Jedro

Ko sodišče ocenjuje, ali je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, ne sme zakonske določbe o sojenju v obdolženčevi nenavzočnosti uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršilo ustavne pravice strank v postopku.

Izrek

Pritožbi obd. B. P. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo obd. B. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ in mu izreklo denarno kazen v znesku 500,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi določila 1. odstavka 69. člena KZ je obdolžencu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer žeblja, vodenega pod Szp 46/2005. Obdolženec pa je oškodovancu Z. Č. dolžan plačati znesek 80,00 EUR, s presežkom pa je sodišče oškodovanca napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je obdolženec dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka ter povprečnino, odmerjeno na 290,00 EUR.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev določil kazenskega postopka, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določilom 2. odstavka 445. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil spis posredovan Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, ki ga je vrnilo brez predloga.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik namreč upravičeno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, da obdolžencu sodi v njegovi nenavzočnosti. Po drugi alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. To ustavno pravno jamstvo med drugim obdolžencu zagotavljajo tudi določbe 288. člena ZKP, ki sodišče zavezujejo, da mora obdolženca povabiti na glavno obravnavo, mu omogočiti, da ima zadosti časa za pripravo obrambe, na glavno obravnavo pa mora biti tudi pravilno vabljen. Zakon o kazenskem postopku sicer sodišču omogoča tudi sojenje v nenavzočnosti obdolženca. Ker pa gre za izjemo od splošnega pravila, jo je treba razlagati ozko, z upoštevanjem konkretnih okoliščin primera. V skrajšanem postopku sodišče sme opraviti sojenje v obdolženčevi odsotnosti, pod pogoji, ki so predpisani v 1. odstavku 442. člena ZKP: 1., če ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen, 2., če njegova navzočnost ni nujna in 3., da je bil pred tem že zaslišan. Poleg formalnih pogojev, navedenih pod točko 1 in 3, ki sta bila v obravnavanem primeru nedvomno podana, zakon torej določa za izvedbo glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca tudi materialni pogoj, da njegova navzočnost ni nujna. Tudi ta slednji pogoj, ki ga zakon podrobneje ne opredeljuje, je treba ozko razlagati. Oceno o tem, ali je torej navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, pa sodišče napravi glede na dejansko stanje, razčiščeno do tega trenutka. Ko sodišče ocenjuje, ali je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, pa ne sme zakonske določbe o sojenju v obdolženčevi nenavzočnosti uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršilo ustavne pravice strank v postopku.

Glede na navedeno ter ob upoštevanju dokazov, ki jih je sodišče izvajalo na predmetni glavni obravnavi, je s tem, ko je obdolžencu sodilo v njegovi nenavzočnosti, kršilo njegovo pravico do zaslišanja obremenilnih prič oziroma pravico do soočenja z obremenilnimi dokazi, ki mu jo zagotavlja točka d) 3. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 29. člen Ustave RS. Na glavni obravnavi, ko je torej sodišče prve stopnje sodilo obdolžencu v nenavzočnosti, je zasliševalo priči oškodovanega Z. Č. in njegovega brata J. Č., ki sta po svoji vsebini nedvomno obremenilni priči za obdolženca, s katerimi pa se slednji nikoli v postopku ni imel možnosti soočiti oziroma ju zasliševati, saj sta bili imenovani priči na predmetni glavni obravnavi prvič zaslišani v tem postopku. To, da obdolženec nikoli v postopku ni imel možnosti, da zasliši obremenilno pričo, res samo po sebi še ne pomeni kršitve pravic obrambe, saj se v takem primeru obsodilna sodba ne sme izključno ali odločilno opirati na njihove izjave, torej na izjave obremenilnih prič, s katerimi se obdolženec nikoli v postopku ni imel možnosti soočiti oziroma jih zasliševati. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo oprlo predvsem na izpovedi imenovanih prič oškodovanca in njegovega brata, ki sta za obdolženca močno obremenilni, saj je obdolženec očitano dejanje zanikal ter ponujal celo alibi, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, na kar pravilno opozarja pritožnik, torej sta predmetna dokaza - izpoved oškodovanca in njegovega brata, bistvena dokaza zoper obdolženca. Ker pa se torej obdolženec nikoli v postopku ni imel možnosti soočiti s tema bistvenima dokazoma oziroma ni imel možnosti zaslišati imenovani priči, je sodišče s tem, ko je glavno obravnavo opravilo v obdolženčevi navzočnosti, prekršilo obdolženčevo pravico do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Glede na navedeno je bilo pritrditi smiselni ugotovitvi pritožnika, da je sodišče prve stopnje s tem napravilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, je izpodbijano sodbo razveljavilo in ni odločalo o ostalih pritožbenih navedbah. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo obdolžencu omogočiti zaslišanje obremenilnih prič oziroma mu dati možnost, da se sooči z obremenilnimi dokazi ter za tem po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, napraviti sklep, ali je obdolžencu očitano dejanje mogoče šteti za dokazano.