Jedro

Očitek tožene stranke, da prosilec v postopku ne bo sodeloval, kar temelji na ugotovitvi, da je samovoljno zapustil Bolgarijo in ni počakal do zaključka postopka, ni utemeljen. Tožnik je Bolgarijo sicer zapustil po lastni volji, a je to storil zaradi utemeljenih razlogov, to je nevzdržnih razmer, ki jih je tožnik opisal glavni obravnavi in se zato samo na podlagi tega ne more šteti, da ni oziroma ne bo sodeloval v postopku.

V postopku obravnave tujcev je bil angažiran prevajalec za farsi jezik, ki pa ga tožnik ne razume in ne govori. Sodišče zato verjame tožniku, da mu ob dejstvu, da ni razumel postopka, ni mogoče očitati, da za mednarodno zaščito ni zaprosil čisto takoj. Tožnik je na obravnavi tudi povedal, da je bil v centru za tujce izoliran 10 do 12 dni zaradi garij.

Večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo mejo nezakonito, zato po mnenju sodišča še ni mogoče trditi, da pri vsakem obstaja znatna nevarnost pobega.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1563/2016/3 (1313-40) z dne 27. 12. 2016 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju: Uredba Dublin III), v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena, četrtim odstavkom 84. člena ter 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1997 v kraju Gergeya, državljana Afganistana, pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (1. točka izreka); in sklenila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 26. 12. 2016 od 15.35 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 26. 12. 2016 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje je bil soočen s policijsko depešo, iz katere izhaja, da je bil tožnik dne 1. 12. 2016 obravnavan s strani Policijske uprave Koper, kamor je pripotoval peš iz Hrvaške. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ne poseduje potnega lista za prestop notranje meje, pripeljan je bil v Center za tujce v Postojni, kjer ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, nato pa je dne 12. 12. 2016 podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU, je tožnik izjavil, da je zaprosil v Bolgariji. Tožnik je pojasnil, da je Bolgarijo zapustil, ker tam ni bil zadovoljen. Ugotovljeno je bilo, da je prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji podal dne 7. 9. 2016. 3. Tožena stranka tožnikovo begosumnost utemeljuje z ugotovitvami, da je Bolgarijo zapustil samovoljno, še preden bi lahko o njegovi prošnji za mednarodno zaščito sploh odločali, kar ustreza okoliščini nesodelovanja v postopku skladno s 5. alinejo prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da je Bolgarijo zapustil, ker so bile slabe življenjske razmere. Tožena stranka je prepričana, da je tožnik Bolgarijo zapustil po lastni volji in v to ni bil prisiljen. Na vprašanje, katera je njegova ciljna država, je tožnik odgovoril, da Italija. Na Hrvaškem pa ni zaprosil, saj je ni niti videl, ker je bil zaprt v kombiju. Tožena stranka je prepričana, da tožnik tako kot na Hrvaškem tudi v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga tu ne bi prijela policija. To prepričanje utrjuje tudi dejstvo, da je prosilec podal namero za prošnjo za mednarodno zaščito šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce, kar pa kaže na tožnikovo begosumnost skladno s 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Dejstvo, da je tožnik v Slovenijo vstopil na nedovoljen način pa predstavlja zadnjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika skladno s 1. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Navedeno kaže na utemeljen sum, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno odšel v kakšno drugo državo članico EU. Če bi tožnik dejansko želel podati prošnjo za mednarodno zaščito, bi to storil takoj in ne šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Tožena stranka je prepričana, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi bil lahko nato premeščen v azilni dom v Ljubljani in bi tako odšel v drugo državo članico EU, saj mu tam ne bi bilo omejeno gibanje. Za nadaljevanje postopka je tako nujno potrebno tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tuje, hkrati pa bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na ozemlju Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

4. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, zakaj milejši ukrep pridržanja na območju azilnega doma ni primeren in je zato uporabila strožji ukrep pridržanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Poudarja, da v azilnem domu ni mehanizmov za preprečitev odhoda tujca, zato s pridržanjem na območje azilnega doma ne bi bilo mogoče doseči namena Uredbe Dublin III. Delež samovoljnih zapustitev glede na nastanjene prosilce v azilnem domu od 1. 1. 2016 do vključno 27. 12. 2016 je 63,51%, kar pomeni, da je več kot polovica prosilcev zapustilo azilni dom še preden je bil njihov postopek končan. Izrečen strožji ukrep je tudi skladen z določbami Recepcijske direktive(1), ki v 10. členu, pod določenimi pogoji, dopušča nastanitev prosilcev v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja prosilca v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014). Skladno s tretjim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje. Tako bo pridržanje trajalo od ustne naznanitve dne 26. 12. 2016 od 15.35 ure do predaje, oziroma mora biti predaja opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper dublinski sklep. Po preteku tega časa oseba ne sme biti več pridržana.

5. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo in izpodbijani sklep izpodbija v celoti ter predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi ter se ugotovi, da je bilo s izpodbijanim sklepom poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode.

6. Tožnik navaja, da je sodna praksa že sprejela stališče, da pomeni bivanje v Centru za tujce poseg v osebno svobodo. Skladno z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pa se lahko ukrep omejitve gibanja izreče, če obstaja znana nevarnost, da bo oseba pobegnila, kar pa se ugotavlja na podlagi objektivnih kriterijev, ki morajo biti določeni v zakonu. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016 izhaja, da ustreza nevarnost pobega 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da je Bolgarijo zapustil zaradi slabih življenjskih razmer in pretepa s strani bolgarskih policistov, vendar se tožena stranka do teh navedb v izpodbijanem sklepu ni opredelila, kar predstavlja kršitev obrazložitve odločbe.

7. Tožnik tožbi prilaga poročila o stanju v begunskih centrih v Bolgariji in navaja, da teh informacij ni mogel predložiti prej, ker iz zapisnika z dne 26. 12. 2016 razlogi za izrečen ukrep niso razvidni, poleg tega pa pooblaščenec za predložitev dokazov ni imel časa. Ob tem navaja, da iz sodne prakse (sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C-506/04 Wilson, z dne 19. 9. 2006) izhaja, da če gre za kršitev ustavne pravice, ali pravice določene v MKVČP in o pravici po pravu EU na podlagi tožbe po drugem odstavku 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora odločati neodvisno in nepristransko sodišče tako, da presodi vsa pravno pomembna dejstva. Pomembno je, da ima stranka dostop do sodišča in do učinkovitega sodnega varstva. Tožnik zatrjuje pravni interes za ugotovitveno tožbo in sicer zato, da lahko zahteva odškodnino in iz previdnosti, da bo sodišče sodilo v postopku polne jurisdikcije.

8. Tožnik nadalje ugovarja, da iz izpodbijanega sklepa ni natančno določen čas omejitve gibanja, zato lahko ukrep omejitve gibanja traja več let. Tu pa sorazmernost ukrepa ni podana.

9. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in predlaga, da sodišče določi, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Tožnik je že izkazal zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, hkrati pa navaja, da mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo. V konkretnem primeru gre za poseg v njegovo osebno svobodo iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, zato kršitev te pravice predstavlja škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel (četrti odstavek 15. člena Ustave RS ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 18. člen Procesne direktive(2)). Sklicuje se tudi na sodno prakso Upravnega sodišča v zadevi I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015. 10. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem brez vsebinske opredelitve do tožbenih navedb v celoti le-te prereka in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

K I. točki izreka

11. Tožba je utemeljena.

12. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je tožena stranka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna.

13. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

14. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

15. Sodišče pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.(3) Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici sicer mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),(4) po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni in tožniku gibanja na območje in prostore Centra za tujce ni mogoče omejiti.

16. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

17. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzeli stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu ZTuj-2.(5) Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016(6) navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

18. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.(7) Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

19. Tožena stranka je izpodbijan sklep o omejitvi gibanja oprla na 5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, in sicer zaradi nesodelovanja v postopku, ker je prosilec Bolgarijo zapustil samovoljno, še preden bi lahko o njegovi prošnji za mednarodno zaščito sploh odločali, na 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, to je begosumnost prosilca, ki je razvidna po mnenju toženke v tem, da je prosilec podal namero za mednarodno zaščito šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce ter na 1. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, da je prosilec v Slovenijo vstopil na nedovoljen način. Zato je prosilec izrazito begosumen. Ker obstaja znatna nevarnost pobega tožnika, ki bi onemogočila izvedbo postopkov v zvezi s predajo odgovorni državi članici, je nujno in sorazmerno uporabiti strožji ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce.

