Jedro

Z dokaznim gradivom (poslovnimi knjigami) nobene družbe tožeča stranka ne razpolaga in do njega tudi nima dostopa, s tem pa tudi ne razpolaga z vsebino informacije, s katero želi potrditi svoje navedbe. Dokazni predlog tožeče stranke je v bistvu sestavljen iz predloga, da sodišče odredi družbama I. in I. T. predložitev poslovnih listin in iz predloga, da te listine pregleda izvedenec zaradi izdelave strokovnega mnenja o premoženjskih učinkih dejanja, ki ga očita toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in 2. odstavek izreka sklepa sodišča prve stopnje se razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S sklepom zaradi delnega umika tožbe je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za 6.649,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice 4.455.895,06 SIT za čas od 01. 01. 2005 do 31. 01. 2005 (1. odstavek izreka sklepa). Z izpodbijano sodbo pa je razsodilo, da se tožbeni zahtevek zavrne. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 2.622,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje (2. odstavek izreka sklepa).

2. Zoper odločbo je v delu, v katerem ni uspela, tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naložil plačilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je bil toženec do 17. 01. 2005 družbenik družbe I. d.o.o. (v nadaljevanju I.) ter da je 29. 04. 2003 ustanovil družbo I. T. d.o.o. (v nadaljevanju I. T.) Tožeči stranki je nastal dolg do družbe I. v času, ko je bil toženec ustanovitelj in direktor dolžnika. Preden je toženec svoj delež v družbi prenesel na drugega družbenika, je tožečo stranko obvestil, da bo v družbi I. sprožen postopek prisilne poravnave. V času vložitve predloga prisilne poravnave toženec ni bil več družbenik, ostal pa je družbenik v družbi I. T. Prisilna poravnava je bila potrjena in tožeča stranka je dobila plačilo terjatve v skladu s potrjeno prisilno poravnavo. Morebitno nezakonito ravnanje toženca po potrditvi prisilne poravnave na plačila terjatve tožnika, nastale pred prisilno poravnavo, nima vpliva. Iz tega razloga sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb, ki se nanašajo na poslovanje obeh družb po 15. 03. 2005. Kot pravno relevantno je ocenjevalo le ravnanja toženca do tega datuma. V tem obsegu je presojalo trditve tožeče stranke, da je toženec tisti, ki je odločil, da se terjatve družbe I., ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, prenesejo v korist družbe I. T., z očitnim namenom oškodovanja upnika. Ugotovilo je, da je kot dokaz za svoje trditve tožeča stranka predložila nepodpisan dopis brez datuma (A2), v katerem I. poziva dolžnike, da zaradi preoblikovanja družbe zapadli dolg poravnajo družbi I. T. Dopis je ocenilo kot dokaz o namenu zmanjšanja premoženja družbe I. v korist družbe I. T., ne pa tudi kot dokaza o tem, da je tudi dejansko prišlo do zmanjšanja premoženja družbe I. Zavrnilo pa je dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj pregleda poslovanje obeh družb. Pri tem je pritrdilo tožencu, da je takšen dokazni predlog postavljen v informativne namene, ker so trditve tožeče stranke o prenosu aktive in prenosa pozitivnega poslovanja presplošne.

6. Da bi bila podana situacija o odgovornosti družbenika za obveznost družbe iz 4. alineje 1. odstavka 6. člena ZGD (sedaj 8. čl. ZGD-1), morata biti izpolnjeni tako objektivna predpostavka (zmanjšanje premoženja družbe v korist družbenika ali v korist druge osebe) kot tudi subjektivna (družbenik je vedel oz. bi moral vedeti, da družba zaradi zmanjšanja premoženja ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam).

