Jedro

Glede na to, da tožnica ni bila v delovnem razmerju s toženko, svojega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije ne more uveljavljati kot delavka nasproti delodajalcu, temveč izključno kot neizbrana kandidatka. Sodno varstvo neizbranih kandidatov zaradi kršitve zakonske prepovedi diskriminacije je po ZDR-1 omejeno na zahtevek za plačilo odškodnine po 8. členu ZDR-1, uveljavljati pa ga je mogoče le skladno s petim odstavkom 200. člena ZDR-1, torej v prekluzivnem roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov po ZPP in zaradi kršitve ustavne pravice do sodnega varstva. Meni, da določba petega odstavka 200. člena ZDR-1, ki določa 30-dnevni prekluzivni rok za uveljavljanje sodnega varstva neizbranega kandidata, ni pravilna pravna podlaga v tem sporu, saj tožnica uveljavlja odškodninsko odgovornost toženke zaradi diskriminatornega ravnanja med samim postopkom zaposlovanja, po dogovorjenih elementih delovnega razmerja, a pred dokončno odločitvijo o nezaposlitvi tožnice. Trdi, da ne gre za spor neizbranega kandidata, da v postopku ne zahteva razveljavitve odločitve o izbiri drugega kandidata niti ugotovitve nezakonitosti postopka izbire, temveč uveljavlja samostojen odškodninski zahtevek zaradi kršitve prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR-1 po splošnih pravilih civilnega prava. Navaja, da je toženka svojo odločitev o zaposlitvi tožnice spremenila izključno zaradi njenega osebnega mnenja, izraženega na družbenem omrežju; toženka ni ravnala protipravno šele v trenutku formalne neizbire, ampak v trenutku, ko je tožnico obravnavala drugače zaradi osebne okoliščine. Trdi, da je ta kršitev načela enakega obravnavanja samostojen in zaključen protipravni poseg, neodvisen od kasnejše formalne odločitve delodajalca, da se predhodno sklenjeno delovno razmerje ne potrdi s pisno pogodbo o zaposlitvi in prijavo v obvezna zavarovanja. Šteje, da je varstvo po petem odstavku 200. člena ZDR-1 lex specialis, namenjeno le zaščiti kandidata, ki zatrjuje diskriminiranost pri sami izbiri, sodišče prve stopnje pa je prekoračilo njegov normativni domet; taka razlaga je črkobralska in sistemsko napačna, saj izniči razlikovanje med posebnim sodnim varstvom iz 200. člena ZDR-1 in splošno odškodninsko odgovornostjo delodajalca po 8. členu ZDR-1 v povezavi z OZ. Šteje, da če bi zakonodajalec želel, da je vsaka oblika odškodninske odgovornosti delodajalca v zvezi z diskriminacijo kandidatov vezana na prekluzivni rok, bi to izrecno določil. Ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo zaradi napačne pravne kvalifikacije, ji je onemogočilo vsebinsko presojo zatrjevane kršitve načela enakega obravnavanja. Zavzema se za uporabo splošnih zastaralnih rokov; materialnopravno nevzdržen in napačen je zaključek, da z iztekom 30-dnevnega roka preneha pravica uveljavljati odškodnino. Zatrjuje bistveno procesno in materialnopravno napako, ker je sodišče prve stopnje, čeprav je tožbo zavrglo kot prepozno, svojo odločitev iz previdnosti dodatno utemeljilo z vsebinsko presojo, da v obravnavanem primeru ne gre za diskriminacijo, ker osebno mnenje oziroma stališče toženke ne predstavlja varovane osebne okoliščine. Meni, da je sklep zato notranje protisloven, sodišče prve stopnje se ne bi smelo spuščati v vsebinsko presojo utemeljenosti zahtevka, s tem je preseglo procesne meje odločanja, prejudiciralo vsebino spora brez izvedbe dokaznega postopka ter poseglo v tožničine pravice do izjave, do poštenega postopka in do sodnega varstva. Navedeno stališče je po njenem mnenju tudi vsebinsko napačno in preuranjeno, saj ne temelji na celoviti presoji okoliščin konkretnega primera in tehtanju med pravico delodajalca do svobodne izbire kandidata in pravico kandidata do enake obravnave. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje po vsebini s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev določb pravdnega postopka in pravic iz ustave.

