Jedro

Na podlagi določb 46. in 48. člena ZBPP se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da so tudi stroški, katerih plačila je stranka oproščena, sestavni del odločitve o stroških postopka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, - da se v I. točki izreka znesek odškodnine zniža za 282,87 EUR, - da se v III. točki izreka izraz "1.389,38 EUR" nadomesti z besedami "343,50 EUR, glede razlike do zahtevanih 1.389,38 EUR pa se zahtevek iz tega naslova zavrne", - da se v IV. točki izreka znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, poveča za 584,35 EUR.

II. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 170 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, 1) da je toženka poleg že plačanega nespornega dela odškodnine 12.460 EUR dolžna tožniku plačati še 29.635,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.540 EUR od 22. 2. 2013 dalje, od zneska 648 EUR od 29. 8. 2010 dalje in od 1.447,78 EUR od 7. 3. 2011 dalje (I. točka izreka), 2) da se, kar tožnik zahteva več glede glavnice in glede začetka teka zamudnih obresti, zavrne (II. točka izreka), 3) da je toženka dolžna tožniku iz naslova zakonskih zamudnih obresti od prepozno plačanega nespornega dela odškodnine plačati 1.389,38 EUR (III. točka izreka), in 4) da je toženka dolžna tožniku povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi (IV. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper odločitev o stroških postopka trdi, da je napačno stališče sodbe, da zaradi odobritve brezplačne pravne pomoči ni upravičen do povrnitve stroškov za izvedenca. Priznati bi mu moralo stroške za prihod na vsaj dva naroka, ko je bil vabljen na zaslišanje, sicer pa mu gredo glede na pravico do sodelovanja v postopka stroški prihoda na vse naroke. Predlaga, da se mu prizna še strošek za izvedenca v znesku 497,61 EUR ter stroške kilometrine za prihod na naroke v višini 592,20 EUR.

3. Toženka s pritožbo izpodbija odločitev o obveznosti plačila odškodnine iz naslova prevoznih stroškov v skupnem znesku 282,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2011 dalje, o delu prisojenega zneska zakonskih zamudnih obresti od plačanega dela odškodnine v višini 1.045,88 EUR in v celoti odločitev o pravdnih stroških. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v izpodbijanem delu tožbeni zahtevek zavrne in odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, podrejeno pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da tožniku ne gre povrnitev stroškov v višini kilometrine in da kilometrina v zatrjevanem obdobju ni znašala 0,46 EUR/km. Sodba v tem delu ni obrazložena in je v nasprotju z javno objavljenimi podatki o višini kilometrine. Po Uredbi o višini povračila stroškov znaša kilometrina od 1. 1. 2010 dalje 0,37 EUR/km, kar glede na 3.143 km znaša 282,97 EUR. Glede na to, da je bil nesporni del odškodnine tako po izjavi tožnika kot sledeč listinski dokumentaciji plačan 17. 6. 2013, tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 17. 6. 2013 do 17. 6. 2014. Te mu gredo le za obdobje od 22. 3. 2013 do 17. 6. 2013, kar znaša 343,50 EUR. Stroški tožnika za prihod na narok ne morejo znašati 197,40 EUR. Četudi bi mu bila priznana kilometrina, gre za razdaljo 142 km v eno smer. Ker je tožnikov uspeh manjši od ugotovljenega v sodbi, bi moralo biti odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

4. Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

5. Tožnikova pritožba je utemeljena. Toženkina pritožba je delno utemeljena.

6. Utemeljen je toženkin pritožbeni očitek v zvezi z ugotovitvijo o zamudi s plačilom dela odškodnine. V sodbi je (po vsej verjetnosti pomotoma) ugotovljeno, da je bilo plačilo v višini 12.460 EUR izvedeno 17. 6. 2014, in ne, kot izhaja tudi iz tožnikovih navedb in je bilo kot nesporno ugotovljeno na naroku za glavno obravnavo, 17. 6. 2013. Glede na ugotovitev, da je toženka prišla v zamudo 22. 2. 2013, zakonske zamudne obresti za obdobje do 17. 6. 2013 znašajo 343,50 EUR (izračun je priložen sodbi).

7. Utemeljen je tudi toženkin pritožbeni očitek glede višine stroškov za prevoze na zdravljenje. Tožnik je 0,47 EUR/km utemeljeval z navedbo, da gre za 30 % cene za liter bencina. Toženka utemeljeno uveljavlja, da sodna praksa ob analogni uporabi tretjega odstavka 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja,(1) ki določa povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, upošteva 0,37 EUR za prevožen kilometer. Pravilen je nadaljnji pritožbeni izračun, da za 3.143 km strošek znaša 1.162,91 EUR, tj. za 282,87 EUR manj, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi.

8. Utemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da je bil zaslišan na prvem in na tretjem naroku za glavno obravnavo in torej ne le na enem, kot je ugotovljeno v sodbi. Utemeljen pa je tudi njegov očitek, da je upravičen do povrnitve stroškov za prihod na vse tri naroke, ker ima pravico biti navzoč na obravnavi. Poleg tega so se tudi na drugem naroku izvajali dokazi z zaslišanjem prič, predlaganih v zvezi s temeljem zahtevka, katerim ima tožnik pravico postavljati vprašanja.

9. Ni utemeljen toženkin pomislek, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov kilometrine. Po drugem odstavku Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku(2) se stroški za prevožene kilometre povrnejo, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Ne glede na to, da tožnik ni posebej obrazložil zahteve za povrnitev stroškov za prevožene kilometre, ni videti razlogov za napačnost stališča sodbe, da se tožniku prizna ta strošek. Razdalja med krajem tožnikovega prebivališča in sedežem sodišča znaša 150 km, poleg tega pa ne gre za kraj ob eni od glavnih prometnih poti do Ljubljane, ampak za vas, ki je še približno deset km oddaljena od Ptuja. Izguba časa, povezana s potovanjem na sodišče in nazaj, bi bila glede na splošno znana dejstva o pogostosti in zamudnosti avtobusnih in vlakovnih povezav bistveno večja od potovanja z osebnim avtomobilom.

10. Utemeljen je toženkin očitek o previsoko priznani kilometrini. Po četrtem odstavku 9. člena Pravilnika se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Po drugem odstavku 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov.

11. Po podatkih s spletne strani http://www.racunovodja.com/RazdaljeMedKraji razdalja med krajem tožnikovega prebivališča in sedežem sodišča znaša 150 km, kilometrina pa je v času prvega naroka znašala 0,11984 EUR, v času drugega naroka 0,11576 EUR in v času tretjega naroka 0,1006 EUR. Skupno je torej tožnik upravičen do povrnitve 100,86 EUR (35,95 EUR + 34,73 EUR + 30,18 EUR).

12. Utemeljen je tožnikov pritožbeni očitek v zvezi z neupoštevanjem stroškov za izvedenca v znesku, kritem iz naslova brezplačne pravne pomoči. Po 46. členu zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči do nasprotne stranke iz naslova stroškov (in do višine stroškov, izplačanih iz sredstev sodišča) preide na Republiko Slovenijo (46. člen). V razmerju do upravičenca do brezplačne pravne pomoči pa ZBPP določa, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči v primeru (delnega) uspeha v postopku in pridobitve premoženja dolžan državi povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona (48. člen). Na podlagi teh določb se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da so tudi stroški, katerih plačila je stranka oproščena, sestavni del odločitve o stroških postopka.(3) Relevantne določbe ZBPP so bile z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZBPP (ZBPP-C)(4) spremenjene, vendar je sprememba začela veljati po izdaji izpodbijane sodbe, tako da za obravnavani primer ne velja.

13. Neutemeljen pa je toženkin pritožbeni očitek glede deležev stroškov, ki jih je dolžna trpeti vsaka od pravdnih strank. Ker je bil del dokaznega postopka namenjen izvedbi dokaza v zvezi s podlago zahtevka, sodba pri ugotavljanju deleža uspeha utemeljeno izhaja iz ločenega ugotavljanja uspeha po temelju in po višini. Razlogov, zaradi katerih tožnikov uspeh glede temelja ni popoln, glede višine pa 72 %, pritožnica ni navedla. Sprememba uspeha po odločitvi, da je del toženkinih pritožbenih očitkov utemeljen, ni bistvena. V primerjavi z v izpodbijani sodbi prisojeno odškodnino v znesku 29.635,78 EUR je znižanje za 282,78 EUR zanemarljivo, v ostalem pa se spreminja le odločitev o stranskih terjatvah. Zahtevek iz naslova neplačanih zamudnih obresti zaradi prepoznega plačila dela odškodnine je bil namreč postavljen potem, ko je toženka delno izpolnitev opravila po vložitvi tožbe.

14. Podatki spisa omogočajo odpravo ugotovljenih napak v zvezi z odločitvijo o stroških v izpodbijani sodbi. Glede na to, da stroški za izvedenca znašajo 578,62 EUR, tožnikovi stroški prihodov na naroke pa 100,86 EUR, tožnikovi stroški v celoti znašajo 5.473,90 EUR (4.794,42 EUR + 679,48 EUR). Glede na 86 % tožnikov uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 4.707,55 EUR, toženka pa po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe do povrnitve 16,32 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku plačati 4.691,23 EUR stroškov, tj. za 584,35 EUR več, kot ji je naloženo v izpodbijani sodbi.

15. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podani pritožbeni razlogi, katerih obstoj je dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, toženkini pritožbi pa delno ugodilo, in izpodbijano sodbo spremenilo tako, (1) da se v I. točki izreka znesek odškodnine zniža za 282,87 EUR, (2) v III. točki izreka izraz "1.389,38 EUR" nadomesti z besedami "343,50 EUR, glede razlike do zahtevanih 1.389,38 EUR pa se zahtevek iz tega naslova zavrne", in (3) v IV. točki izreka znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, poveča za 584,35 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). Sicer je toženkino pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Glede na to, da je toženka s pritožbo zoper odločitev o zahtevku v celoti uspela (zavrnjeni so bili očitki v zvezi z odločitvijo o stroških postopka), je upravičena do povrnitve potrebnih stroškov pritožbenega postopka. Ti znašajo 170 EUR, in sicer gre za strošek za sodno takso (150 EUR) in za materialne stroške (20 EUR od zahtevanih 30 EUR, kar je najvišji znesek pavšalnih materialnih stroškov tudi po ZOdvT). Tožnik ni priglasil pritožbenih stroškov. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov pritožbenega postopka temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Uradni list RS, št. 140/2006 in 76/2008. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 15/2003 in 32/2013. Op. št. (3): Tako npr. odločbe VSL II Cp 1193/2012 z dne 7. 11. 2012, I Cp 2646/2012 z dne 4. 4. 2013, II Cp 3246/2012 z dne 12.6.2013 in I Cp 1292/2014 z dne 26. 6. 2014. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 19/2015.