Jedro

Tožnik mora podati trditve, ki omogočajo zaključek o obstoju nedopustnega ravnanja in iz katerih so razvidni vsebina očitka in njegove posledice v taki meri, da lahko toženec dokazuje, da je bilo njegovo ravnanje v skladu s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Toženec mora zatrjevati in dokazati, da je ravnal v skladu z dolžno skrbnostjo ali da je nekrivdno ni upošteval ali da bi do škode prišlo tudi v primeru ravnanja z dolžno skrbnostjo. V ta okvir sodi tudi dokazovanje trditev, da je ravnal v okviru – praviloma širokega – polja podjetniške presoje, se pravi, da je smel razumno domnevati, da je odločitev, sprejeta na podlagi ustreznih informacij, v dobro družbe.

Navedeno predpostavlja, da je zbral vse razpoložljive informacije pravnega in dejanskega značaja, da je na tej podlagi skrbno ocenil prednosti in slabosti možnih odločitev in da je upošteval razpoznana tveganja.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. in v III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo,

(1) da sta toženca dolžna nerazdelno tožnici plačati 40.791,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.088,24 EUR in 3.197,79 EUR od 10. 10. 2008, od 3.197,79 EUR od 12. 11. 2008, od 3.197,79 EUR od 30. 12. 2008, od 3.198,98 EUR od 11. 2. 2009 in od 21.910,85 EUR od 26. 8. 2009 (I. točka izreka),

(2) da se tožbeni zahtevek v presežku zavrne (II. točka izreka), in

(3) da je tožnica dolžna tožencema povrniti stroške postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2. Prvi toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tudi zahtevek za plačilo 40.791,44 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Ni bilo zatrjevano, da je tožnica dr. A. dejansko plačala za organizacijo in administrativna opravila v zvezi s konferenco Solvency II. Sodišče je samovoljno vključilo navedene storitve v sklop podjemne pogodbe in neutemeljeno zmanjšalo pavšalno dogovorjena izplačila. Če je dr. A. v okviru dogovorjenega mesečnega pavšala opravil dodatno storitev, to ne more pomeniti škode za tožnico, ampak kaže kvečjemu na dodatno skrbnost uprave. Okvirna specifikacija ur ni bila podlaga za izplačilo. S pogodbo je bila dogovorjena neprestana razpoložljivost. Podano je nasprotje med argumenti v 7. in v 8. točki obrazložitve. V 7. točki je ugotovljeno, da podlago plačilu predstavlja izdelava strokovnih podlag za uvedbo življenjskih zavarovanj (v nadaljevanju ŽZ) in s tem povezana opravila ter da je bila ta naloga v celoti izvršena. V 8. točki pa sodišče zaključuje, da plačilo za delo v zvezi s konferenco Solventnost II ni imelo podlage v pogodbi in da je šlo za nepotreben izdatek. Dr. A. je bil plačan za delo na projektu ŽZ tudi v obdobju junij 2008 – september 2008, na katerega se nanašajo priprave na konferenco in delo v zvezi z njeno izvedbo. Plačilo po pogodbi je bilo dogovorjeno v pavšalnem znesku. Naloga uprave je bila, da dr. A. v času pogodbenega razmerja čim bolje izkoristi. Navedbe o delu, ki ga je opravil, niso bile podane izčrpno, ampak le primeroma. Naloge je vsebinsko odobril vodja projekta B. B. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je dr. A. izpolnil vsa njegova pričakovanja tudi za obdobje junij – september 2008. Ni pravilna ugotovitev, da na konferenci ni sodelovala nobena od ostalih zavarovalnih družb v Sloveniji niti Slovensko zavarovalno združenje. Nepravilen je tudi zaključek, da delo v zvezi s konferenco ne sodi v okvir pogodbe. Konferenca je bila povezana s spremembami zakonodaje glede na evropsko kapitalsko direktivo Solvency II, ki je predvidevala, da bodo lahko zavarovalnice uporabljale s strani nadzornikov priznane interne modele za merjenje svoje kapitalske ustreznosti, to pa sodi v okvir "izdelave strokovnih podlag za dopolnjevanje oz. spreminjanje zakonodaje s področja zavarovalništva in zdravstvenega varstva, ki vpliva na poslovanje V.".