5.S sklepom je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, ker je bila vložena po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz petega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Tožničin zahtevek je pravilno obravnavalo kot odškodninski zahtevek neizbrane kandidatke, ki meni, da je bila pri izbiri kršena prepoved diskriminacije.

6.Neutemeljeno je pritožbeno stališče tožnice, da je s toženko že sklenila delovno razmerje, ki bi ga morala toženka le še potrditi s pisno pogodbo o zaposlitvi in prijavo v obvezna zavarovanja. Delovno razmerje se sklene s podpisom pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 11. člena ZDR-1), pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, pa se začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi (drugi odstavek istega člena). Tožnica s toženko ni sklenila pogodbe o zaposlitvi niti ni nastopila dela (tega tudi ne zatrjuje), neuspešna je bila tudi v sodnem postopku, v katerem je uveljavljala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki in nezakonitost njegovega prenehanja (prim. sodbo Pdp 234/2025 z dne 1. 7. 2025, priloga A 3).

7.V pritožbi tožnica vztraja, da uveljavlja sodno varstvo skladno z 8. v povezavi s 6. členom ZDR-1 zaradi kršitve prepovedi diskriminacije po splošnih pravilih civilnega prava, kar po njenem prepričanju izključuje uporabo petega odstavka 200. člena ZDR-1. Glede na to, da tožnica ni bila v delovnem razmerju s toženko, svojega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije ne more uveljavljati kot delavka nasproti delodajalcu, temveč izključno kot neizbrana kandidatka. Sodno varstvo neizbranih kandidatov zaradi kršitve zakonske prepovedi diskriminacije je po ZDR-1 omejeno na zahtevek za plačilo odškodnine po 8. členu ZDR-1, uveljavljati pa ga je mogoče le skladno s petim odstavkom 200. člena ZDR-1, torej v prekluzivnem roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca.

Tožnica ne nasprotuje pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je 30-dnevni prekluzivni rok zamudila (o neizbiri je bila obveščena 25. 9. 2024, tožbo je vložila 16. 12. 2025).

8.Sklicevanje pritožbe na tožbene trditve, da ne uveljavlja odškodnine po petem odstavku 200. člena ZDR-1, na pravilnost odločitve ne more vplivati, kar je pravilno upoštevalo in pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Pravno zgrešeno je zavzemanje tožnice, da je varstvo v prekluzivnem roku 30 dni namenjeno le kandidatom, ki so neutemeljeno neenako obravnavani pri sami izbiri, ne pa tudi tistim, ki so neenako obravnavani med samim postopkom zaposlovanja. Določba se nanaša na vse neizbrane kandidate, s katerimi delodajalec ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, v tem smislu tudi tožnica zatrjuje, da ji je bila pri izbiri, tj. v postopku izbire kandidata, kršena zakonska prepoved diskriminacije. Glede na to bi tožbo morala vložiti v zakonskem 30-dnevnem roku, ker tega ni pravočasno storila, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo na podlagi 274. člena ZPP. S tem tožnici ni kršilo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki vključuje pravico do izjave v postopku) niti pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj ti v primeru neizpolnjevanja procesnih predpostavk za sodno varstvo ne zagotavljata stranki meritorne odločitve.

9.Pritožba neutemeljeno zatrjuje kršitev pravil pravdnega postopka, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo s tem, da je v obrazložitvi sklepa zapisalo, da tudi sicer osebno mnenje ali stališče, kot ga je tožnica objavila na spletu, ne predstavlja osebne okoliščine, ki uživa varstvo pred diskriminacijo ali neenako obravnavo. S tem, da je v obrazložitvi sklepa o zavrženju tožbe sodišče prve stopnje zapisalo materialnopravno stališče, ki bi bilo upoštevno v primeru vsebinske obravnave tožbe, ni kršilo pravil ZPP niti ni poseglo v tožničino pravico do sodnega varstva. Ni mogoče šteti, da bi bilo navedeno stališče preuranjeno ali da bi moglo prejudicirati odločitev, saj je z izdajo tega sklepa zadeva zaključena, o tožbi se meritorno ne bo odločalo.

10.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

11.Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Prim. z odločitvami pritožbenega sodišča Pdp 781/2017, Pdp 22/2018 in Pdp 568/2019.