Jedro

v tožnikovem primeru je v okviru obdobja iz prvega odstavka 49. člena ZBPP nastopila sprememba - izboljšanje tožnikovega premoženjskega stanja do takšne mere, da ne bi bil več upravičen do dodelitve BPP. Toženka je zato utemeljeno sprejela odločitev, da mora vrniti oziroma plačati znesek, ki je bil izplačan izvajalcu pravne pomoči, to je znesek prejete BPP. Poimenovanje izpodbijanega upravnega akta kot sklep (namesto odločba - primerjaj določbe 49. in 41. člena ZBPP ter 207. in 226. člena ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP) na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve ne vpliva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka sklenila, da je tožnik dolžan v roku 15 dni od prejema sklepa na v njem navedeni račun plačati znesek 561,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila (1. točka izreka), pri čemer je vračilo začasno založenih sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči prihodek proračuna Republike Slovenije (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je bila tožniku z odločbo, št. Bpp 46/2010 z dne 28. 1. 2010, ki je postala pravnomočna dne 4. 3. 2010, odobrena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) za sestavo pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru, št. P 264/2006 z dne 13. 1. 2010. Tožnik v postopku ni uspel, saj je bila njegova pritožba s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 20. 4. 2010 zavrnjena. Iz naslova odobrene BPP so bili plačani stroški odvetnika v višini 561,82 EUR. Toženka je, na temelju 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), preverila finančno in premoženjsko stanje tožnika in njegovih družinskih članov po preteku štirih let od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP, in sicer je preverila obdobje od 1. 12. 2013 do 4. 3. 2014. Na podlagi pridobljenih dokazov, ki so navedeni v obrazložitvi sklepa, je ugotovila, da je tožnik z družbo A. d.o.o. iz ..., 26. 2. 2014 sklenil pogodbo o finančnem leasingu za osebno vozilo znamke AUDI Q7, reg. označba GO KC-371, v vrednosti 26.999,00 EUR, z odplačno dobo 60 mesecev in mesečnim obrokom 368,90 EUR. Dne 3. 3. 2014 je izvršil prvo plačilo po pogodbi v višini 8.568,60 EUR. Na svojem transakcijskem računu skoraj ni imel prilivov, niti ni imel varčevalnih računov. Kot je bilo ugotovljeno že tudi v drugih BPP postopkih, v upoštevnem obdobju ni bil zaposlen ter ni imel izkazanih nobenih dohodkov in nobenega premoženja. Zato ga je toženka pozvala, da pojasni izvor denarja za omenjeno prvo plačilo po leasing pogodbi. Iz prejetih pojasnil tožnika izhaja, da je v zadevnem obdobju zaslužil znesek 6.000,00 EUR, preostanek pa pomeni prispevek staršev. Da bi ta znesek staršem vrnil, tožnik ni pojasnil niti dokazal. 3. Ker glede na ugotovljeno dejansko stanje, predvsem brezposelnost tožnika, znesek 6.000,00 EUR ne pomeni njegovega periodičnega dohodka, ga je toženka upoštevala kot občasen, neperiodičen dohodek tožnika, kar je zanj tudi ugodneje. Ugodneje je zanj tudi, da zneska ni obravnavala kot dohodek iz priložnostnega dela. Kot občasen, neperiodičen dohodek je upoštevala tudi znesek 2.568,80 EUR. Takšni dohodki se, v skladu s 23. členom Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), upoštevajo v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Toženka je zato oba navedena zenska delila s tri (ker gre za obdobje treh mesecev) in tako ugotovila povprečno mesečno višino dohodka, od dobljenih zneskov pa odštela 132,61 EUR (polovico osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je v prvi polovici leta 2014 znašal 265,22 EUR). Na tej podlagi je ugotovila, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek v obdobju od 1. 12. 2013 do 4. 3. 2014 znašal 2.591,01 EUR in je tako (skoraj petkrat) presegal vrednost dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (530,44 EUR). To pomeni, da tožnik ni več izpolnjeval finančnega kriterija za dodelitev BPP, zato je iz tega naslova izplačana sredstva po 49. členu ZBPP dolžan vrniti.

4. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Kot navaja, se z izrekom izpodbijane odločbe oziroma sklepa ne strinja ter ga kot nezakonitega in neskladnega z obstoječo sodno prakso v celoti izpodbija, ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, posledično pa v postopku ni bila sprejeta pravilna odločitev. Toženka napačno ugotavlja, da je imel v obdobju od 1. 12. 2013 do 4. 3. 2014 občasen neperiodičen dohodek v znesku 6.000,00 EUR + 2.568,80 EUR. Znesek 6.000,00 EUR namreč ne izhaja samo iz tožnikovega zaslužka v navedenem obdobju, ampak so to njegovi zaslužki, prejeta darila in prihranki iz vsaj štiriletnega obdobja. Torej bi bilo treba ta znesek deliti z 48 meseci, kar bi dalo znesek 125,00 EUR mesečno. Tožnik je sicer res podal izjavo, da je v spornem obdobju uspel nekaj zaslužiti, a vsekakor ne celotnega zneska, kot ga je upoštevala toženka. Znesek 2.568,80 EUR pa so mu dejansko posodili starši in se zato sploh ne more upoštevati kot njegov dohodek, saj ga mora staršem vrniti. V BPP postopku sicer res ni točno navedel, kaj predstavlja prispevek staršev: tega ni storil iz osebnih razlogov in ker se mu je zdelo samoumevno, da se prispevek staršev upošteva kot posojilo, saj je tak način pomoči v družinah vsakdanji in zato tega ni treba v nobenem primeru razlagati. Toženka je odločbo izdala na podlagi neosnovanih sklepanj, kar je v nasprotju z zakoni in ustaljeno sodno prakso. V dokaz svojih navedb tožnik predlaga vpogled v spis toženke in (neopredeljene) judikate, ki so že odločali o tem. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi.

5. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je bila tožniku odobrena BPP z odločbo, št. Bpp 46/2010 z dne 28. 1. 2010, da je navedena odločba postala pravnomočna 4. 3. 2010, kakor tudi ne, da je bil izvajalcu iz naslova nudene BPP izplačan znesek 561,82 EUR. Sporno pa je, ali je toženka z izpodbijanim sklepom tožniku upravičeno naložila vračilo prejete BPP.

8. Po določbah 49. člena ZBPP, ki jih je v obravnavanem primeru treba uporabiti v besedilu, ki je veljalo pred Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP-C, glej 30. člen tega zakona), je upravičenec do BPP, ki v postopku ni uspel, dolžan povrniti iz naslova BPP izplačana sredstva, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena BPP, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP (prvi odstavek 49. člena ZBPP). Rok „po štirih letih od pravnomočnosti odločbe“ je treba razumeti v skladu s pogojem iz prvega odstavka 41. člena ZBPP, da mora upravičenec pogoje za odobritev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je bila odobrena, in še štiri leta od pravnomočnosti odločbe. Po tretjem odstavku 49. člena ZBPP je (bil) namreč v tem obdobju upravičenec dolžan ravnati skladno z 41. členom tega zakona, to je pristojno službo za BPP obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do BPP ter obliko, obseg in obdobje prejemanja. Če se ugotovi, da so nastopile okoliščine iz prvega odstavka 49. člena ZBPP, ravna pristojni organ za BPP po določbah tega zakona o spremembi okoliščin in neupravičeno prejeti pravni pomoči (peti odstavek 49. člena ZBPP).

9. Glede na podatke, razvidne iz izpodbijanega sklepa in predloženih upravnih spisov, je v tožnikovem primeru v okviru obdobja iz prvega odstavka 49. člena ZBPP nastopila sprememba - izboljšanje tožnikovega premoženjskega stanja do takšne mere, da tožnik ne bi bil več upravičen do dodelitve BPP. Toženka je zato utemeljeno sprejela odločitev, da mora vrniti oziroma plačati znesek, ki je bil izplačan izvajalcu pravne pomoči, to je znesek prejete BPP. Poimenovanje izpodbijanega upravnega akta kot sklep (namesto odločba - primerjaj določbe 49. in 41. člena ZBPP ter 207. in 226. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP) na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve ne vpliva. Sodišče lahko sledi tudi njenim razlogom in jih zato, na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v celoti ne navaja. Glede na tožbene ugovore pa dodaja:

