Jedro

Obdolženčeva dosedanja večkratna predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja, izreka kazenske sankcije - pogojne obsodbe ne opravičuje. Pri tem pa je obdolženec, ki je s prestajanja zadnje kazni bil pogojno odpuščen dne 31.12.1997, pogojni odpust pa mu je pretekel dne 30.1.1998, sedaj očitani mu kaznivi dejanji storil le nekaj mesecev zatem.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu I. Č.

za kaznivo dejanje tatvine, opisano pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje po določbi drugega odstavka 211. člena KZ določi kazen 3 (tri) mesece zapora, za kaznivo dejanje tatvine, opisano pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje po določbi drugega odstavka 211. člena KZ določi kazen 2 (dva) meseca zapora; nakar se mu po določbi 47. člena KZ izreče e n o t n a k a z e n 4 (štiri) mesece zapora.

Obdolženec se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj tatvine po členu 211/II in I KZ in mu je izreklo pogojno obsodbo, v akteri mu je za dejanje opisano pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje določilo kazen petih mesecev zapora, za kaznivo dejanje opisano pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje kazen štirih mesecev zapora ter mu določilo zatem enotno kazen sedmih mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let ter pod nadaljnim pogojem, da v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancema T. K. in B. L. njuna premoženjskopravna zahtevka. Obdolžencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka in plačilo premoženjskopravnih zahtevkov.

Zoepr sodbo se je pravočasno, zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka 370. člena ZKP), pritožila državna tožilka ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obdolžencu za obe kaznivi dejanji določi zaporni kazni in izreče zatem enotno zaporno kazen.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani v svojem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlaga ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da državna tožilka v pritožbi utemeljeno izpodbija izrek pogojne obsodbe obdolžencu. Pritrditi je navedbam v pritožbi, da dosedanja večkratna predkaznovanost obdolženca za kazniva dejanja zoper premoženje, torej istovrstna kazniva dejanja, izreka takšne kazenske sankcije ne opravičuje. S prestajanja zadnje kazni (sodba Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. K 13/96) je bil obdolženec pogojno odpuščen dne 31.12.1997, pogojni odpust pa mu je pretekel dne 30.1.1998. Sedaj očitani mu kaznivi dejanji pa je obdolženec storil le nekaj mesecev zatem. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi državne tožilke ter obdolžencu za obe kaznivi dejanji določilo kazen ter zatem izreklo enotno kazen. Pri odmeri višine posamičnih kazni in izreku enotne kazni pa je sodišče druge stopnje poleg teže dejanja in stopnje obdolženčeve krivde, kot olajševalne okoliščine upoštevalo obdolženčevo priznanje ter v njegovem zagovoru zatrjevan namen urediti si življenje z redno zaposlitvijo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v izreku o kazenski sankciji in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP. Obdolženca, ki je brez premoženja, je sodišče oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj bi bilo lahko s plačilom le teh ogroženo njegovo vzdrževanje, kakor tudi vzdrževanje njegovega mladoletnega otroka.