Jedro

Ustavno načelo enakega sodnega varstva pravic ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A. 1. Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano (v nadaljevanju prekrškovni organ) je z odločbami o prekršku M. P. (z dne 18. 8. 2008), A. P. (z dne 19. 8. 2008) in M. K. (z dne 19. 8. 2008) spoznal za odgovorne prekrškov po 1. točki prvega odstavka 68. člena Zakona o sladkovodnem ribištvu (v nadaljevanju ZSRib). Vsakemu je bila izrečena globa v znesku 250,37 EUR in naloženo plačilo stroškov postopka. Okrajno sodišče v Celju je dne 29. 9. 2009 delno ugodilo zahtevama za sodno varstvo A. P. (sodba o prekršku ZSV 604/2008-314) in M. K. (sodba ZSV 595/2008-314) tako, da jima je izreklo opomin. Zahtevo za sodno varstvo M. P. pa je s sodbo o prekršku ZSV 603/2008-309 z dne 23. 4. 2010 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo o prekršku.

2. Vrhovni državni tožilec je v enotni vlogi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vse tri navedene sodbe o prekršku Okrajnega sodišča v Celju, zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z 14. in 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pred odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti vse tri zadeve združi in razveljavi ali sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v Celju ZSV 603/2008-309 z dne 23. 4. 2010 (zoper M. P.) ali sodbi Okrajnega sodišča v Celju ZSV 604/2008-314 in ZSV 595/2008-314 z dne 29. 9. 2009 (zoper A. P. in M. K.) ter vrne zadeve sodišču v ponovno odločanje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena ZKP vročena storilcem prekrškov in zagovorniku A. P. in M. P., ki je v odgovoru predlagal ustavitev postopkov zoper vse tri storilce, saj niti za izrek opomina ni bilo pogojev.

B-1

4. Prekrškovni organ je zoper M. P., A. P. in M. K. vodil ločene postopke o prekrških in izdal tri odločbe o prekrških. Vsi storilci so vložili zahteve za sodno varstvo, o katerih je Okrajno sodišče v Celju vodilo ločene postopke in izdalo tri sodbe o prekrških.

5. Združitev postopka ter izvedba enotnega postopka je urejena v 107. členu ZP-1, ki v prvem odstavku določa, da se enoten postopek praviloma izvede zoper obdolženca, sostorilca, napeljevalca in pomagača, razen če so podani zakonski razlogi, da se postopek vodi samo zoper enega izmed njih. Skladno s tretjim odstavkom istega člena izda sodišče o združitvi postopkov sklep, zoper katerega ni pritožbe. Vrhovno sodišče je že v odločbi IV Ips 61/2009, 112/2010, 113/2010 z dne 15. 6. 2010 ugotovilo, da je določba 107. člena ZP-1 uvrščena v poglavje o rednem sodnem postopku, na podlagi drugega odstavka 58. člena ZP-1 pa se smiselno uporablja tudi v hitrem postopku o prekršku pred prekrškovnim organom. Združitev je torej možna le v fazi odločanja o prekršku na prvi stopnji, to je do izdaje plačilnega naloga ali odločbe o prekršku v hitrem postopku oziroma sodbe v rednem sodnem postopku o prekršku. Poglavje o zahtevi za sodno varstvo nima posebnih določb o združitvi postopkov, po določbi tretjega odstavka 59. člena ZP-1 se v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Ta pa nima določb o združitvi postopkov, niti ne napotuje na uporabo določb o združitvi postopkov iz rednega sodnega postopka. Glede na to, da prvi odstavek 107. člena ZP-1 ne daje pravne podlage za združitev postopkov v tej fazi postopka, je Okrajno sodišče v Celju ravnalo pravilno, ko postopkov odločanja o zahtevah za sodno varstvo ni združilo. Zato Vrhovno sodišče predlogu vrhovnega državnega tožilca, da naj pred odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti vse tri zadeve združi, ni sledilo, temveč je vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti obravnavalo kot tri zahteve, vložene zoper vsako sodbo o prekršku posebej.

B-2

6. Vložnik zahtev za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja, da so bile odločbe o prekrških zoper M. P., A. P. in M. K. izdane zaradi enakega prekrška po 1. točki prvega odstavka 68. člena ZSRib, storjenega v istih časovnih in krajevnih okoliščinah, ker so lovili ribe brez veljavnih ribolovnih dovolilnic, za kar je bila vsakemu izmed njih izrečena globa 250,37 EUR. Vsi trije so vložili zahteve za sodno varstvo z enakimi navedbami, o katerih je sodišče odločilo s tremi sodbami o prekršku.