10. Ko je toženka v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa tožnika pozvala, naj se izjavi glede izvora sredstev, s katerimi je 3. 3. 2014 po leasing pogodbi plačal 8.568,60 EUR, ker se bo sicer ta znesek štel kot njegov dohodek, je tožnik v vlogi z dne 6. 8. 2015 izjavil, da je od decembra 2013 do aprila 2014 uspel nekaj zaslužiti in da je ta zaslužek porabil za polog pri leasing pogodbi, nekaj denarja so mu prispevali tudi starši, saj je bil njegov prispevek k nabavi vozila le 6.000,00 EUR, to je ves zaslužek. Starši pa so mu nekaj denarja tudi posodili in jim ga še vedno dolguje. Tožnik je torej jasno izjavil, da je v navedenem obdobju zaslužil 6.000,00 EUR. Njegove, tudi sicer neizkazane navedbe v tožbi, da ta znesek ne izhaja samo iz zadevnega obdobja, ampak so to zaslužki, prejeta darila in prihranki iz vsaj štiriletnega obdobja, so torej protispisne. Obenem so to nedopustne tožbene novote, ki jih sodišče kot takih pri odločanju ne more upoštevati (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1), saj tožnik ne upraviči, zakaj tega ni navedel že postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa, čeprav je možnost za to imel. Že v postopku pri toženki pa je tožnik izjavil, da so mu nekaj denarja starši posodili in jim ga še vedno dolguje. Vendar teh navedb ni konkretiziral in zanje tudi ne predložil in niti predlagal nobenega dokaza. V tožbi se v tej zvezi sklicuje na neopredeljene osebne razloge in argumentira, da bi se moral prispevek staršev upoštevati kot posojilo, ker da je v družinah običajna prav pomoč v obliki posojila. Takšno pavšalno razlogovanje za drugačno odločitev ne zadošča. 11. Glede na povedano je toženka sporna zneska utemeljeno štela kot občasni neperiodični dohodek oziroma dohodka tožnika. Po zakonu se namreč v dohodek šteje tudi posredno ugotovljeni dohodek, ki ga oseba ne izkazuje, pa se ugotovi, da v določeni višini plačuje za blago ali storitve, česar z ugotovljenim dohodkom ne bi mogla (1. alineja prvega odstavka 16. člena ZUPJS oziroma četrti odstavek 27. člena Zakona o socialnem varstvu). Na navedeni podlagi je toženka pravilno ugotovila, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek v relevantnem obdobju presegal dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (530,44 EUR) kot cenzus za upravičenost do BPP. Sodišče pripominja, da bi bil ta prag presežen tudi, če bi se kot občasni neperiodični dohodek tožnika upošteval samo znesek 6.000,00 EUR, ki ga je v postopku izdaje izpodbijanega sklepa sam jasno opredelil kot svoj zaslužek, in to celo, če bi se navedeni znesek (dobesedno sledeč izjavi tožnika, da je uspel nekaj zaslužiti v obdobju od decembra do 2013 aprila 2014) razdelil na pet mesecev in od tako dobljenega zneska odštel znesek 132,61 EUR, torej polovica osnovnega zneska minimalnega dohodka. Po navedenem tudi minimalna pomota toženke v znesku drugega upoštevanega dohodka (2.568,80 namesto 2.568,60 EUR) na odločitev nima nikakršnega vpliva.

12. Tožnik ni navedel nobene sodne odločbe, s katero bi konkretiziral svoj tožbeni ugovor, da je odločitev toženke v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Ta ugovor je torej povsem pavšalen, tudi sicer pa ga sodišče kot neutemeljenega zavrača, saj je že večkrat zavzelo takšna stališča, kot v tej zadevi (npr. sodbe II U 276/2015 z dne 2. 9. 2015, II U 392/2015 z dne 12. 11. 2015, II U 275/2015 z dne 19. 8. 2015 in II U 308/2015 z dne 19. 8. 2015).

13. Po navedenem je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi določb prvega odstavka ter 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Toženka je na podlagi pravilno presojenih listin upravnega spisa ugotovila dejstva, pomembna za odločitev. Tožnik za svoje navedbe, s katerimi je zgolj pavšalno prerekal njene ugotovitve, ni predložil nobenih dokazov. V tožbi je sicer v tem pogledu navajal določena nova dejstva, ki pa jih sodišče, kot je bilo že obrazloženo, skladno z določbami ZUS-1 ne more upoštevati.

15. Glede na to, da je tožnik v tožbi prosil za oprostitev plačila sodne takse in (neopredeljenih) stroškov v tej zadevi, mu sodišče pojasnjuje, da se, v skladu z ustaljeno sodno prakso, glede na določbo četrtega odstavka 10. člena ZST-1 sodna taksa v tej zadevi ne plača. Oprostitev plačila morebitnih drugih stroškov postopka pa je treba uveljavljati na način in po postopku, predpisanem za dodelitev BPP (26. člen ZBPP), kolikor seveda takšni stroški v postopku sploh nastanejo.