20. Sodišče na podlagi navedb, ki jih je tožnik podal ob podaji prošnje in na zaslišanju na glavni obravnavi, zaključku tožene stranke o obstoju znatne nevarnosti pobega tožnika, če mu gibanje ne bo omejeno na prostore Centra za tujce, ne more pritrditi. Samo in zgolj zaradi uvedenega postopka predaje prosilca odgovorni državi članici, se osebe ne more pridržati (prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III). Prosilec je na zaslišanju povedal, da je bil v Bolgariji približno 50 dni, nekaj časa v zaprtem centru in nekaj časa v odprtem centru. Povedal je, da so bile razmere v obeh centrih izredno slabe, da je bilo veliko ljudi in da ni bilo poskrbljeno za zdravniško oskrbo. Povedal je, da so ga policisti v Bolgariji ujeli in mu vzeli prstne odtise ter ga odpeljali v zaprt center in mu dali listek, ki naj bi pomenil deportacijo nazaj v Afganistan in drugo možnost, da poda prošnjo za azil v Bolgariji. Podpisal je to drugo izjavo in potem so mu policisti vzeli denar, telefon in mu tega tudi niso vrnili. Na vprašanje ali se je zavedal, da je dal prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji je odgovoril, da v zaprtem centru ni imel druge možnosti. Po 18 dneh v zaprtem centru je po tem, ko je dal policiji „intervju“ bil odpeljan v odprt center. Zaradi slabega ravnanja v centrih v Bolgariji se je odločil, da Bolgarijo zapusti. Nadalje je prosilec povedal, da je preko Beograda in Hrvaške prispel s kombijem pred slovensko mejo, kjer je v skupini približno en dan hodil, ko jih je na cesti ustavila slovenska policija. Bili so odpeljani na policijsko postajo in tam je bil prevajalec iz Irana, ki je govoril farsi jezik, ki ga tožnik ni razumel, mu je pa nekdo od sopotnikov povedal, da prevajalec samo sprašuje, zakaj vsi Afganistanci zaprošajo za azil. Že na policijski postaji v Sloveniji je povedal, da hoče prositi za azil, ampak mu je prevajalec povedal, da ni časa oziroma ni možnosti. V Centru za tujce je bil zaradi bolezni – garij, 10-12 dni izoliran, po tem času pa je dal prošnjo za azil. Tožnik je sodišču tudi pojasnil, da je dejansko sprva mislil, da bo zaprosil za azil v Italiji, ker je imel informacije, da je v Italiji vse v redu. Ko pa je prišel v Slovenijo pa je ugotovil, da je tudi v Sloveniji v redu, zlasti zato, ker je dobil zdravniško oskrbo, zato se je odločil zaprositi za azil v Sloveniji. V Sloveniji bo tudi počakal na zaključek postopka. Iz Afganistana je odšel zaradi krvnega maščevanja. Ni bil seznanjen z razlogi za omejitev gibanja. So pa razmere v Centru za tujce dobre, vsi so prijazni, dobijo hrano.

21. Pooblaščenka je tožnika zlasti spraševala o razmerah v centrih za tujce v Bolgariji. Tožnik je pojasnil, da so razmere slabe, da so jih poniževali, da ni imel pravne pomoči, da ni imel odvetnika, da je sicer imel tolmača za paštu jezik na „intervjuju“, da so jih pretepali, da jih je bilo približno 5000 v begunskem centru, ki so bili iz Irana, da zaradi gneče marsikdaj ni bilo mogoče dobiti postelje. Pooblaščenka tožnika je na glavni obravnavi v spis predložila dopis Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 19. 10. 2016 iz katerega naj bi bilo razvidno, da je Evropsko sodišče za človekove pravice izdalo začasno odredbo s katero se v obravnavani konkretni zadevi prepove vračanje beguncev na Hrvaško, priložila pa je tudi dve odločbi Upravnega sodišča RS, in sicer opr. št. I U 1196/2014 in I U 1800/2014, ki se obe nanašata na vprašanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti, ne sicer direktno v povezavi z Bolgarijo. Pooblaščenka se je sklicevala tudi na informacije o izvorni državi, ki jih je priložila tožbi in iz katerih je razvidno, da so razmere v centrih za tujce v Bolgariji nevzdržne. Povedala je tudi, da je bilo tožniku odvzeto gibanje že dne 2. 12. 2016, odločba pa je bila izdana šele 27. 12. 2016, kar pomeni, da je bilo tožniku omejeno gibanje 4 tedne, brez da bi tožena stranka o tem odločala.

22. Sodišče ni sprejelo pooblastilo pooblaščenca tožene stranke, ki ga je na podlagi petega odstavka 71. člena ZMZ-1 podpisala ministrica za notranje zadeve, saj iz pooblastila ni razvidno, da ima javni uslužbenec B.B. vsaj 5 let delovnih izkušenj na področju mednarodne zaščite, zato je pooblaščenec glavno obravnavo zapustil. 23. Po presoji očitek tožene stranke, da prosilec v postopku ne bo sodeloval, kar temelji na ugotovitvi, da je samovoljno zapustil Bolgarijo in ni počakal do zaključka postopka, ni utemeljen. Tožnik je šele na zaslišanju imel možnost opisati kakšne so bile razmere v begunskem centru v Bolgariji. Povedal je, da so bile razmere nevzdržne, povedal je tudi zakaj se je po njegovem mnenju štelo, da je zaprosil za mednarodno zaščito (ker bi ga v nasprotnem primeru deportirali). Tožnik je Bolgarijo sicer zapustil po lastni volji, a je to storil zaradi utemeljenih razlogov, to je nevzdržnih razmer in se zato samo na podlagi tega ne more šteti, da ni oziroma ne bo sodeloval v postopku.

24. Tožnik je za mednarodno zaščito zaprosil dne 12. 12. 2016. Očitek tožene stranke, da je s tem mogoče prosilcu očitati, da bo pobegnil (4. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), po presoji sodišča prav tako ni utemeljen. Iz policijske depeše z dne 3. 12. 2016 je razvidno, da je bil tožnik skupaj še z 29 osebami prijet dne 1. 12. 2016. V postopku obravnave tujcev je bil angažiran prevajalec za farsi jezik, ki pa ga tožnik ne razume in ne govori, saj je po narodnosti Paštun in govori paštu jezik. Farsi jezik govorijo v Iranu. Sodišče zato verjame tožniku, da mu ob dejstvu, da ni razumel postopka, ni mogoče očitati, da za mednarodno zaščito ni zaprosil čisto takoj. Tožnik je na obravnavi tudi povedal, da je bil v centru za tujce izoliran 10 do 12 dni zaradi garij, zato v tem času prav tako ni mogel zaprositi za mednarodno zaščito in je to storil takoj, ko je prišel iz izolacije. Sodišče ob izostanku nasprotnih dejstev na strani tožene stranke, tožniku verjame. Tožnik je tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi in povedal, da bo na odločitev počakal. Večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo mejo nezakonito, zato po mnenju sodišča še ni mogoče trditi, da pri vsakem obstaja znatna nevarnost pobega (1. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2).

25. Sodišče je glede na vse obrazloženo, predvsem ob upoštevanju okoliščin, da je tožnik pojasnil, zakaj je zapustil Bolgarijo, da je pojasnil zakaj ni mogel takoj zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, pri čemer je v svojih izjavah bil verodostojen in prepričljiv, presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. 26. Tožena stranka je glede na navedeno v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovila dejansko stanje, prav tako pa je napačno uporabila določbe materialnega prava, saj znatne nevarnosti pobega ni ugotavljala po objektivnih, z zakonom določenih kriterijih, v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III, oziroma po presoji sodišča uporabljeni kriteriji iz 68. člena ZTuj-2 v obravnavanem primeru niso podani. Ker ugotovljene dejanske okoliščine niso podlaga za sklepanje, da so izpolnjeni kriteriji za izrek omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, je sodišče na podlagi druge in četrte točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, ker za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ni zakonite podlage.