Napačen je zaključek, da so izdelki C. C. nepotrebni. Sodišče se je neutemeljeno spustilo v obravnavanje nesporne poslovne odločitve tožnice in spregledalo odločilna dejstva, ki so bila podlaga za odločitev uprave glede naročila teh storitev oziroma izdelkov. Tožnica je imela pravno podlago, da gre v projekt vlaganj v objekte institucionalnega varstva in oskrbe starejših občanov v poslovnih planih za leto 2008 in za leto 2009 in v strateškem razvojnem programu tožnice za obdobje 2009 – 2013, na katera je dal soglasje nadzorni svet. Tožnica je razpolagala z zadostnimi sredstvi v kapitalu. Za take investicije ne veljajo 121. do 124. člen ZZavar, kot je napačno ugotovljeno v sodbi. Že v sodbi je ugotovljeno, da je tožnica predvidela tovrstne aktivnosti v strateškem razvojnem programu za obdobje 2009 – 2013. Nezavezujoče pismo o nameri med tožnico in K. d.d. z dne 1. 12. 2008 je bila le ena od možnosti za vstop tožnice na področje investicij v objekte institucionalnega varstva. Tožnica je načrtovala, da sama izpelje nekaj najprimernejših in ekonomsko upravičenih investicij v objekte institucionalnega varstva, pred tem pa je kot skrben gospodar načrtovala izdelavo nujno potrebnih posamičnih analiz upravičenosti, kjer je sodelovala s C. C. (čigar reference je navedla v vlogah). Ne drži ugotovitev, da je prvi toženec sam pojasnil, da naj bi tožnica izvajala naložbeno politiko na področju institucionalnega varstva prek skupne družbe VZ – K., d.d. Strateško razvojni program je preveč splošen dokument, da bi lahko temeljil na konkretnih finančno-ekonomskih in tehničnih analizah posamičnih primerov možnih investicij v objekte institucionalnega varstva, ki jih je izdelal C. C. Prevelik poudarek je v sodbi dan kasneje nastalim dokumentom v povezavi s propadlim projektom s K. d.d. decembra 2008. Nikjer v Statutu ni določeno, da tožnica ne sme izvajati tudi drugih zavarovanj, ki ne temeljijo na medgeneracijski solidarnosti. Imela je dovoljenje tudi za izvajanje drugih zavarovalnih vrst. 3. Drugi toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ter tožnici naloži plačilo celotnih njegovih stroškov postopka.

Med tožencema je že za časa pritožnikovega mandata nastal hud konflikt, ker je sam nasprotoval izvedbi določenih spornih projektov in poslov (med drugim tudi projektu Y) in zahteval izvedbo njihove revizije, to pa je imelo za posledico nekrivdno in nezakonito razrešitev z mesta člana uprave ter izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Mandat mu je prenehal 7. 5. 2009, prvemu tožencu pa 9. 10. 2009. Ugotovitev sodbe, da sta bila oba toženca člana uprave v istem obdobju, je zato napačna.

Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali je drugi toženec z zadostno mero skrbnosti spremljal posle iz pristojnosti predsednika uprave in ali je mogel preprečiti izvedbo njegovih poslov. Prvi toženec je brez sodelovanja drugega toženca angažiral C. C. in to storil po prenehanju drugotoženčevega mandata. Pritožnik za to sodelovanje ni vedel. To izhaja tudi iz izpovedbe prvega toženca in priče C. C. Dejansko stanje v zvezi z izplačili A. A. je nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni upoštevalo, da je dr. A. A. eden redkih ekonomskih strokovnjakov s področja zavarovalništva v Sloveniji, da je pritožnik sam videl, da je dejansko pripravljal, organiziral in vodil konferenco Solventnost II, da njegovo delo ni bilo le organizacijsko-tehnično, ampak je zahtevalo posebno strokovno znanje, da bi bilo skrajno neprofesionalno in neobičajno, da bi takšno konferenco organizirala in vodila oseba brez ustreznih strokovnih referenc in avtoritete v relevantni strokovni javnosti, da je bila konferenca dopustna pomožna dejavnost zavarovalnice, ki je povečala ugled tožnice, da je bil strošek tudi davčno priznan odhodek (kot odhodek v razumni povezavi z opravljanjem glavne dejavnosti), da je glede na to plačilo 6.088,24 EUR za 40 ur dela drugi toženec ocenil kot razumen in poslovno upravičen strošek. Zmotna je ugotovitev, da priprava predlogov strokovnih podlag za spreminjanje zakonodaje ne sodi med dejavnosti tožnice kot zavarovalnice. Neudeležba drugih zavarovalnic ne more biti pomembna okoliščina. Šlo je za strokovni dogodek, povezan z dejstvom, da je bila v bližnji prihodnosti določena uveljavitev direktive Solventnost II (povezane z izračunom kapitalske ustreznosti, upravljanjem tveganj in poročanjem) in da je prilagoditev njenim zahtevam zahtevala obsežne in dolgotrajne priprave. Zaradi vsega navedenega je drugi toženec utemeljeno in upravičeno verjel prvemu tožencu, da je upravičeno angažiral dr. A. za pripravo, organizacijo in vodenje konference, ni pa bil dolžan na forenzični ravni nadzirati in analizirati vsakega najmanjšega posla in vsakega najmanjšega opravila. Pozanimal se je o razlogih za angažiranje dr. A., o vsebini dela in o obsegu dela, ki je bil v razumnih okvirih, o profesionalnosti in kakovosti izvedbe se je prepričal sam. Poleg tega je vse račune likvidiral vsebinski skrbnik B. B., kar je bilo v skladu z notranjimi akti.

Ugotovitve sodbe v zvezi s plačili C. C., da tožnica ni uspela dokazati slabo in nekvalitetno opravljenih storitev po pogodbi in neustrezne količine opravljenega dela, so v nasprotju z ugotovitvijo, da je šlo za nepotrebne izdelke in storitve. Ob predpostavki, da je bilo delo dobro opravljeno, pa bi morali biti podani zelo tehtni razlogi za zaključek, da je kljub dobri in kakovostni izvedbi storitev šlo za nepotrebne storitve. Projekt Y ni imel nobene zveze s programom dolgotrajne nege in s tožničinimi kapitalskimi naložbami v objekte za varstvo in dolgotrajno oskrbo starejših. Namen projekta Y je bil vzpostaviti center zdravja, tj. zagotavljanje zdravstvenih storitev. Po ZZavar praviloma niso prepovedane naložbe kritnega premoženja zavarovalnice v nepremičnine ali v poslovni delež družbe, ki se ukvarja z nepremičninskim investiranjem. Zmotno je stališče sodbe, da bi moral prvi toženec že pred začetkom projekta dokazati, da bodo z načrtovanimi investicijami spoštovane vse omejitve. Tedaj se niti še ne ve, kateri so potencialni projekti in kakšna bo njihova vrednost. Prav zato je smiselno predhodno poizvedovanje glede nabora potencialnih investicij, ali bo zavarovalnica to storila sama ali prek pogodbeno vezane osebe, pa je stvar poslovne presoje v posameznem primeru. Argument sodbe v zvezi s kršitvijo načela medgeneracijske solidarnosti ni utemeljen, ker ne razlikuje med investicijskim vidikom poslov, na katera se je nanašalo sporno svetovanje, in zavarovalnim produktom.