7. Kot je pojasnjeno že v 5. odstavku obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka podala ustrezne trditve o namenu toženca da zmanjša premoženje I. v korist družbe I. T. in da je toženec vedel, da družba I. ne bo sposobna upnikom poravnati svojih obveznosti, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Za trditve o toženčevem namenu je kot primeren dokaz sprejelo dopis z logotipom družbe I. (brez podpisa in brez datuma) o pozivu dolžnikom, da zapadle obveznosti do I. poravnajo na račun družbe I. T. Ocenilo pa je, da tožeča stranka s tem še ni zadostila niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu za pravno relevanten zaključek, da je bila I. T. tudi obogatena na račun I., saj tožeča stranka ni navedla nobenega upnika, ki bi po dopisu dejansko tudi ravnal in svoj dolg do družbe I. poravnal v dobro družbe I. T. Smiselno je kot premalo določne ocenilo trditve tožeče stranke o realizaciji odstopov I. terjatev v korist I. T., s tem pa torej, da ni izkazala elementa zmanjšanja premoženja v korist druge osebe.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je za odločitev o spregledu pravne osebnosti, ki ga zatrjuje tožeča stranka, pomembno ugotoviti premoženjske učinke aktivnosti družbenika dolžnika, ki so v času, ko je bil družbenik družbe, privedle do zmanjševanja premoženja dolžnika v korist druge osebe. S tem pa posledično oškodovanje dolžnikovih upnikov. Torej v konkretnem primeru premoženjske učinke dejstva, da so obveznosti družbe, ki so zapadle v času, ko je bil toženec njen družbenik, ostale družbi dolžnici in dejstva, da naj bi terjatve do družbinih dolžnikov, ki so prav tako zapadle v času, ko je bil toženec njen družbenik, prešle na drugo družbo.

9. Tožeča stranka res ni navedla niti enega dolžnika I., ki bi po spornem dopisu ravnal, niti ni navedla za koliko naj bi bila I. T. na ta način obogatena v škodo družbe I. Je pa, na kar pravilno opozarja v pritožbi, predlagala kot dokaz za ugotovitev dejstva višine doseženih koristi v družbi I. T. postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj bi pregledal poslovanje obeh gospodarskih družb in tako ugotovil, ali se je premoženje družbe I. T. povečalo na račun premoženja I. Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem zavrnilo kot nedovoljen informativni dokaz. Temu stališču tožeča stranka nasprotuje s sklicevanjem na stališče pravne teorije, da se stranki ne sme nalagati nepremagljivega dokaznega bremena in uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

