Jedro

Če je RS kot tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznala zahtevek, tožnik pa pred pravdo ni vložil predloga za mirno rešitev pri državnemu pravobranilstvu, ni mogoče zaključiti, da je dala tožena stranka RS povod za tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu potrdi.

Obrazložitev

(1) Prvostopenjsko sodišče je s sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 8.528,75 EUR z zahtevanimi obrestmi ter mu povrniti 226,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

(2) Proti odločitvi o stroških, kolikor niso bili priznani v celoti, se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in ugodi njeni stroškovni zahtevi oziroma vrne zadevo v nov postopek. Meni, da je storjena kršitev iz 14. tč. 1. odst. 338 čl. ZPP, saj ni jasno, na podlagi česa je upoštevalo ugovor tožene stranke, da tožnik pred vložitvijo tožbe pri toženi stranki ni uveljavljal zahtevka. Tožnik to priznava, ni mu pa jasno, zakaj je sodišče obema strankama priznalo pravdne stroške. Vložitev zahtevka na DP RS ni procesna predpostavka, zato tudi na odločitev o stroških ne more vplivati. Tožena stranka je dala povod za tožbo, kar jasno izhaja iz tožbe in prilog. Od tožnika je odkupila nepremičnine, ta pa je ni mogel prisiliti k realizaciji prodajne pogodbe. Tudi če bi tožnik vložil zahtevek pri DP RS, bi mu nastali enaki stroški kot pri vložitvi tožbe.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa državno pravobranilstvo, mora predhodno predlagati državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka (14. čl. Zakona o državnem pravobranilstvu, Ur. l. RS, št. 20/97). Ne gre za procesno predpostavko, pač pa je s tem, ko je tožnik opustil to možnost, kar v pritožbi izrecno priznava, preprečil mirno rešitev zadeve pred pravdo in ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka povod za pravdo dala. Možnosti, ki jo daje 157. čl. ZPP, potemtakem sploh ne bi bilo, saj pojmovno praktično vsaka pripoznava zahtevka temelji na ravnanju, ki je povod za tožbo. Kakšni stroški bi pri tem nastali tožniku, je za obravnavano vprašanje brez pomena.

(6) Prvostopenjsko sodišče je upoštevajoč določbo 157. čl. ZPP in dejstvo, da tožnik pred pravdo ni ravnal v skladu z določbo 14. čl. ZDPra, res storilo napako, ko je pravdne stroške priznalo obema pravdnima strankama, vendar v škodo tožene stranke, ki pa se ni pritožila.

(7) Očitana kršitev iz 14. tč. 1. odst. 338 čl. ZPP ni podana, saj je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je upoštevalo "ugovor" (navedbo) tožene stranke, da tožnik ni ravnal po določbi 14. čl. ZDPra. Prvo sodišče res ni izrecno navedlo, katere stroške je priznalo obema pravdnima strankama, izhaja pa to iz specificiranih stroškovnikov v tožbi in v odgovoru nanjo, kar omogoča njihov preizkus. Tožeči stranki je (neupravičeno) priznalo vse priglašene pravdne stroške in jih (neupravičeno), kolikor so presegli stroške tožene stranke, naložilo v breme slednji.

(8) Ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (366. čl. ZPP v zvezi 350. čl. ZPP), je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in sodbo v izpodbijanem delu (ki ima naravo sklepa) potrditi (2. odst. 365. čl. ZPP).

(9) Odločitev o tožnikovih stroških pritožbenega postopka je zajeta v odločitvi o njegovi pritožbi in temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.