Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal odškodnino v višini razlike v plači za sporno obdobje z obračunom davkov in prispevkov iz naslova neenake obravnave z ostalimi zaposlenimi delavci pri toženi stranki (plačilo za isto opravljeno delo). Tožnik ni navedel nobene osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bil diskriminiran, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pri toženi stranki ni bil neenako obravnavan zaradi osebnih okoliščin. Tožniku je bila plača določena na podlagi v spornem obdobju veljavnih predpisov, torej zakonito. Zato odškodninski zahtevek iz naslova neenake obravnave (plačilo za isto opravljeno delo) ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka izplača razliko v plači za obdobje od 1. 3. 2008 do 31. 12. 2009 v višini 2.705,39 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2010 do plačila ter obračuna in plača davke ter prispevke, vse v roku 15 dni (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 179,90 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja, sodišče pa zadeve tudi ni obravnavalo s pravilnega materialnopravnega izhodišča. Tožnik sploh ni nasprotoval dejstvu, da je bila njegova plača v spornem obdobju določena z odločbami, ki jih ni izpodbijal. Bistveno v tem sporu je dejstvo, da je tožnik za isto delo prejel nižjo plačo od sodelavcev. Ker za to ni bilo nobenega opravičljivega razloga, je bil tožnik neenakopravno obravnavan in vtoževano razliko v plači uveljavlja kot škodo, ki mu je zaradi neenakopravnega obravnavanja nastala. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj je bila pri A.A. določena višja plača, oziroma kaj je sodišče prve stopnje ugotovilo iz obvestil tožene stranke o tem vprašanju. Po stališču pritožbe je sodišče to izpustilo, ker tudi samo ni moglo najti razumne razlage. Sodišče po eni strani trdi, da tožnik ni navedel nobene osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bil diskriminiran in ni izvajalo nobenega dokazovanja v tej smeri, po drugi strani pa ugotavlja, da tožnik ni bil neenako obravnavan. Če sodišče tega ni raziskovalo, ni moglo ugotoviti, kako je bil tožnik obravnavan v primerjavi z drugimi. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker se sodišče ni ukvarjalo s ključnim vprašanjem, kako je tožena stranka obravnavala druge uslužbence, ki so opravljali enako delo kot tožnik, je po stališču pritožbe ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Kar se tiče uporabe materialnega prava, pa pritožba stoji na stališču, da je tožnik upravičen do enakega ekonomskega položaja kot drugi sodelavci na enakem delovnem mestu, če za njihov ugodnejši položaj ni bilo kakšnih upravičenih razlogov. Te pravice tožnik ni izgubil zgolj zato, ker ni izpodbijal odločb, s katerimi je bila določena njegova plača. Končno pritožba še navaja, da takšno odločanje sodišča prve stopnje predstavlja tudi kršitev ustavno določenih zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi s pritožbo očitane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ne, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

5. Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva plačilo zneska neto 2.705,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2010 do plačila iz naslova odškodnine v višini razlike v plači za obdobje od 1. 3. 2008 do 31. 12. 2009 ter plačilo in obračun davkov in prispevkov. V tožbi je navedel, da bi moral imeti plačo v višini, kot so jo imeli ostali delavci tožene stranke, ki so opravljali enako delo kot on (predvsem se primerja s sodelavko A.A.), ne pa, da je pred prevedbo prejemal plačo na osnovi količnika 6,00, ostali pa po količniku 6,60, po prevedbi pa po 44. plačnem razredu, ostali pa na osnovi 46. plačnega razreda.

6. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku skladno s 24. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo med strankama sporno le pravno vprašanje in sta se glavni obravnavi stranki odpovedali (tožena stranka s pripravljalno vlogo z dne 22. 10. 2014 na l. št. 23 do 25, tožeča stranka pa s pripravljalno vlogo z dne 15. 12. 2014 na l. št. 26).

7. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik za obdobje od 1. 3. 2008 do 31. 7. 2008 podpisal aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki je zakonita podlaga za plačilo plače v tem obdobju, da je bila v obdobju od 1. 8. 2008 do 30. 9. 2009 tožnikova plača določena s sklepom z dne 22. 9. 2008 in da niti aneksa niti sklepa tožnik ni izpodbijal. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikov odškodninski zahtevek iz naslova neenake obravnave (plačilo za isto opravljeno delo) ni utemeljen. Pri tem je pravilno najprej ugotavljalo, ali je tožena stranka dejansko kršila določbo 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki je veljal v spornem obdobju in prepoveduje diskriminacijo in povračilne ukrepe v času trajanja delovnega razmerja. Po 1. odstavku tega člena mora delodajalec delavcu v času trajanja zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino. Tožnik, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ob trditvi, da ni bil obravnavan enakopravno z ostalimi delavci predvsem z A.A., ni navedel nobene osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bil diskriminiran, zato je presodilo, da pri toženi stranki ni bil neenako obravnavan zaradi osebnih okoliščin. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožniku plača določena na podlagi takrat veljavnih predpisov, torej zakonito.

9. Glede na to, da tožnik ni zatrjeval nobene osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bil pri toženi stranki neenakopravno obravnavan (plačan za opravljeno delo), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Sodišču se tako ni bilo potrebno opredeljevati in v sodbi pojasnjevati, zakaj je bila A.A. določena višja plača in tudi ne, kaj je navedeno v obvestilih tožene stranke tožniku v zvezi z njeno plačo. Zaradi tega je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je neutemeljen pavšalni pritožbeni očitek, da je tožnik upravičen do enakega ekonomskega položaja kot drugi sodelavci na enakem delovnem mestu. Rezultat enake in zakonite obravnave vseh zaposlenih na enakem delovnem mestu ni vedno tudi enak ekonomski položaj teh delavcev, saj ekonomski položaj delavcev ni odvisen le od plačila za delo. Neutemeljene in zgolj pavšalne so tudi pritožbene navedbe o kršitvi z ustavo zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje s „takšnim odločanjem“, zato se pritožbeno sodišče o njih ni moglo določno izjasniti. Pripominja le, da niti iz postopka niti iz sodbe ne izhaja, da bi bila tožniku pred sodiščem prve stopnje kršena kakšna ustavna pravica.

10. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoj pritožbene stroške (154. člen ZPP).