Jedro

Občinski odlok možnost priključitve na javno infrastrukturno omrežje ne pogojuje zgolj z obstojem takšnega omrežja v razdalji največ 50 m od meje stavbnega zemljišča, pač pa tudi z obstojem dejanske možnosti priključitve na elektroenergetsko in vodno infrastrukturo.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Davčnega urada Maribor, št. DT 4224-2305/2008 z dne 29. 4. 2008 v delu, ki se nanaša na poslovni objekt na naslovu ...(parc. št. 154/1 k.o. ...) odpravi in se zadeva v tem delu vrne Davčnemu uradu Maribor v ponoven postopek.

2. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 350,00 € z 20 % DDV v roku 15 dni po prejemu te sodbe brezobrestno, po izteku navedenega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor med drugim tožnici odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2008 tudi od poslovnega objekta na naslovu ..., ki stoji na parc. št. 154/1 k.o. ... Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka s svojo odločbo, št. DT-499-13-107/2009 z dne 9. 10. 2009. V obrazložitvi odločb upravna organa navajata, da odločba temelji na določilih Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Maribor (MUV, št. 16/2005, v nadaljevanju Odlok) ter Zakona o stavbnih zemljiščih, ki se še vedno uporablja v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Glede na komunalno opremljenost in možnost priključitve na objekte in naprave individualne in skupne rabe so bili poslovni prostori točkovani s točkami za vodovod in elektriko, za vsako s 15 točkami, torej skupaj s 30 točkami. V zvezi z ugovori tožnice, da gre v danem primeru za prazen, pomožni skladiščni prostor, ki se nahaja v objektu KPD ter da ta ni opremljen niti z elektriko niti z ustrezno vodovodno napeljavo, je tožena stranka ugotovila, da se po določbi drugega odstavka 3. člena Odloka šteje, da ima stavbno zemljišče možnost priključka na javno kanalizacijo, vodovod, plinovod, elektriko in daljinsko ogrevanje, če je sekundarno omrežje, na katerega se je možno priključiti, oddaljeno od meje stavbnega zemljišča največ 50 m in obstaja tudi dejanska možnost priključevanja in koriščenja teh komunalnih objektov in naprav. Iz pojasnila Mariborskega vodovoda z dne 6. 9. 2007 je razvidno, da je za obravnavani objekt možna priključitev na javno vodovodno omrežje, saj se nahaja v neposredni bližini vodovodnega omrežja. Tudi iz dopisa Elektro Maribor z dne 6. 9. 2007 je razvidno, da bi bilo objekt možno priključiti na nizko napetostno omrežje. Pri tem je po mnenju tožene stranke odločilna oddaljenost in opremljenost s sekundarnim komunalnim omrežjem in ne s primarnimi vodi. Tudi dejstvo, da je za potrebe vodne oskrbe treba zamenjati obstoječi vodovodni cevovod v dolžini 150 m, še ne pomeni, da je objekt od sekundarnega omrežja oddaljen več kot 50 m. Za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tudi ni relevantna okoliščina, da je objekt prazen, saj zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnica lastnica ali najemnica poslovnega prostora. Zakon o stavbnih zemljiščih namreč trajno obveznost plačila nadomestila veže na pravno in dejansko možnost uporabe nepremičnin. Pri tem se po določbi tretjega odstavka 12. člena Odloka pri točkovanju upošteva zadnja aktivna dejavnost, ki se je opravljala v poslovnem prostoru. Ker je lokacija navedenega poslovnega objekta po Odloku uvrščena v prvo A območje, skupina 5, je prvostopni organ tudi pravilno ovrednotil nepremičnino s 1200 točkami, kakor tudi za komunalno opremljenost s 30 točkami.

