Jedro

Tožeča stranka, kljub ugovorom toženca, ni konkretizirala obsega režijskih ur. Zgolj iz izpovedi B. O., da se veliko del pri adaptacijah ne da ovrednotiti drugače kot po urah, namreč ni mogoče zaključiti, da je bil obseg ur, kot ga vtožuje tožeča stranka, res potreben in izveden. Tožeča stranka bi morala navesti, katera dela je v teh urah izvedla, koliko časa je porabila za posamezna dela, ipd.

Opravičilo, podano na dan naroka, kljub temu, da je bilo potovanje v naprej dogovorjeno in je bil toženec o dnevu naroka obveščen že 14. 2. 2013, pomeni zlorabo pravice do opravičila. Tega bi namreč moral sodišču poslati takoj, ko je izvedel, da se naroka ne bo mogel udeležiti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 41109/2010 z dne 26. 3. 2010 v prvem odstavku izreka razveljavi za znesek 8.444,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2010 dalje do plačila, v četrtem odstavku pa se razveljavi za 111,59 EUR izvršilnih stroškov in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; - v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 324,69 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 622,83 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 41109/2010 z dne 26. 3. 2010, ostane v veljavi tudi v 1. in 4. odstavku izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 1.769,44 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožne stranke. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Utemeljeno je opozorilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je opravila vsa zaračunana dela. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji izmed zaračunanih postavk prerekala obseg režijskih ur, stroške prevozov delavcev in stroške prevozov materiala na objekt. Zavrnitev njenih ugovorov v zvezi s tem, je napačna. Pritrditi je potrebno pritožbenim navedbam, da tožeča stranka, kljub ugovorom toženca, ni konkretizirala obsega režijskih ur. Zgolj iz izpovedi B. O., da se veliko del pri adaptacijah ne da ovrednotiti drugače kot po urah, namreč ni mogoče zaključiti, da je bil obseg ur, kot ga vtožuje tožeča stranka, res potreben in izveden. Tožeča stranka bi morala navesti, katera dela je v teh urah izvedla, koliko časa je porabila za posamezna dela, ipd. Ker takšnih navedb ni podala, na podlagi njenih trditev ni mogoče ugotoviti koliko ur dela je dejansko bilo izvedenih in kakšna dela so bila v tem času opravljena. Tožeča stranka zato do plačila režijskih ur ni upravičena.

Enako velja glede plačila prevozov delavcev in materiala na objekt. Tožeča stranka, kljub ugovorom toženca, tudi teh postavk ni konkretizirala - ni navedla (niti izkazala), da je res šlo za 52 voženj delavcev iz objekta v Š. na objekt na G. ter da je za prevoze materiala iz trgovine S. in skladišča na objekt na G. porabila 18 ur (koliko prevozov je bilo opravljenih, kakšen material se je prevažal, koliko kilometrov znaša razdalja med skladiščem in spornim objektom). Navedla ni niti tega, na kakšni podlagi je izračunala prevozne stroške. Na utemeljenost teh postavk ne kažejo niti izvedeni dokazi. Iz izpovedi S. M. sicer res izhaja, da se je na G. vozil sam, s službenim avtom, na drugi strani pa je S. T. izpovedal, da jih je tja peljal B. (ki je bil „toženčev človek“). Utemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da iz tožničinih navedb ne izhaja, da se zaračunani prevozi nanašajo samo na potrebe izvedbe režijskih ur, ne pa tudi na dela, zaračunana po enoti (ki to postavko vključujejo). Ker je torej tožničina trditvena podlaga v zvezi s stroški prevoza tako pomanjkljiva, da iz nje ni mogoče razbrati kakšni stroški so ji dejansko nastali, do njihovega povračila ni upravičena.

6. Ostali pritožbeni očitki niso utemeljeni.

7. Glede ostalih zaračunanih del je tožena stranka zgolj v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da upnik (sedaj tožeča stranka) v letu 2010 ni izvršil nikakršnih obrtniških del na objektu G.. S takšnimi trditvami ni uspela izpodbiti tožnikovih (dokazno podprtih) navedb, da je v letu 2008 na objektu takšna dela opravljal. Sodišče prve stopnje je obrazložilo zakaj verjame tožniku in v zvezi s tem napravilo obsežno, argumentirano in jasno dokazno oceno, ki ji višje sodišče v celoti pritrjuje.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno in upravičeno zavrnilo predlog za zaslišanje tožene stranke. Kot je navedlo, je bilo tožencu vabilo na narok, ki se je izvedel 5. 3. 2013, vročeno že 14. 2. 2013. Letalsko karto za službeno pot v tujino je kupil 26. 2. 2013, izostanek pa je opravičil šele njegov pooblaščenec na samem naroku. Iz zapisnika z naroka izhaja, da je pri tem navedel le, da je toženec v tujini in v dokazne namene predložil letalsko vozovnico. Razlogi, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi (da je šlo za pomembno, v naprej dogovorjeno službeno potovanje), so nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne more upoštevati. Tožena stranka namreč ne zatrjuje, da takšnih trditev brez svoje krivde ni mogla podati že med postopkom na prvi stopnji (1. odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da opravičilo, podano na dan naroka, kljub temu, da je bilo potovanje v naprej dogovorjeno in je bil toženec o dnevu naroka obveščen že 14. 2. 2013, pomeni zlorabo pravice do opravičila. Tega bi namreč moral sodišču poslati takoj, ko je izvedel, da se naroka ne bo mogel udeležiti (najkasneje 26. 2. 2013, ko je kupil letalsko karto, v kolikor je bilo potovanje v naprej dogovorjeno, pa še prej).

