Jedro

Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in pristojnemu organu do dneva izdaje izpodbijanega sklepa ni ničesar sporočil. Zato organ ni imel druge procesne možnosti kot da mu izpodbijani sklep vroči z javnim naznanilom. Takšno postopanje je skladno z določbo 96. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da se vročanje z javnim naznanilom opravi, če je tako določeno z zakonom, če naslovniki niso znani ali se ne morejo določiti ali če vročitve ni mogoče opraviti na drug način. Izpodbijanega sklepa tožniku, ki je azilni dom samovoljno zapustil za več kot trdi dni in upravnemu organu ni ničesar sporočil, ni bilo mogoče vročiti drugače kot z javnim naznanilom, zato je tak način vročitve v konkretnem primeru zakonit.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi šestega odstavka 49. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ustavila postopek tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 9. 12. 2025 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Vendar pa je bilo nato iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito, ki jo vodi Ministrstvo za notranje zadeve razvidno, da je tožnik 14. 5. 2026 samovoljno zapustil azilni dom ... Vanj se do izdaje izpodbijanega sklepa dne 19. 5. 2026 ni vrnil, pristojnemu upravnemu organu pa ni ničesar sporočil.

Tožba

2.Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podredno pa, da se zadeva po njegovi odpravi vrne toženki v ponoven postopek. Navaja, da ni zapustil azilnega doma in ni opustil namena nadaljevati postopka mednarodne zaščite. Ostal je dosegljiv pristojnim organom in svoji pooblaščenki, v evidenci azilnega doma se tudi po izdaji izpodbijanega sklepa vodi kot aktivni prosilec za mednarodno zaščito. Je zaposlen, delo opravlja v različnih delovnih izmenah, tudi ponoči, zato ni neprekinjeno in vsakodnevno prisoten v azilnem domu ... Kljub temu se tja še naprej vrača, izpolnjuje obveznosti javljanja in ostaja vključen v sistem sprejema prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik ni izrazil volje za umik prošnje, iz izpodbijanega sklepa ni jasno na katere konkretne evidence se je toženka oprla ob izdaji izpodbijanega akta, prav tako pa tudi ne ali je preverila poznejše prihode in odhode tožnika, evidenco javljanja, njegov dejanski status in druge relevantne podatke. Toženka tudi ni ugotavljala okoliščin, povezanih z njegovo zaposlitvijo in delom v izmenah. Ni mu omogočila, da bi se izjasnil o domnevni odsotnosti iz azilnega doma, s tem pa je kršila načelo varstva pravic stranke iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in pravico do izjave. Tožnik opozarja, da je določbe ZMZ-1 o ustavitvi postopka treba razlagati restriktivno, saj lahko močno posežejo v človekove pravice prosilcev. Njihov namen je zajeti položaje, ko prosilec "dejansko izgine iz postopka" in ni več dosegljiv. Vprašljiva je ugotovitev toženke, da naj bi mu bil izpodbijani sklep vročen z javnim naznanilom, saj se je tožnik vodil v evidencah azilnega doma in bil dosegljiv organom. Ko mu je bilo v azilnem domu 1. 6. 2026 izročeno obvestilo o prispeli pošiljki, je izpodbijani sklep osebno prevzel na pošti. Tožnik sodišču predlaga, da pridobi evidenco odhodov in prihodov od 14. 5. 2026 dalje, evidenco javljanj, podatek, ali se je tožnik po 14. 5. 2026 vodil kot aktivni prosilec, podatek o morebitni odjavi iz evidenc, uradne zaznamke in listine, na katerih temelji sklep in celoten upravni spis.

Odgovor na tožbo

3.Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter pri njem vztraja.

Narok za glavno obravnavo 19. 6. 2026

4.Toženka je navedla, da je hišni red azilnega doma jasen in da je znano, da mora imeti prosilec za vsako odsotnost preko noči posebno dovolilnico. Od leta 2024, ko je tožnik prišel v Slovenijo, ni razvidno, da bi kadarkoli zaprosil zanjo.

5.Tožnik je vztrajal, da se je v azilni dom vrnil pred iztekom treh dni in da se vedno javi in podpiše, ko se vrne. Ni mu znano, zakaj njegova vrnitev ni bila zabeležena.

Pripravljalna vloga tožnika

6.Tožnik v vlogi s 27. 7. 2026 vztraja, da se je 16. 5. 2026 med 14. in 15. uro vrnil v azilni dom, svojo kartico izročil varnostni službi zaradi evidentiranja prihoda, tega dne pa se je tudi pogovarjal s socialno delavko. Dodatno navaja, da je vložil prošnjo za razselitev na zasebni naslov, v omenjenem postopku pa toženka ni navajala, da tožnik nima več statusa prosilca za mednarodno zaščito oziroma da je njegov postopek za mednarodno zaščito ustavljen.