Tožnica v tožbi ugovarja, da v postopku ni bila seznanjena z relevantnimi in enostransko pridobljenimi dejstvi, ki so vplivali na odločitev v zadevi. Tako ji v postopku ni bilo posredovano stališče Javnega podjetja za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči Maribor niti mnenja upravljavcev javne infrastrukture. S tem so ji bile kršene njene pravice ter odvzeta možnost do navajanja relevantnih dejstev in dokazov. Zaradi navedenega je lahko relevantne predloge predložila šele v dopolnitvi pritožbe in v tej tožbi. Tožnica nadalje vztraja, da objekt ni opremljen z vodovodnim in električnim omrežjem, prav tako je navedeno omrežje oddaljeno od meje stavbnega zemljišča več kot 50 m. Po Odloku morata biti izpolnjena oba navedena pogoja kumulativno. Tožnica je sama pridobila projektne pogoje Mariborskega vodovoda z dne 7. 11. 2008, iz katerih izhaja, da mora za potrebe oskrbe objekta z vodo na svoje stroške zamenjati 150 m vodovoda, da bo priključitev možna. Torej obstaja dejanska možnost priključitve le ob menjavi 150 m vodovoda, kar je več kot 50 m. Tožnica je tudi pridobila projektne pogoje Elektro Maribor ter izvedensko mnenje A.A. v zvezi z možnostjo priključitve na električno omrežje. Izvedenec je na podlagi meritev ugotovil, da znaša oddaljenost objekta od transformatorske postaje 57,40 m. Tudi navedena razdalja je torej večja, kot jo določa Odlok. V zadevi je tako očitno, da spornega zemljišča parc. št. 154/1 k.o. ... ni mogoče obravnavati kot komunalno opremljenega. V pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2010 je tožnica priložila še mnenje geodetske službe B. d.o.o., ki je določila horizontalno dolžino oddaljenosti električnega omrežja merjeno po najkrajši zračni poti skozi drug obstoječi objekt in ta znaša 57,35 m. V pripravljalni vlogi z dne 1. 2. 2011 je tožnica predložila še soglasje Elektro Maribor za priključitev električne energije št. 558337 z dne 28. 1. 2011, iz katerega je razvidno, da je priklop možen le iz T-187, kar pa je oddaljeno več kot 50 m. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na nepremičnino na naslovu ..., odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Prav tako zahteva povrnitev stroškov upravnega in sodnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nepremičnino na naslovu ... (parc. št. 154/1, k.o. ...) izpolnjeni pogoji, določeni v 3. členu Odloka. V skladu z navedeno določbo Odloka se nadomestilo plačuje na celotnem območju Mestne občine Maribor, če je stavbno zemljišče opremljeno vsaj z vodovodnim in električnim omrežjem. Pri tem se šteje, da je zemljišče opremljeno z vodovodnim in električnim omrežjem, če je omrežje oddaljeno od meje stavbnega zemljišča največ 50 m in obstaja tudi dejanska možnost priključitve. Navedena določba torej določa več pogojev na podlagi katerih je ob njihovem izpolnjevanju mogoče odmeriti nadomestilo za stavbno zemljišče. Osnovni pogoj je, da mora biti stavbno zemljišče opremljeno vsaj z vodovodnim in električnim omrežjem. Pri tem predpis tudi določa, kdaj se šteje, da je zemljišče opremljeno z navedenim infrastrukturnim omrežjem. Ta pogoj je izpolnjen v primeru, če je vodovodno in električno omrežje oddaljeno od meje stavbnega zemljišča največ 50 m. Pri tem pa zgolj ustrezna oddaljenost omrežja še ne zadošča, temveč mora obstajati tudi dejanska možnost priključitve.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je davčni organ na podlagi dopisov Mariborskega vodovoda z dne 6. 9. 2007 in Elektro Maribora z istega dne ugotovil, da je možno objekt, ki sicer ni bil priključen na omrežje, priključiti na javno vodovodno in elektroenergetsko omrežje v razdalji, ki je manjša od 50 m. Z navedenimi dokazi tožnica pred izdajo odločbe ni bila seznanjena, torej ji ni bila dana možnost, da se o njih izjasni in predloži nasprotne dokaze, zato je sodišče dopustilo tožničine navedbe in dokaze, ki jih je predložila v upravnem sporu. V zvezi s temi pa sodišče ugotavlja, da je Mariborski vodovod v projektnih pogojih z dne 7. 11. 2008 določil, da je treba za potrebe vodo oskrbe spornega objekta zamenjati obstoječi vodovodni cevovod TPE DN 110 z vodovodnim cevovodom LŽ DN100 v dolžini 150 m. Iz projektnih pogojev Elektro Maribor z dne 2. 12. 2008 pa je razvidno, da je možno objekt priklopiti na nizko napetostno omrežje T-187. Navedeni projektni pogoji so bili izdani v zvezi z rekonstrukcijo obravnavanega poslovnega objekta, iz njih pa sledi, da je možno objekt dejansko priključiti na vodovodno in električno omrežje le pod tako določenimi pogojih obeh upravljavcev infrastrukturnega omrežja.

Odlok v 3. členu razen oddaljenosti vodovodnega in električnega omrežja od meje stavbnega zemljišča določa tudi, da mora obstajati dejanska možnost priključitve na to omrežje. Iz projektnih pogojev, ki so bili dani za priključitev objekta na omrežje, pa izhaja, da sta upravljavca za dejansko priključitev na omrežje postavila dodatne pogoje, iz katerih pa je mogoče zaključiti, da priključitev na omrežje v oddaljenost največ 50 m ni mogoča. Ker torej Odlok možnost priključitve na omrežje ne pogojuje zgolj z obstojem takšnega omrežja v razdalji največ 50 m od meje stavbnega zemljišča, temveč tudi z obstojem dejanske možnosti priključitve na elektroenergetsko in vodno infrastrukturo, je bilo po presoji sodišča v obravnavani zadevi dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, v posledici pa je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Iz navedenega razloga je zato sodišče tožbi ugodilo in odpravilo odločbo v izpodbijanem delu ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovnem postopek. V ponovnem postopku bo davčni organ presodil listinske dokaze, ki jih je v postopku predložila tožnica, in po potrebi pridobil še dodatne dokaze ter o tem zavzel dokazno oceno, na podlagi katere bo ponovno odločil o zadevi. Pri tem bo moral tudi upoštevati pravno stališče, ki ga je v zvezi z razlago 3. člena Odloka zavzelo sodišče v tej sodbi.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravne sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

O stroških upravnega postopka se odloča v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku in to z odločbo, s katero se je postopek končal. Za odločanje o teh stroških je torej pristojen upravni organ in ne sodišče v upravnem sporu. Svoj zahtevek za povrnitev stroškov upravnega postopka bo tako lahko tožnica uveljavljala v ponovljenem postopku pred upravnim organom glede na njen uspeh v postopku, zato sodišče o tem njenem zahtevku ni odločilo.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in delno odpravilo izpodbijani akt, je tožnica v skladu z določbo 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v skladu z določbami Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnice v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, je sodišče tožnici na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznalo stroške v pavšalnem znesku 350,00 € ter jih naložilo v plačilo toženki.