Po 2. odstavku 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko sodišče zasliši samo eno pravdno stranko, če druga noče izpovedati ali se ne odzove sodnemu vabilu. Za takšno situacijo je šlo v obravnavanem primeru. Utemeljitev sodišča prve stopnje, zakaj toženca ni zaslišalo je argumentirana, jasna in pravilna. Določbe pravdnega postopka s tem niso bile kršene.

9. Nadalje iz tožnikovih trditev res izhaja, da je sta se pravdni stranki sporazumeli o bistvenih sestavinah pogodbe. Vendar pa je takšno povzemanje navedb selektivno. V nadaljevanju je namreč navedel tudi, da se je tožeča stranka s pogodbo zavezala opraviti določena obrtniška dela - predvsem (in ne izključno) obnovo fasade, izgradnjo nadstreška, beljenje, dela na zimskem vrtu, prenovo kopalnice, kuhinje, zamenjavo parketa … Zaključek sodišča, da vsa dela niso bila v naprej konkretno dogovorjena (predmet pogodbe pa je bil kljub temu v zadostni meri opredeljen), tako ne pomeni odločitve mimo tožnikove trditvene podlage.

10. V zvezi s prevzemom del ni sporno, da tožena stranka od oktobra 2008 (ko so bila dela končana) uporablja objekt, na katerem je tožeča stranka izvedla adaptacijska dela (vključno s prostori, v katerih so bila dela izvršena). Čeprav tožnica ne zatrjuje, da bi toženko pozvala, da dela prevzame, je treba šteti, da je z uporabo prostorov, v katerih so bila le-ta opravljena, slednja delo prevzela. Prevzem del je namreč mogoč s konkludentnimi ravnanji naročnika, med katera sodi tudi začetek uporabe dela, opravljenega na podlagi podjemne pogodbe. (1)

11. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v verodostojnost izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke (B. O.). Razlog, zakaj je do izdaje računa prišlo s časovnim zamikom, za obravnavano zadevo ni bistven. Izpoved O. sicer res ne potrjuje navedb tožeče stranke v zvezi s tem, a zgolj to ne izpodbija njegove verodostojnosti. Enako je namreč povedal tudi B. Ž. Izpovedi sta skladni in prepričljivi, tožena stranka pa ju s svojimi navedbami ni uspela omajati.

12. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je dejansko stanje drugačno, kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje. Posledično je samo ugotovilo do kakšnega plačila je tožeča stranka upravičena (1. alineja 358. člena ZPP). Skladno z zgoraj navedenim ji ni priznalo plačila za postavke: prevozi raznega materiala iz trgovine S. in skladišča na objekt v višini 810,00 EUR, prevoz delavcev iz gradbišča v Š. na objekt v višini 998,40 EUR ter razna režijska dela po navodilih predstavnika investitorja v višini 5.975,00 EUR - vse z 8.5% DDV (kar znese 8.444,99 EUR). Tožeča stranka je tako upravičena zgolj do plačila ostalih postavk po vtoževanem računu, v višini 9.083,88 EUR. Posledično je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Kadar pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje, odloči tudi o stroških celotnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v 52%. Skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP ji mora zato tožena stranka povrniti takšen odstotek njenih pravdnih stroškov. To znese 920,10 EUR (glej specifikacijo sodišča prve stopnje). Na drugi strani je tožena stranka uspela v 48%. Posledično ji je tožeča stranka dolžna povrniti naveden odstotek pravdnih stroškov. Slednje je sodišče odmerilo skladno s priloženim stroškovnikom, upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT). Toženi stranki je priznalo stroške nagrade za postopek v višini 510,90 EUR, nagrade za narok v višini 471,60 EUR, kilometrine v višini 31,20 EUR ter 20 EUR materialnih stroškov, vse z 20% DDV. Navedeno znese 1.240,44 EUR, 48 % pa 595,41 EUR.

Po izvedenem pobotu, mora tožena stranka tožeči povrniti še 324,69 EUR pravdnih stroškov za postopek na prvi stopnji.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti tudi stroške izvršilnega postopka, ki sedaj, ob upoštevanju 52% uspeha tožeče stranke, znašajo 120,89 EUR.

14. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (v 48%). Skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP ji mora zato tožeča stranka povrniti takšen delež pritožbenih stroškov. Višje sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 628,80 EUR in 20 EUR materialnih stroškov, oboje z 20% DDV ter sodno takso v višini 519,00 EUR, kar skupaj znese 1.297,56 EUR, 48% pa 622,83 EUR.

(1) Tako tudi sodna praksa, npr. VSL v sodbah I Cpg 868/2012 in II Cp 4310/2010.