Dokazovanje

7.V dokaznem postopku na narokih za glavno obravnavo 19. 6. 2026 in 14. 8. 2026 je sodišče pogledalo in prebralo priloženi upravni spis, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa prilogo tožnika A2 (izpodbijani sklep), dopis Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov z 29. 6. 2026 o "evidenci prihodov in odhodov v AD ter v evidenco javljanja" za obdobje od 14. 5. 2026 do 19. 5. 2026 (list. št. 27 v sodnem spisu) in evidence (podatke iz Azilnega registra), ki jih je toženka predložila na naroku 14. 8. 2026. Zaslišalo je tožnika.

8.Sodišče ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu, da se pridobijo podatki o evidenci tožnikovih odhodov in prihodov od 19. 5. 2026 dalje, tem ali se je tožnik po 14. 5. 2026 vodil kot aktivni prosilec, morebitni odjavi tožnika iz evidenc, ker ti podatki za odločitev niso relevantni. Prav tako ni posebej pridobivalo uradnih zaznamkov in listin, na katerih temelji izpodbijani sklep, saj se vsi pravno relevantni podatki glede tega nahajajo v priloženem upravnem spisu.

Odločitev sodišča

9.Tožba ni utemeljena.

10.Iz posameznih določb ZMZ-1 izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje predvidene določene odločitve procesne narave. Tako se v primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, šteje njegova prošnja za umaknjeno (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1). Organ v takem primeru postopek ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).

11.Tudi Procesna direktiva II v b) točki 1. odstavka 28. člena določa, da države članice lahko domnevajo, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito ali od nje odstopil, zlasti kadar se ugotovi, da je pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel ali bil pridržan, ne da bi to v razumnem roku sporočil pristojnemu organu, ali da v razumnem roku ni izpolnil obveznosti javljanja ali drugih obveznosti komuniciranja, razen če prosilec dokaže, da je bilo to posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

12.Ni pravno relevanten tožbeni ugovor, da tožnik ni izrazil volje za umik prošnje za mednarodno zaščito, saj to ni zakonski pogoj za ustavitev postopka. Iz druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 jasno izhaja, da se prošnja šteje za umaknjeno, če prosilec samovoljno zapustiti azilni dom in se vanj ne vrne v roku treh dni. Ta zakonska domneva nastopi, čeprav prosilec o tem ni podal izrecne izjave. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu I Up 95/2025 z 10. 6. 2025 (10. točka obrazložitve) poudarilo, da takšno ravnanje pomeni, da prosilec očitno nima več namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka, s čimer se sam odreče pravici do vsebinskega obravnavanja svoje prošnje.

13.Med strankama je sporno ali je tožnik 14. 5. 2026 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v treh dneh ni vrnil ter pristojnemu organi ni ničesar sporočil. Tožnik trdi, da je zaposlen, delo opravlja v različnih delovnih izmenah, tudi ponoči, zato ni neprekinjeno in vsakodnevno prisoten v azilnem domu v Ljubljani. Sodišče ugotavlja, da tožnik za te svoje navedbe ni predložil nobenih listinskih dokazov. Skladno z določbo 6. člena Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Hišni red) nastanjene polnoletne osebe lahko vstopajo in izstopajo iz azilnega doma od ponedeljka do četrtka od 6. do 23. ure, ob petkih, sobotah, nedeljah in praznikih pa do 1. ure (prvi odstavek). Vstop in izstop sta možna tudi izven navedenih ur iz razlogov, ki jih varnostna služba evidentira na seznam dnevne prisotnosti nastanjenih oseb, tudi v primeru, če je nastanjena oseba zaposlena v skladu s 87. členom ZMZ-1 in narava dela zahteva odsotnost iz azilnega doma izven ur, določenih v prejšnjem odstavku. To oseba dokazuje socialnemu delavcu azilnega doma s predložitvijo pogodbe o zaposlitvi ali potrdilom delodajalca, iz katerega je razviden delovni čas nastanjene osebe (drugi odstavek). Sodišče ugotavlja, da tožnik ni navajal, da bi socialnemu delavcu azilnega doma predložil takšno pogodbo ali potrdilo, prav tako pa teh dokaznih listin ni predložil niti upravnemu organu niti sodišču. Toženka zato ni imela razloga, da bi ugotavljala okoliščine, povezane z njegovo zaposlitvijo in delom v izmenah.