7. Iz izpodbijanih sodb o prekršku izhajajo naslednje dejanske ugotovitve: storilci so dne 5. 10. 2007 ob 21.20 uri ob A. jezeru skupaj lovili ribe brez veljavnih ribolovnih dovolilnic; v zagovorih so povedali, da so športni ribiči, ki lovijo na način "ujemi in spusti", da so imeli letne dovolilnice za lov od zore do mraka in da v kritičnem času niso lovili rib, ampak so si pripravljali večerjo; v tistem času ni bilo mogoče dobiti ribiških dovolilnic za nočni ribolov; vsi storilci so ob zaslišanju navedli, da še niso bili kaznovani za prekršek in da zoper njih ni začet postopek za kakšen drugi prekršek. Seznam vodenih postopkov to potrjuje za A. P., ne pa tudi za M. K., ki je bil že obravnavan v postopku o prekršku, za M. P. pa teh podatkov ni v spisu.

8. Sodišče v vseh sodbah o prekršku ni verjelo storilcem, da v času prihoda ribiških čuvajev niso več lovili rib, ampak je v celoti poklonilo vero ribiškima čuvajema, ki sta zaznala obravnavani prekršek oziroma inšpektorju, ki je na podlagi njunih zaznav pisal odločbe o prekršku, in ugotovilo, da so lovili ribe brez veljavnih dovolilnic, saj so te veljale le od zore do mraka, ne pa več v času opravljene kontrole ob 21.20 uri.

9. Glede na navedeno primerjavo sodb o prekršku Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku zahteve, da je Okrajno sodišče v Celju različno odločilo v primerih, ki so v pravnem in dejanskem pogledu enaki. S sodbama o prekršku zoper A. P. in M. K. je v delu, ki se nanaša na sankcijo, njunima zahtevama za sodno varstvo ugodilo in jima na podlagi 21. člena ZP-1 izreklo opomin, s sodbo o prekršku zoper M. P. pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in potrdilo odločbo o prekršku.

10. Vrhovni državni tožilec navedene odločitve sodišča ocenjuje kot arbitrarne. Razloge za to vidi v postopanju sodišča, ki da je okoliščine za izbiro in odmero kazni ugotavljalo samovoljno. Z različnimi odločitvami v zadevah o prekrških zoper M. P., A. P. in M. K. je storilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s 14. in 22. členom Ustave. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi ali sodbo zoper M. P. (ZSV 603/2008-309) ali sodbi zoper A. P. (604/2008-314) in M. K. (ZSV 595/2008-314) ter vrne sodišču v novo odločanje.

11. Vrhovno sodišče je torej dolžno presojati, ali je kazen nezakonita oziroma ali gre za samovoljno (arbitrarno) odločbo. Splošno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku, načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pa pomeni le aplikacijo splošnega načela enakosti na področju sodnega varstva.

12. Načelo enakosti oziroma načelo o enakem varstvu pravic zavezuje sodišče: 1. da v podobnih zadevah odloča podobno in v različnih različno (nasprotno bi lahko pomenilo kršitev materialnega zakona) in 2. da zagotovi strankam enakopravno obravnavanje (nespoštovanje te pravice pa lahko pripelje do procesnih kršitev).

13. Glede na različne odločitve sodišča v primerih, ki so v pravnem in dejanskem pogledu enaki, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Celju kršilo pravico iz 22. člena Ustave. Vendar je pri kršitvi pravice iz 22. člena Ustave, ki je storjena s tem, da je isti organ v enakih primerih odločal različno, pred razveljavitvijo sodbe potrebno ugotoviti še, katera od različnih odločitev je pravilna. S sklicevanjem na enakost namreč ni mogoče zahtevati, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločali napačno. Takšna zahteva bi bila absurdna in v nasprotju z ustavno določbo, da je Slovenija pravna država (2. člen Ustave, OdlUS VI, Up-22/94 z dne 7. 3. 1997).

14. Sodišče sankcijo odmeri v skladu s splošnimi pravili za odmero sankcije, navedenimi v 26. členu ZP-1. Določba prvega odstavka tega člena zavezuje sodišče ne samo glede tega, da odmeri sankcijo v mejah, ki so določene s predpisom za storjeni prekršek, ampak tudi glede na težo prekrška in storilčevo malomarnost ali naklep, pri čemer upošteva še olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so primeroma naštete v drugem odstavku. Sodišče torej tudi pri odmeri sankcije za prekršek ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev predpisa.

15. Tako bo sodišče materialni zakon kršilo tedaj, če bo storilcu izreklo sankcijo za prekršek 1. mimo omejitev, določenih v predpisu ali 2. če bo pri izreku sankcije ravnalo arbitrarno, brez stvarnega razloga (I Ips 178/2004 z dne 2. 2. 2006).

