000,00 SIT, 2.000.000,00 SIT. Kar je zahtevala tožnica več, je bilo zavrnjeno, glede stroškov pa je odločitev pridržalo do izdaje končne odločbe v tej pravdni zadevi. Delno sodbo izpodbijata tako prva tožnica kot toženec. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, toženec pa zoper ugoditveni del iz istih razlogov ter tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prva tožnica navaja, da prisojena odškodnina ne predstavlja zadostne satisfakcije za vso škodo, ki ji je nastala. Meni, da je premalo upoštevano dejstvo tožničine mladosti, da je bila ob začetku zlorabe stara komaj 8 let in da je trajala zloraba 6 let, kar vse ji je pustilo trajne posledice in je vprašanje, če bodo sploh kdaj odpravljene. Prenizko ji je bila odmerjena odškodnina za strah, ki še vedno traja, kot tudi za telesne bolečine in neugodnosti, saj je pri slednji odškodnini razmeram v tožničini primarni družini dalo prevelik pomen. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti ji je bila odškodnina odmerjena prenizko. Za trpljenje, ki ga prestaja zaradi posledic, je zaradi pubertete, še bolj občutljiva. Meni, da bi ji sodišče moralo prisoditi celotno odškodnino, kot jo zahteva, zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tako spremeni, da se zahtevku v celoti ugodi. Toženec izpodbija sodbo zaradi nezakonitosti postopka, ker naj bi sodišče svojo odločitev oprlo zgolj na posredno izvedene dokaze. Kršeno je bilo načelo neposrednosti, kar pomeni tudi absolutno bistveno kršitev postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino za strah v primerjavi s strahom, ki ga preživljajo oškodovanci ob prometnih nesrečah glede na ustaljeno sodno prakso. Kar se tiče odškodnine za telesne bolečine in psihične bolečine, pa je ta pavšalna, saj o telesnih bolečinah ni mogoče govoriti, ker ni travmatološkega izvida. Gre lahko za psihične bolečine, ne glede na mladost tožnice, ki pa jih ni mogoče dvakrat vrednotiti in sicer pod kategorijo fizičnih bolečin in nevšečnosti in še v kategoriji duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. Po informacijah, ki jih ima se tožnica sedaj normalno razvija in ima normalne odnose s fanti, o čemer meni, da bi morala biti zaslišana, pa ni bila. Če sodišče ugotavlja, da obstajajo motnje, ki bodo počasi izvenele, ob tem da ni mogoče z gotovostjo trditi, da bodo v bodočem življenju vplivale, je pri sedanji starosti tožnice preuranjeno zaključevati, da bi bile trajno zmanjšane njene življenske aktivnosti. Sodba sodišča prve stopnje v tem pogledu tudi ni obrazložena. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in delno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v zakonit postopek in ponovno sojenje. Pritožba prve tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo storjenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Kršeno pa tudi ni bilo načelo neposrednosti, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je bila opravljena v tej zadevi glavna obravnava, na kateri so bili prisotni obe tožnici in toženec ter pravna zastopnika obeh pravdnih strank, ki pa na zaslišanju strank nista vztrajala. Je pa bil tedaj vpogledan spis I K 1160/97 in druge listine. V tej zadevi je bil izveden tudi dokaz s postavitvijo izvedenke prof. dr. M. Ž. T., ki je podala izvedeniško mnenje, katerega je sodišče vpogledalo na glavni obravnavi. Očitno je tako, da načelo neposrednosti ni bilo kršeno in da ni podan pritožbeni razlog po 10. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niti ne po 14. tč. citiranega člena, ki jo tudi očita pritožnik. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine in ne vidi potrebe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zasliševati tudi prvo tožnico o njenem sedanjem stanju glede na to, da je izvedenka podala izčrpno izvedeniško mnenje, tožena stranka pa na glavni obravnavi tudi ni izrecno zahtevala njenega zaslišanja. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po posameznih kategorijah obravnavane nepremoženjske škode pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina za strah tožnici pravilno odmerjena. V celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje glede obstoja strahu pri tožnici, tako kot ga je ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja dr. M. Ž. T., in ne dvomi, da je prva tožnica doživljala najbolj intenziven strah od marca 1998, ko se je toženčevo spolno nadlegovanje stopnjevalo v spolne odnose, pa do razkritja dogajanja (tri mesece), saj jo je bilo strah, da bi se dogajanje razkrilo in posledic le-tega, sorazmerno intenziven strah pa do izdaje sodbe (nadaljnje tri mesece). Sekundarni strah, ki se nanaša na strah pred tožencem oziroma njegovim maščevanjem in soočenjem z njim, pa je bil kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje manj intenziven. Upoštevajoč dejstvo, da je bil strah pri tožnici prisoten tudi ob pregledu pri psihiatrinji 22.2.2000, ki pa je po oceni izvedenke manj intenziven in je težko napovedati, kdaj bo izzvenel, pritožbeno sodišče šteje, da je pravilno uporabljen 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in da je oškodovanki v tem delu določena odškodnina v višini 800.000,00 SIT primerna odškodnina, ki jo ne kaže niti dvigovati, niti zniževati in v tem delu šteje obe pritožbi kot neutemeljeni. Glede višine odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti pa