14.Tožnik je (bil) kot prosilec za mednarodno zaščito dolžan spoštovati tako ZMZ-1 kot tudi Uredbo. Sodišče pritrjuje toženki v odgovoru na tožbo, da je imel v primeru, da se zaradi upravičenih razlogov ni mogel vrniti v azilni dom, tožnik možnost pravočasno si urediti dovolilnico, ki se lahko izda za daljše časovno obdobje. Navedeni razlogi (zaposlitev in opravljanje dela) ne morejo spremeniti izpodbijane odločitve, saj bi moral tožnik svojo odsotnost iz azilnega doma ustrezno prijaviti in urediti po predpisanem postopku, vendar ni zatrjeval, da bi to tudi storil. Pravilno je stališče toženke, da za konkretno odločitev tudi niso pravno relevantne tožnikove trditve, da naj bi bil ves čas v kontaktu z varnostno službo in pooblaščenko. Kot je pojasnila toženka v odgovoru na tožbo, je varnostna služba namenjena izključno varovanju objekta in ne vodi evidence prisotnosti prosilcev, niti ni pristojna za obravnavanje njihovih pravic in obveznosti v postopku mednarodne zaščite. Pooblastilno razmerje tožnikovi pooblaščenki omogoča njegovo zastopanje v postopku, ne more pa nadomestiti tožnikove dolžnosti bivanja na določenem naslovu oziroma spoštovanja določb Uredbe. S samovoljno zapustitvijo prosilec sam povzroči situacijo, v kateri se šteje, da nima več namena počakati na odločitev v Sloveniji. V skladu z zakonskimi pravili o nastanitvi stik s pooblaščenko ne dokazuje namena nadaljevanja postopka.

15.Podatki Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov z 29. 6. 2026 o "evidenci prihodov in odhodov v AD ter v evidenco javljanja" za obdobje od 14. 5. 2026 do 19. 5. 2026 (list. št. 27 v sodnem spisu) in evidence (podatki iz Azilnega registra), ki jih je toženka predložila na naroku 14. 8. 2026, potrjujejo, da je tožnik 14. 5. 2026 azilni dom samovoljno zapustil in se tja v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil. V azilni dom je ponovno prišel šele 18. 5. 2026.

16.Nerelevantne so tožnikove trditve o tem, da je vložil prošnjo za razselitev na zasebni naslov, v tistem upravnem postopku pa toženka ni navajala, da tožnik nima več statusa prosilca za mednarodno zaščito oziroma da je njegov postopek za mednarodno zaščito ustavljen. Toženka o tožnikovi prošnji za razselitev na zasebni naslov odloča v drugem upravnem postopku, ki ni predmet tega upravnega spora.

17.Za odločitev v tej zadevi tudi ni pravno relevantno ali se tožnik tudi po izdaji izpodbijanega sklepa v evidenci azilnega doma vodi kot aktivni prosilec za mednarodno zaščito, ali je toženka preverila poznejše prihode in odhode tožnika, evidenco javljanja, njegov dejanski status in "druge relevantne podatke". Iz zgoraj citirane druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 jasno izhaja, da se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. Ob sprejemu izpodbijane odločitve je bila ta okoliščina podana in izhaja iz izpisa azilnega registra v priloženem upravnem spisu. To pomeni, da je bil izpolnjen zakonski pogoj za ustavitev postopka mednarodne zaščite.

18.Kot neutemeljen se izkaže tožbeni ugovor, da iz izpodbijanega sklepa ni jasno, konkretno na katere evidence se je toženka oprla ob sprejemu izpodbijane odločitve. Iz slednje namreč jasno izhaja, da gre za uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito, ki jih vodi Ministrstvo za notranje zadeve (prim. izpis azilnega registra). Po oceni sodišča tožnik ni uspel izpodbiti ugotovitve toženke, da je 14. 5. 2026 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil. Zato ji neutemeljeno očita, da mu ni omogočila, da bi se izjasnil o domnevni odsotnosti iz azilnega doma ter da je s tem kršila načelo varstva pravic stranke iz 7. člena ZUP in pravico do izjave iz 9. člena ZUP.

19.Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in pristojnemu organu do dneva izdaje izpodbijanega sklepa ni ničesar sporočil. Zato organ ni imel druge procesne možnosti kot da mu izpodbijani sklep vroči z javnim naznanilom. Takšno postopanje je skladno z določbo 96. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da se vročanje z javnim naznanilom opravi, če je tako določeno z zakonom, če naslovniki niso znani ali se ne morejo določiti ali če vročitve ni mogoče opraviti na drug način. Izpodbijanega sklepa tožniku, ki je azilni dom samovoljno zapustil za več kot trdi dni in upravnemu organu ni ničesar sporočil, ni bilo mogoče vročiti drugače kot z javnim naznanilom, zato je tak način vročitve v konkretnem primeru zakonit.

20.Izpodbijani sklep je tako pravilen in zakonit, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite ( prenovitev; v nadaljevanju Procesna direktiva II).