10. Informativni dokaz načeloma res ni dovoljen, na kar se je tožena stranka tudi sklicevala, ko je izvedbi dokaza z izvedencem nasprotovala. To pomeni, da sodišče ne sme izvajati dokazov, ki jih je stranka predlagala zgolj zato, da bi se razkrila dejstva, ki bi jih šele potem zatrjevala. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka že zatrjevala, da je bil realiziran prenos terjatev iz I. na I. T. z učinkom obogatitve premoženja I. T. na račun I. Te trditve temeljijo na logični izpeljavi posledic, ki sledijo pozivu iz dopisa. Z dokaznim gradivom (poslovnimi knjigami) nobene družbe pa tožeča stranka ne razpolaga in do njega tudi nima dostopa, s tem pa tudi ne razpolaga z vsebino informacije, s katero želi potrditi svoje navedbe. Dokazni predlog tožeče stranke je v bistvu sestavljen iz predloga, da sodišče odredi družbama I. in I. T. predložitev poslovnih listin in iz predloga, da te listine pregleda izvedenec zaradi izdelave strokovnega mnenja o premoženjskih učinkih dejanja, ki ga očita toženi stranki. Praviloma mora stranka sama predložiti listine, na katere se sklicuje v dokaz svojih navedb (1. odstavek 226. člena ZPP), vendar če z listino ne razpolaga, lahko sodišče od druge stranke, pri kateri se listina nahaja, zahteva, da jo predloži (1. odstavek 227. člena ZPP). Pritožnica opozarja, da se je v dokaz svojih trditev sklicevala na poslovno dokumentacijo I. in I. T. (kamor sodijo tudi izdani računi in v kateri se izkazujejo tudi plačila) ter da sodišče prve stopnje tožene stranke neutemeljeno ni pozvalo, da jo predloži (1. odstavek 227. člena ZPP) in posledično, da na podlagi te poda izvedenec izvid in strokovno mnenje (tudi o tem, ali je kakšen od dolžnikov I. plačal svojo obveznost na transakcijski račun I. T.). Očitek je po oceni pritožbenega sodišča utemeljen glede dolžnosti sodišča, da glede na trditve tožeče stranke toženo stranko kot zastopnika družbe I. T. pozove, da predloži dokumentacijo te družbe, saj z njo kot njen zastopnik razpolaga (1. odstavek 227. člena ZPP). Po prejemu te dokumentacije pa bi sodišče prve stopnje moralo tudi izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke. V kolikor se v dokaznem postopku potrdijo navedbe tožeče stranke o tem, da so dolžniki obveznosti do družbe I. plačali na transakcijski račun družbe I. T., pa se bo dokazno breme prevalilo na toženo stranko, če je nasprotovala trditvam tožeče stranke, da je družba I. T. prejela del premoženjskih koristi od družbe I. 11. Pritožba tožeče stranke se tako izkaže kot utemeljena. Tožeča stranka je namreč glede na sporni dopis zatrjevala, da je prišlo do prenosa zapadlih terjatev iz družbe I. na družbo I. T., da so navedeni poslovni dogodki razvidni iz poslovnih knjig družb I. in I. T. in da je toženec družbenik in zakonit zastopnik družbe I. T. Sodišče prve stopnje bo zato v ponovljenem postopku moralo v skladu z določbo 1. odstavka 227. člena ZPP od tožene stranke najprej zahtevati, da predloži poslovno dokumentacijo družbe I. T., katere zastopnik je, za leti 2004 in 2005, nato pa po potrebi še postaviti izvedenca finančne stroke, ki naj na podlagi poslovne dokumentacije družbe I. T. ugotovi, ali se je v letih 2004 in 2005 premoženje te družbe povečalo in za koliko na račun izterjave katere od terjatev I., ki je nastala do 17. 01. 2005, ko je tožena stranka še bila družbenik I. Za terjatve družbe I., ki so nastale po 17. 01. 2005, pa za ta spor ni pomembno ali so jih dolžniki plačevali na račun družbe I. T. Določbe 6. člena ZGD o spregledu pravne osebnosti se namreč lahko uporabijo le za dejanja, ki jih je mogoče očitati toženi stranki v času, ko je še bila družbenik družbe I. 12. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na neupoštevanje dejanj, ki pomenijo dejansko podlago za zahtevek na razveljavitev potrjene prisilne poravnave, za ta spor niso odločilni, ker tožeča stranka ni postavila zahtevka na razveljavitev potrjene prisilne poravnave po določbi prej veljavnega 68. člena ZPPSL.

13. Imelo pa bi sodišče prve stopnje glede na trditve tožeče stranke o nezakonitem poslovanju toženca podlago obravnavati zahtevek tudi na odškodninski podlagi, v kolikor bi se izkazalo, da je bil toženec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje. S tem pa tožeča stranka utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zavrnilo njen dokazni predlog, da opravi poizvedbe na Ministrstvu za pravosodje, ali je bil toženec spoznan za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije za dejanja iz let od 2001 do 2006. Tožena stranka je namreč že v tožbi navedla, da „bo zoper toženo stranko sprožila kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic in zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije“, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je navedla, da je po njenih podatkih bila tožena stranka že pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje poslovne goljufije ter predlagala vpogled v evidenco pravnomočno obsojenih oseb.

14. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno zavrnilo dokaznih predlogov tožeče stranke ter je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, pri čemer pritožbeno sodišče kršitev samo ne more odpraviti, je bilo potrebno izpodbijano sodbo in 2. odstavek izreka (sklepa) o pravdnih stroških razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

15. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP).