Jedro

Pri tožnici ne gre za izgubo delovne zmožnosti nad 50 %, zato je podana III. kategorija invalidnosti. Tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti (da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela) je zato upravičeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženke z dne 3. 10. 2012 in 9. 1. 2013 ter na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine od 10. 12. 2012 dalje (I. točka izreka) in sklenilo, da tožnica sama nosi stroške svojega postopka (II. točka izreka).

Po opravljenem dokaznem postopku je zaključilo, da pri tožnici njena delovna zmožnost do 9. 1. 2013 ni bila zmanjšana za več kot 50 % ter je tako pri tožnici podana invalidnost III. kategorije invalidnosti in ni razlogov za razvrstitev v II. oziroma v I. kategorijo invalidnosti ter tako tožnica tudi nima pravice do invalidske pokojnine od 10. 12. 2012 dalje.

2. Pritožuje se tožnica. Po obširnem povzemanju dokaznega postopka in posameznih ugotovitev izvedencev različnih strok, meni, da si izvedenci niso bili enotni v podani oceni tožničinega zdravstvenega stanja in njene delovne zmogljivosti. Vsi so se osredotočili na oceno tožničinih fizičnih zmožnosti za opravljanje svojega dela v polovičnem delovnem času. Tožnico so ocenjevali kot psihiatrično bolnico s prisotno depresivno - anksiozno motnjo. Niso pa se opredelili do vse medicinske dokumentacije v sodnem spisu, predvsem do vseh izkazanih diagnosticiranih bolezni tožnice in do učinkov le-teh v povezavi druge z drugo. Nekatere medicinske izvide so tolmačili povsem drugače kot to izhaja iz samih izvidov. Izvedenci bi morali ugotoviti, ali številne, diagnosticirane in objektivizirane somatske bolezni, kakor koli vplivajo na normalno, strokovno uspešno in nemoteno delo astrologa. Vendar izvedenci niso podali jasnega, strokovno utemeljenega, decidiranega odgovora ali je tožničina nezmožnost za uspešno nadaljevanje opravljanje svojega dela tudi v polovičnem delovnem času vzročno povezana z njeno večplastno somatsko boleznijo. Pritožba meni, da bi bilo potrebno dopolnilna izvedenska mnenja izvedenca psihiatra in kliničnega psihologa, glede na prisotnost anksiozno depresivne simptomatike pri tožnici, razumeti tako, da tožnica za svoje delo ni sposobna ne z vidika anksiozno depresivne simptomatike, kot tudi ne iz že ugotovljene somatske simptomatike. Sodišče se tudi ni opredelilo do dokaznega predloga tožnice po pritegnitvi k sodelovanju astrologa, ki bi kot specialist lahko ocenil možnosti strokovno brezhibnega in uspešnega opravljanja delovnih nalog tožnice, saj sodni izvedenci s takšnim vedenjem ne razpolagajo. Sodišče je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega zmotno oziroma napačno uporabilo materialno pravo. Zmotno in nepopolno je presodilo listine ter zapiske o izvedbi dokazov na katere se sodba v pretežni meri opira in obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer med tem kar se navaja v razlogih sodbe in v vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 15. točki in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba namreč sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih navaja pritožba.

5. Prvostopenjsko sodišče je, upoštevajoč 63. člen v zvezi s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 9. 1. 2013, s katero se je zavrnila pritožba zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 3. 10. 2012. S slednjo je bilo odločeno, da se zavrne zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Odločitev je toženka oprla na izvedensko mnenje invalidske komisije v A. z dne 18. 7. 2012, da je pri zavarovanki od 9. 7. 2008 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. S polovico polnega delovnega časa je zmožna za delo na delovnem mestu na katerega je razporejena, to je astrolog.

6. Pritožbene navedbe v smeri absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče preizkusiti zaradi posplošenih navedb. Pritožba ne navaja, kje naj bi v sodbi sodišča obstajalo nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer med tem kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov, prav tako pritožbeno sodišče ne more slediti navedbi, da ima sodba takšne pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da ima izpodbijana sodba o odločilnih dejstvih navedene vse razloge in jo je tako mogoče preizkusiti.

7. V predmetni zadevi je pritožbeno sodišče enkrat že odločalo in je takrat pritožbi ugodilo in s sklepom Psp 354/2015 z dne 29. 10. 2015 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tožnici gre za osebo, ki že ima status invalida III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na delovnem mestu na katero je razporejena, to je astrologinja, s polovico polnega delovnega časa od 9. 7. 2008 dalje. Tako je bilo dano napotilo, da je potrebno ugotoviti, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma ali je nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela. Narediti je potrebno primerjavo zdravstvenega stanja tožnice. Nadalje je iz izvedenskih mnenj imunologa in gastroenterologa izhajalo stanje v zvezi z kognitivno sposobnostjo, ki je v sklopu fibromialgije pogosto motena in v zvezi s tem ni bila podana strokovna ocena o morebitnem vplivu na delo tožnice.

8. V okviru ponovljenega sojenja je prvostopenjsko sodišče izvedlo obširni dokazni postopek. Pridobilo je izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja B. fakultete, Univerze v A., kjer je bilo podano izvedensko mnenje psihiatrinje C.C. in pulmologinje dr. D.D.. Opravljena je bila primerjava zdravstvenega stanja tožnice glede na njeno funkcijo pljuč v letu 2008. Ugotovljeno je bilo, da pri tožnici ne gre za nove dodatne momente oziroma za spremembo invalidnosti, glede na že določeno oceno stanja iz leta 2008, upoštevajoč delo, ki ga tožnica opravlja v okviru svojega poklica in v skrajšanem delovnem času. Ugotovljeno je bilo, na podlagi rezultatov preiskav pljučne funkcije, da se vrednosti rezultatov testiranja pljučne funkcije ne spreminjajo, kar pomeni, da ni progresa pljučne fibroze pri tožnici in zato tudi ne nove invalidnosti. Tudi histološka fibroza pljuč ni bila potrjena. Pri tožnici je bila podana diagnoza pljučna fibroza le na podlagi slikovne diagnostike - računalniška tomografija prsnega koša in radiograma prsnih organov. Histološko verifikacijo z invazivno diagnostiko je tožnica vedno odklanjala. Ravno tako na slikovnih diagnostikah ni videti nobenega progresa poslabševanj v smislu „fibroze na pljučih“ in tudi se to ni zabeležilo v različnih časovnih obdobjih s testi pljučne funkcije. Znižanje difuzijske kapacitet pljuč lažje stopnje so bili v tem obdobju, ob večkratnih meritvah v različnih časovnih obdobjih, ves čas podobne in niso upadale. Iz tega razloga invalidnost tožnice ne presega 50 % tako, da je s pulmološkega vidika lahko podana invalidnost III. kategorije, tožnica lahko svoje delo astrologinje opravlja v polnem delovnem času. Upoštevajoč vsa ostala zdravstvena stanja pri tožnici sta se izvedenki s področja psihiatrije in pulmologije strinjali, da je omejitev dela s polovičnim delovnim časom pravilna. S psihiatrične plati je tožnica zmožna delati v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno na svojem delovnem mestu astrolog. Upoštevano pa je, da je bila fibromialgija prvič diagnosticirana že 13. 5. 2008 in bila maksimalno upoštevana v omejitvah, ki so ji bile priznane v odločbi z dne 9. 7. 2008. 9. Tožničine pripombe, da psihiatrinja ni podala decidiranega mnenja in da ni bila upoštevana celotna prizadetost telesa, je sodišče odpravilo tudi s pridobitvijo dopolnilnega mnenja fakultetne komisije. Tožnica je bila pregledana pri izvedenki psihiatrinji, izvedencu klinične psihologije in pri izvedencu s področja revmatologije. Podano je bilo skupno izvedensko mnenje vseh štirih izvedencev iz katerega decidirano izhaja, da je tožnica s polovičnim delovnim časom zmožna za delo astrologinje. S pulmološke plati je tožnica delazmožna kot invalid III. kategorije za lažje fizično delo s polnim delovnim časom v ugodnih klimatskih pogojih, kjer ni toksičnih in alergenih substanc v zraku, s strani revmatologinje je tožnica zmožna za delo v svojem poklicu v polnem delovnem času, ob tem pa ni zmožna dvigovati bremen težjih od 10 kg oziroma opravljati vsiljenega tempa in ritma dela, iz področja ostalih strok pa je tožnica zmožna za delo astrologa s krajšim delovnim časom 4 ure na dan. Motnja razpoloženja s pretežno čustveno in somatsko simptomatiko je dostopna zdravljenju, kjer bi potencialno lahko prišlo celo do možnosti, da tožnica delo opravlja polni delovni čas na delovnem mestu astrologa. Največja zaščita ob navedeni psihiatrično psihološki simptomatiki s področja duševnosti pa je že odobren skrajšani delovni čas 4 ure na dan. Navedene ugotovitve vseh izvedencev je podrobneje pojasnila psihiatrinja C.C. na glavni obravnavi.

10. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da si izvedenci glede tožničine delazmožnosti ne bi bili enotni glede tega, da bi tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti potrebovala drugačne omejitve od že priznanih. Ravno zaradi upoštevanja vseh zdravstvenih dejavnikov pri tožnici je bilo skupno izvedeniško mnenje v smeri, da je tožnica svoje delo astrologa sposobna opravljati v polovičnem delovnem času 4 ure na dan. Ob tem so res posamezni izvedenci menili, da je tožnica sposobna svoje delo opravljati v polnem delovnem času ob različnih omejitvah (pulmolog in revmatolog), kar pravilno povzema pritožba v tretjem odstavku na strani 5 pritožbe.

11. Večplastnost zdravstvenih težav tožnice je bilo upoštevano ob podaji skupnega izvedenskega mnenja za katerega pritožbeno sodišče nikakor ne ocenjuje, da se je osredotočilo zgolj na oceno tožničinih fizičnih zmožnosti za opravljanje svojega dela.

12. Sodni izvedenci so se opredelili do vse medicinske dokumentacije v sodnem spisu in do izkazanih diagnosticiranih bolezni. Pavšalne navedbe pritožbe, da se izvedenci niso opredelili do vseh izkazanih diagnosticiranih bolezni pritožbeno sodišče ne more sprejeti, saj je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom, niti navedb, da so nekatere medicinske izvide tolmači povsem drugače, kot to izhaja iz samih izvidov. Pritožba pri tem ne pove, katere izvide so izvedenci tolmačili drugače, kot to izhaja iz samih izvidov, tako, da na takšne, nekonkretizirane pritožbene navedbe niti ni mogoče odgovoriti.

13. Kakšne so obremenitve pri delu astrologa izhaja iz opisa delovnega mesta astrologinje, kot ga je podala tožnica (dokument z dne 8. 4. 2011). Tako ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče postavilo še posebnega izvedenca s področja astrologije, saj so morali sodni izvedenci, ki so podajali izvedenska mnenja upoštevati opis del in nalog za delo astrologa ter obremenitve, ki se pri tem pojavljajo in izhajajo iz obrazca DD-1. 14. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno opredelilo pravno podlago predmetnega spora, ki je v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), upoštevajoč 390. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). Glede na definicijo invalidnosti iz 60. člena ZPIZ-1 je ta podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicna napredovanja. Po drugem odstavku istega člena se invalidnost razvršča v tri kategorije: v I. kategorijo se razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti; v II. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. Če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, se razporedi v III. kategorijo invalidnosti. V skladu z 71. členom ZPIZ-1 gre za novo invalidnost takrat, če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela tako, da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom za pridobitev nove pravice.

15. Kakor je bilo dosedaj že rečeno in kakor to izhaja iz prvostopenjske sodbe pri tožnici ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti v letu 2008. Stanje invalidnosti pri tožnici je enako kakor je bilo 9. 7. 2008. Pri tožnici, kakor izhaja iz usklajenih obširnih izvedenskih mnenj pridobljenih pred prvostopenjskim sodiščem, je bila fibromialgija diagnosticirana že 13. maja 2008, torej pred nastankom invalidnosti z dne 9. 7. 2008. Prav tako pri tožnici ni prišlo do sprememb v funkcionalnem stanju pljuč, s strani imunologa ni bilo podanih elementov za ugotovitev invalidnosti. Tožnica je SMV in EBV prebolela verjetno celo prej kot leta 2007 (izvidi so z dne 2. 10. 2007 in 6. 4. 2006), funkcionalne bolezni prebavil se pri tožnici ne stopnjujejo, tožnica ne potrebuje posebnih zdravil za bolezen prebavil in bi bila zaradi tega zmožna opravljati delo v polnem delovnem času, brez omejitev (gastroenterološki del izvedenskega mnenja l. št. 51 in 52).

16. Pri tožnici v obširno izvedenem dokaznem postopku upoštevajoč vse izvedenska mnenja in izvide, ne gre za izgubo delovne zmožnosti nad 50 %, torej je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti. Iz navedenega razloga je bil tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo (da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela) upravičeno zavrnjen.

17. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so opredeljeni v 67. členu ZPIZ-1. Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; zavarovanec, pri katerem je nastala II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Tožnica rojena leta 1958, kot invalidska III. kategorije, ne izpolnjuje pogoja 61 let starosti, ter tako ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

18. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče, ki v celoti sprejema dejanske in pravne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, pritožbo tožnice v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP krije stroške pritožbe sama.