pritožbeno sodišče meni, da je pritožba prve tožnice utemeljena. Ker je trpela neposredne telesne bolečine občasno vsaj šest mesecev, posredne pa so trajale še dalj, in ker so jo zapletena in prepletena čustvena dogajanja spravljala v kronično tesnobo, ki se je kazala tudi z motnjami spanja in hranjenja, in se je zaradi teh težav morala zdraviti in sicer v Zavodu za zdravljenje otrok v Šentvidu pri Stični v letu 1997 in v letu 1998, kar je trajalo nekaj mesecev, in ji je bila potrebna medikamentozna terapija zaradi motenj spanja, in je tudi zaradi diete shujšala za 17 kilogramov, pritožbeno sodišče meni, da telesne bolečine vključno z neugodnostmi v zvezi s temi zdravljenji motenj spanja in debelosti, utemeljujejo odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT. Po oceni sodišča prve stopnje je bilo vse to odraz toženčevega ravnanja. Ker je v to prepričano tudi pritožbeno sodišče, in ker je ta simptomatika po mnenju izvedenke prof. dr. M. Ž. T. etiološko povezana s spolno zlorabo, ne gre zmanjševati odgovornosti toženca za to škodo na račun neurejenih družinskih razmer. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo v tem delu tako spremenilo, da ji je priznalo celotno odškodnino kot jo je zahtevala v višini 1.000.000,00 SIT, saj za zaključek, da so k motnjam spanja in prekomerni telesni teži prispevali tudi drugi dejavniki v družini, ki pa jih ni mogoče razmejiti, ni nobene podlage, ob tem, da so za mladoletno tožnico obstajali le problemi v razmerju do toženca in je predvsem njegovo ravnanje povzročilo vse te nevšečnosti, ki so nastale zaradi potrebnega zdravljenja. Toženec nasprotuje odškodnini za telesne bolečine, ki da je pavšalna, ker zanjo ni podlage v travmatološkem izvidu. Njegovi pomisleki so neutemeljeni. Iz izvedeniškega mnenja prof. dr. M. Ž. T. nedvomno izhaja, da je tožnica zaradi dejanj toženca utrpela neposredne telesne bolečine in posredne telesne bolečine, ki so nastale zaradi prenosa psihičnega konflikta v telesno bolečino, ob podzavestnih mehanizmih ter da se je zaradi kronične tesnobe, ki se kazala tudi z motnjami spanja in hranjenja morala zdraviti. O tem pritožbeno sodišče ne dvomi. Neutemeljeno se tudi pritožuje, da je sodišče prve stopnje psihične bolečine dvakrat vrednotilo in upoštevalo in sicer pod kategorijo fizičnih bolečin in nevšečnosti ter še pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. To ne drži. Pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja, duševnih bolečin oziroma duševne stiske, ki je povzročila pri tožnici motnje spanja in hranjenja, ni upoštevalo, so pa privedle do potrebnosti zdravljenja, zaradi katerega pa je tožeča stranka utrpela neugodnosti, ki pa jih je sodišče upoštevalo. Utemeljeno se tožnica pritožuje tudi zaradi prenizko odmerjene odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenske aktivnosti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru je toženčevo nedopustno ravnanje privedlo v trajno zmanjšanje življenskih aktivnosti mladoletne tožnice, kar izhaja iz izvedenih dokazov. Pri prvi tožnici še vedno obstajajo posledice zlorabe, ki se kažejo v splošni tesnobnosti, nezadovoljujoči samopodobi, nezaupanju vase in v nadaljnjih motnjah spanja ter neustreznim odnosom do svojega telesa, kar vse otežuje nadaljnji zdrav razvoj osebnosti, moti gradnjo fukcionalnih in vzpodbudnih odnosov z najbližjimi, in vsaj za stopnjo zmanjšuje tudi uspešnost v šoli. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo, da se zmanjšana življenska aktivnost tožnice nanaša na uspeh v šoli, nadaljnje izobraževanje za poklic, motnje spanja in hranjenja, ki se odražajo v prekomerni telesni teži, splošno tesnobnost, slabo samopodobo o svoji človeški in ženski vrednosti ter nezaupanju vase ter predvsem v motenem doživljanju spolnosti. To pa v prihodnosti posledično pomeni slabšo izobraženost, nezaupanje v nasprotni spol in oteženo nadaljnje uspešno družinsko življenje. Nedokazani pritožnikovi trditvi, da v danem primeru ne gre za trajno zmanjšanje življenskih aktivnosti, ker bodo težave počasi izzvenele, pritožbeno sodišče ne more slediti. Sodna izvedenka dr. M. Ž. T. meni, da bi tožnica še vedno potrebovala ustrezno psihoterapevtsko pomoč za korekcijo svojega doživljanja polja spolnega življenja in medosebnih odnosov. Po splošnem spoznanju posledice, kot so navedene zgoraj, v celoti praviloma ne minejo in pustijo trajne posledice oškodovankam. Časovno gledano je zloraba tožnice potekala v otroštvu in puberteti. Škoda je ravno zaradi tega nedvomno pri njej trajna, saj je nastala v obdobju, ki žensko na prehodu v adolescenco, še posebej zaznamuje, zato pritožbeno sodišče meni, da je zahtevek kot ga je postavila tožnica za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti v višini 4.000.000,00 SIT utemeljen in ima za takšno višino tudi podlago v določbi 200. čl. ZOR. Ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa glede višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo, tako da ji je iz teh naslovov priznalo še dodatno 400.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti še 2.000.000,00 SIT. V preostalem pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke kot neutemeljene zavrnilo in v nespremenjenem delu na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o pritožbenih stroških je glede na določbo 4. odst. 163. čl. ZPP pridržan za končno odločbo.