27. Sodišče ni posebej odločalo o tožbenem zahtevku iz tretje točke, to je, da se ugotovi, da je bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode, saj je ugotovljena nezakonitost izpodbijanega sklepa že zajeta v točki I izreka te sodbe, sodišče pa ne more šteti, da je v obravnavani zadevi vložena tako izpodbojna tožba kot ugotovitvena tožba, saj gre za dve samostojni (različni) tožbi.

28. Sodišče je glede na podatke iz upravnih spisov štelo, da je bilo tožniku omejeno gibanje dne 26. 12. 2016 ob 15.25 uri ter da je bila odločba v zvezi s tem izdana dne 27. 12. 2016 (izpodbijani sklep), zato sodišče nima pravne podlage, da bi se opredelilo do navedbe tožnika, da je bil pridržan 4 tedne, brez da bi tožena stranka o tem odločala, posebna tožba pa tudi ni bila vložena.

K II. točki izreka:

29. Glede na določbo četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, in sicer v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Sodišče je v obravnavani zadevi po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje ter spremenilo odločitev tožene stranke na način, da je z odpravo izpodbijanega sklepa odločilo, da pogoji za pridržanje tožnika skladno z Uredbo Dublin III niso podani, zaradi česar je ob upoštevanju prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper sprejeto odločitev mogoča pritožba. Navedeno pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ne bo pravnomočno odločilo v zadevi in ima tožnik pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočne odločitve stanje uredilo tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu odločitve prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

30. Po določilu tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno, in sicer iz razloga, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

31. Sodišče ugotavlja, da je treba glede na določbo drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu),(8) v zvezi z določbo četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec omenjene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel niti v prej veljavni ZMZ niti v novi ZMZ-1. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v obravnavanem primeru zato potrebna zaradi neprenosa omenjene določbe direktive v slovenski pravni red, pri čemer je treba pojasniti, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva,(9) hkrati pa določa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive v sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Če se torej v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, je treba zadevnega prosilca nemudoma izpustiti, takšna situacija pa je nastopila v obravnavanem primeru, ko je že Upravno sodišče (in ne tudi Vrhovno sodišče) ob presoji zakonitosti izrečenega ukrepa ugotovilo, da je le-ta nezakonit. 32. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v obravnavanem primeru potrebna tudi iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). V konkretnem primeru je Upravno sodišče izdalo sodbo po 13 dneh od začetka izvajanja ukrepa, k temu pa je treba v primeru, če zahtevi za začasno odredbo ne bi bilo ugodeno, dodati še rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo, določen čas za odgovor na pritožbo in 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča ter čas, ki bo potreben za vročanje. V obravnavani zadevi gre za trajajoče pravno in sporno razmerje med toženo stranko in tožnikom, nezakonit odvzem prostosti v trajanju vsaj 13 dni pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo in se bo ta z vsakim nadaljnjim dnem še povečevala. Glede na sodno ugotovitev o kršitvi pravice do osebne svobode je tako potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od „verjetnosti“, sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora tožnik imeti učinkovito sodno varstvo (23. člen Ustave v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja brez dvoma odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

33. Na podlagi obrazloženega je sodišče zato zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo, kot izhaja iz druge točke izreka sodne odločbe.

opomba (1) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.

opomba (2) : Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah.

opomba (3) : Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (4) : Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“.

opomba (5) : ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).

opomba (6) : Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (7) : Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).

opomba (8) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

opomba (9) : Iz Direktive o sprejemu ne izhaja, da bi moralo biti v zvezi z pridržanjem vsaj dvostopenjsko sodno odločanje (člen 26 Direktive o sprejemu in člen 26(2) Procesne direktive II), Sodišče EU pa je v zadevi Diouf podalo interpretacijo pravice do dostopa do sodnega varstva v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito z vidika morebitnega večstopenjskega sojenja po Procesni direktivi I (Direktiva 2005/85/ES, člen 39), ki ustreza Procesni direktivi II (Direktiva 2013/32/ES, člen 46) ter zavzelo stališče, da „načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva.“ (C-69/10, dne 28. 7. 2011, odst. 69).