Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče odločbo o kazni izpodbijati le z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ne pa z navedbami, da je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi navajalo veliko okoliščin, ki jih je mogoče šteti kot olajševalne, vendar jih ni "uporabilo pri odmeri kazni in višini kazni".

Izrek

Zahtevi obs. I.R. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.1.2004 obs. I.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 135. člena KZ ter mu izreklo kazen 14 let zapora. V to kazen mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, ki ga je prebil v priporu in sicer od 24.4.2003 od 9.30 ure, ko mu je bila odvzeta prostost. Po 40. členu KZ mu je izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas 8 let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 200.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.5.2004 deloma ugodilo pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika ter izpodbijano sodbo v odločbi o stranski kazni spremenilo tako, da je izreklo, da se obsojencu ne izreče stranska kazen izgona tujca iz države po 40. členu KZ. Sicer je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec in zagovornik sta zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti, prvi po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, drugi pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnika zahtev predlagata razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrne. Po njegovem stališču sodišče ni bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 1. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jih uveljavlja zagovornikova zahteva. Prav tako meni, da obsojenčeva zahteva uveljavljanih razlogov ne obrazloži tako določno, da bi jih bilo mogoče preizkusiti, v ostalem pa ne soglaša z izrečeno kaznijo, pri čemer v zvezi z njo ne zatrjuje konkretne kršitve zakona ter z vsemi ostalimi navedbami uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornikova zahteva uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 1. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Kršitev po 1. točki navedene določbe je po njegovem stališču podana, ker je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi.

Glavno obravnavo dne 20.8.2003 je sodišče začelo, kot je razvidno iz zapisnika, (list. št. 287 in 288) v sestavi senata, v katerem so bili sodniki porotniki M.G., M.F., Š.H. in nadomestna sodnica M.D. Sodišče je glavno obravnavo ob 10.20 uri prekinilo in jo ob 11.15 uri nadaljevalo. Iz zapisa (list. št. 291) sledi, da ni bil navzoč sodnik porotnik Š.H. in da ga je dejansko nadomestila sodnica porotnica M.D. Zapisnik o glavni obravnavi dne 24.9.2003 je razpravljajoča sodnica popravila tako, da je kot navzočega lastnoročno pripisala sodnika porotnika M.G. Glede na pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 4. odstavka 377. člena ZKP preskrbelo od sodišča prve stopnje poročilo o kršitvah kazenskega postopka. Iz poročila sodišča prve stopnje je razvidno, da je predsednica senata pri pregledu zapisnika po končani glavni obravnavi ugotovila, da je v glavi zapisnika pomotoma izpadlo ime in priimek sodnika porotnika M.G. in ga zato s pripisom popravila, popravek pa lastnoročno podpisala. Poročilu je priložila tudi izjavo, v kateri vsi člani senata potrjujejo, da so bili prisotni na glavni obravnavi dne 24.9.2003. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodnik porotnik M.G. bil na navedeni glavni obravnavi ter zato presodilo, da v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Po navedenem ni podlage za sklepanje, da sodnik porotnik M.G., ki je sodeloval pri izrekanju izpodbijane pravnomočne sodbe, ni bil navzoč tudi na glavni obravnavi dne 24.9.2003. Enako velja za trditev, da iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 20.8.2003 ni mogoče razbrati, ali je sodišče glavno obravnavo začelo v sestavi velikega senata, kot je naveden na prvi strani zapisnika. Ob ugotovitvi, da ni pristopil sodnik porotnik, sicer ni navedeno njegovo ime in priimek, vendar je glede na zapis o odsotnosti sodnika porotnika Š.H., potem ko je sodišče po prekinitvi nadaljevalo glavno obravnavo, povsem jasno, da so sodniki porotniki, ki so odločali o zadevi, bili navzoči na tej glavni obravnavi in da je senat bil sestavljen tako, kot je predpisano v 1. točki 1. odstavka 25. člena ZKP. Ni odločilno, iz katerih razlogov je bil zadržan Š.H. in tudi ne, da sodišče tega ni navedlo v zapisnikih o glavnih obravnavah. Zapisnika o glavnih obravnavah dne 20.8.2003 in dne 24.9.2003 v povezavi z vsebino poizvedb, ki jih je opravilo sodišče druge stopnje, ne vzbujata utemeljenega dvoma tako glede pravilnosti sestave senata pred sodiščem prve stopnje kot tudi glede sodelovanja sodnika porotnika M.G. na glavni obravnavi 24.9.2003. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornikova zahteva v odsotnosti razlogov prvostopenjske sodbe glede subjektivne strani kaznivega dejanja.