16. Z dvema sodbama o prekršku je storilcema A. P. (ZSV 604/2008-314) in M. K. (ZSV 595/2008-314) izreklo opomin. Opomin sme po prvem odstavku 21. člena ZP-1 izreči prekrškovni organ in sodišče za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Izrekanje opomina torej ni utemeljeno že zgolj s tem, če obstojijo take okoliščine, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov, temveč mora biti okoliščine očitno olajševalne, da jim organ pripiše posebno težo. Pri oceni vezani na težo prekrška (prekršek je ocenjen kot "posebno lahek") prekrškovni organ ali sodišče upoštevata seznam (primeroma) naštetih olajševalnih okoliščin iz drugega odstavka 26. člena ZP-1. V poštev pridejo predvsem okoliščine ali splet okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki zmanjšujejo pomen kršitve predpisov v danih razmerah (npr. provociranost storilca, ovire za pravilno delovanje, razmere, ko je meja med pravilno uporabo prava in kršitvijo predpisa težko prepoznavna itd.), upošteva pa se tudi subjektivne okoliščine (npr. stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi storilca, storilčevo prejšnje življenje). Če bo organ ugotovil zgolj subjektivne okoliščine, to ne bo opravičevalo izreka opomina, ampak bo to lahko razlog za na primer omilitev ali odpustitev sankcije.

17. Okrajno sodišče v Celju je ob izreku opomina A. P. in M. K. za oba enako navedlo, da sta lovila na način "ujemi in izpusti" zgolj za namen hobija oziroma športa tako, da tudi v primeru, da bi ujela ribo v nočnem času, ne bi nastala nobena škoda; da sta obravnavanega dne imela do mraka veljavno dovolilnico in da je iz izpisa podatkov v spisu razvidno, da še nikoli nista bila obravnavana za prekršek pred sodiščem in da zoper njiju ni v teku kakšen drug postopek o prekršku (nepravilno za M. K.). Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedene okoliščine niso očitno olajševalne narave, ki zmanjšujejo pomen prekrška. Okoliščina, da se v času prekrška nočnega ribolova ni moglo zakonito izvajati, ker to ni bilo urejeno s podzakonskimi akti, pa ne more biti upoštevna za izrek opomina. Okoliščini, da sta storilca obravnavanega dne imela do mraka veljavni dovolilnici in da sta lovila na način "ujemi in izpusti" pri odmeri sankcije glede na očitani prekršek (lovljenje rib brez veljavnih ribolovnih dovolilnic za nočni ribolov) niti nista bistveni. Glede na kriterije za izrek opomina je torej sodišče v izpodbijanih sodbah opomin A. P. in M. K. izreklo v nasprotju s prvim odstavkom 21. člena ZP-1, vendar pa ugotovitve kršitve materialnega zakona vrhovni državni tožilec niti ne uveljavlja.

18. Kršitev 22. člen Ustave, ki jo je sodišče storilo z izdajo različnih odločb, A. P. in M. K. ni prizadela, saj sta bila z izrekom opomina postavljena v ugodnejši položaj napram M. P., kateremu je bila izrečena globa. Ker A. P. in M. K. ni bila kršena njuna pravica do enakega varstva pravic, vrhovni državni tožilec z uveljavljanjem kršitev ustavnih pravic zoper sodbi Okrajnega sodišča v Celju ZSV 604/2008-314 in ZSV 595/2008-314 z dne 29. 9. 2009 ne more uspeti.

19. Ustavno načelo enakega sodnega varstva pravic ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu (OdlUS V, 65, Up-21/93 z dne 4. 4. 1996), to v konkretni zadevi pomeni: tudi če je sodišče za obravnavani prekršek, storjen v enakih okoliščinah, v izpodbijanih sodbah A. P. in M. K. izreklo opomin v nasprotju s prvim odstavkom 21. člena ZP-1, to ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča v sodbi ZSV 603/2008-309 z dne 23. 4. 2010, v kateri je M. P. izreklo predpisano globo. Enakih okoliščin kot ugotovljenih v sodbah zoper A. P. in M. K. namreč ni štelo za posebno olajševalne, zato ni bilo pogojev za izrek milejše sankcije, in je izreklo predpisano globo, določeno v znesku 250,37 EUR (1. točka prvega odstavka 68. člena ZSRib). Morebitne olajševalne okoliščine, ki jih sodišče ni ugotovilo, pa glede na v znesku določeno globo niti ne bi mogle vplivati na odmero sankcije. Navedena odločitev sodišča je argumentirana, razumna, kazen pa odmerjena v zakonsko določenem znesku. Zato odločbi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ni ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca zoper sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v Celju ZSV 603/2008-309 z dne 23. 4. 2010, naj jo razveljavi in vrne v novo odločanje.

C.

20. Vrhovno sodišče je zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju ZSV 603/2008-309 z dne 23. 4. 2010, sodbo Okrajnega sodišča v Celju ZSV 604/2008-314 in sodbo Okrajnega sodišča v Celju ZSV 595/2008-314, obeh z dne 29. 9. 2009, zavrnilo.