Obstoj direktnega naklepa je tako pomanjkljivo obrazložen, da sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov oziroma je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in izvedenimi dokazi na glavni obravnavi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Med ostalim je obsojenčev direktni naklep utemeljilo z dejstvom, da je bil udarec odlomljene ribiške palice usmerjen v glavo, enega najvitalnejših delov človeškega telesa ter da je bil poleg tega udarec namenjen v oko. To dejstvo, ki je za presojo obsojenčevega subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja odločilno, je treba presojati v povezavi z dokazi, ki jih je izvedlo, analiziralo in ocenilo sodišče, posebej še z izpovedbama prič A.Š. in N.M. Ob presoji pritožbenih navedb je tudi sodišče druge stopnje (1. odstavek 395. člena ZKP) utemeljilo, iz katerih razlogov je ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede naklepnega ravnanja ocenilo kot pravilno. Zato ni sprejemljiv očitek, da obrazložitev pravnomočne sodbe glede krivde nima razlogov oziroma so le ti pomanjkljivi ter da je zaradi tega podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. S sicer obširnimi izvajanji, v katerih vložnik zahteve navaja, da izpovedba A.Š. dokazuje, da obsojenec v obravnavanem primeru ni ravnal z direktnim naklepom ter v nadaljevanju povzema njeno vsebino, hkrati pa opozarja na ugotovitve izvedenca dr. B. s trditvijo, da obstaja možnost, da se je oškodovanec sam nabodel, kar je dopustil tudi izvedenec, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, izpodbija dejanske zaključke sodišča. Pri tem pa ponuja lastno presojo izvedenih dokazov, kar pomeni, da v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem je treba upoštevati, da je izvedenec dr. B., ko mu je na glavni obravnavi bilo zastavljeno vprašanje, ali bi bilo mogoče, da bi se oškodovanec nabodel, dobesedno pojasnil, da gre za hipotetični odgovor, saj je to teoretično možno. Glede na dejstva, ki jih je v zvezi z obsojenčevim naklepnim ravnanjem ugotovilo sodišče in jih štelo za dokazana, navedena teoretična predpostavka ne more imeti nobene teže. Zahteva s trditvijo, da so ugotovitve prvostopnega sodišča v zvezi z obsojenčevim naklepom v nasprotju z izvedenimi dokazi na glavni obravnavi in sicer tako s strokovnim mnenjem, ki ga je izdelal Center za forenzične preiskave, kakor tudi z izpovedbo M.M., ki je bil zaslišan na glavni obravnavi 1.12.2003, nakazuje tudi na protispisnost. Slednja je po določbi 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (3. odstavek na 12. strani in 1. odstavek na 13. strani), v kateri sodišče razčlenjuje strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave Ministrstva za notranje zadeve, ki ga je izdelal M.M., povsem jasno sledi ugotovitev, da je obsojenec oškodovancu povzročil vbodno poškodbo ob levem zrklu s topim delom ribiške palice z napravo za navijanje laksa. Slednje je razvidno iz ugotovitve v obrazložitvi, da je na list. št. 222 (druga stran strokovnega mnenja) v spisu tudi fotografiran del ribiške odlomljene palice, na katerem je forenzična preiskava našla ostanke oškodovančeve krvi. Navedeni razlogi in tudi razlogi, s katerimi sodišče ocenjuje izvid in mnenje prof. dr. J.B. (predvsem na 14. in 15. strani prvostopenjske sodbe), ne dopuščajo sklepanja, da sodišče prve stopnje in tudi sodišče druge stopnje v nasprotju z vsebino strokovnega mnenja in z vsebino izpovedbe priče M. ugotavljata, da je obsojenec poškodoval oškodovanca s tanjšim delom palice, ki je bil dvakrat prelomljen. Zato glede dejstva, s katerim delom ribiške palice je obsojenec povzročil poškodbo oškodovancu, ni zatrjevanega nasprotja. Glede na strokovno mnenje je utemeljeno sklepati, da se je tanjši del palice po udarcih, ki jih je obsojenec zadal oškodovancu po glavi, prelomil in nato snel, ne pa odlomil, kot se v obrazložitvah sodb izražata sodišči. Takšna nedoslednost ob upoštevanju navedenih ugotovitev ni odločilna in tudi ni vplivala na presojo nižjih sodišč glede odločilnega dejstva, da je obsojenec dejanje storil z direktnim naklepom.

V delu, v katerem zahteva zatrjuje, da je glede na izvedene dokaze izkazano le-to, da je obsojenec večkrat s palico zamahnil proti glavi oškodovanca, ne da bi pri tem meril v oči in da ni dokazano, kako je prišlo do najhujše posledice ter da je obsojenec v trenutku, ko je prišlo do vbodne rane z nadaljnjim ravnanjem takoj prenehal in priskočil do oškodovanca ter mu nudil pomoč in da se v stanju "popolne ponorelosti" ni mogel kontrolirati ter da zato ni bil zmožen napasti oškodovanca z namenom, da mu ribiško palico zarine v oko in mu povzroči smrt, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Obsojenec navaja, da zahtevo vlaga v skladu z določili 1., 2. in 3. točke 420. člena ZKP. Kršitve zakona, ki so navedene v teh določbah, njegova zahteva ne konkretizira. Iz navedb v obrazložitvi pa sledi, da sodiščema prve in druge stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP; z večkrat ponovljeno trditvijo, da sodišče ni upoštevalo pri odmeri kazni veliko okoliščin, ki jih je mogoče šteti kot olajševalne, pa napada odločbo o kazni.

Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka zahteva ne utemelji na dovolj razumljiv način ter je zato sploh ni mogoče preizkusiti. Navedbe, da je ugotovljeno dejansko stanje v izreku sodbe "prekoračeno s kazensko označbo obtožbe" namreč ni mogoče razlagati kot ene od oblik kršitev, ki jih vsebujejo določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče odločbo o kazni izpodbijati le z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev pa je podana le, če sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Obsojenčeva zahteva tega ne trdi, temveč le, da je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi navajalo veliko okoliščin, ki jih je mogoče šteti kot olajševalne, vendar jih ni "uporabilo pri odmeri kazni in višini kazni". Kljub temu je treba opozoriti, da je sodišče obsojencu izreklo zaporno kazen v mejah, predpisanih v kazenskem zakonu (2. odstavek 135. člena KZ). Pri odmeri kazni je upoštevalo splošna merila, ki so določena v 1. in 2. odstavku 41. člena KZ, v obrazložitvi sodbe pa tudi navedlo olajševalne in obteževalne okoliščine ter utemeljilo njihovo presojo. Zato sodišče v zvezi z odločbo o kazni ni kršilo kazenskega zakona. Sicer pa izvajanja obsojenčeve zahteve, povezana z odločbo o kazni, po vsebini predstavljajo utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe predstavljajo tudi navedbe zahteve, da nihče ne more trditi, da je pokojnega naklepno ciljal v glavo in ga naklepno zadel v oko, da prvostopno sodišče ni pravilno ugotovilo njegovega psihičnega stanja kritičnega dne, da nižji sodišči nista ustrezno ovrednotili okoliščin v obravnavanem primeru, da je izvedenec psihiatrične stroke svoje mnenje podal brez prave dokazne vrednosti, ker ni ugotovil, ali je mogel načrtovati, kam bo obsojenec zadel pokojnega, da je v sodbah vse polno zaključkov, ki niso v ničemer utemeljeni in da je sodišče prisluhnilo pričam, ki so bile oddaljene od kraja dogodka in niso bile pozorne v kritičnih trenutkih na dogajanje.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi obs. I.R. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.