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da člani uprave ne odgovarjajo solidarno zgolj na podlagi dejstva, da so bili v času sklepanja in izvajanja poslov člani uprave. Nesprejemljiv pa je očitek sodbe, da bi moral drugi toženec sklepati o vlogi C. C. in odkloniti podpis soglasja k pogodbi in aneksu oziroma zahtevati odstop od pogodbe. Prvi toženec ni drugega toženca nikoli seznanil z vsebino pogodbe s C. Poleg tega ni mogel vplivati na izplačila po prenehanju mandata. Dejstvo, da je program dolgotrajne oskrbe sprejela uprava, še ne pomeni, da je odškodninsko odgovoren. Seznanjen je bil s projektom dolgotrajne nege, vendar se ni ukvarjal z investicijami v kapacitete. Zadolžen je bil izključno za razvoj zavarovanja in sistemskih pogojev za dolgotrajno nego. Gre za drugo strokovno področje, kot je bilo področje svetovanja C. C. prvemu tožencu. Napačen je zaključek, da drugi toženec v izpovedbi ni bil prepričljiv glede neseznanjenosti s sodelovanjem C. C. Z njim ni nikoli razpravljal o vsebini njegovega dela, niti ni poznal njegovih izdelkov. Prvi toženec je izrecno povedal, da je vse naloge C. naročal sam in da drugi toženec niti pri sklepanju pogodbe niti pri njenem izvajanju ni sodeloval. Več prič, ki jih sodišče ni zaslišalo, bi lahko potrdilo, da se je drugi toženec sicer udeležil nekaj sestankov, na katerih se je obravnaval projekt Y, in da C. C. na njih ni bilo.

Podrejeno ugovarja tudi višini prisojenega zneska. Vključen je davek na dodano vrednost v znesku 10.208,00 EUR, kar je tožnica lahko uveljavljala kot davčni odbitek in je dejansko ni bremenil. 4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženca sta zatrjevala, da je A. A. dobil plačilo za storitve, izvedene v zvezi s konferenco Solvency II. Prvotno je bilo predvideno svetovanje za razvoj vseh zavarovanj, kasneje pa omejeno le na življenjska zavarovanja in organiziranje konference Solvency II. Plačilo ni bilo prilagojeno tej omejitvi. Izpovedba B. se je nanašala na projekt življenjskih zavarovanj. Toženca nista dokazala, da je A. A. tudi izdelal "interni model – X model", ki ga je predstavil na konferenci. Ni bilo dokazano, da bi delo A. A. v zvezi s konferenco kakorkoli prispevalo k vsebini končnega besedila predpisov s področja zavarovalništva. Dejavnost zavarovalnice je opravljanje zavarovalnih poslov, sprejemanje predpisov pa je v pristojnosti državnega zbora in agencije za zavarovalni nadzor. Četudi je bilo dogovorjeno pavšalno plačilo, bi morala toženca ob izvrševanju potrebne skrbnosti odobriti izplačilo le, če so bile naročene storitve kvalitetno opravljene v korist tožnice.

Prvi toženec v pritožbi prvič in v nasprotju s prejšnjimi trditvami navaja, da je tožnica v začetku leta 2008 načrtovala izpeljati nekaj najprimernejših in ekonomsko upravičenih investicij v objekte institucionalnega varstva sama neposredno iz vira kapital. Te trditve tudi niso podkrepljene z dokazi. Iz poslovnega plana za leto 2008, ki je bil edini sprejet pred sklenitvijo pogodbe s C., ne izhaja, da bi tožnica načrtovala investicije v domove za ostarele, ampak je omenjen le projekt zavarovanja za dolgotrajno nego v starosti. Šele v dokumentu iz novembra 2008, ki pa ga tudi ni pripravila uprava, so prvič omenjene investicije v domove za ostarele, in potem še v poslovnem programu za leto 2009. Dovolj skrbna uprava bi najprej izdelala natančen načrt, kako namerava financirati in izvesti investicije v domove za ostarele, ter pregledala pravne in druge osnove, šele nato pa bi naročila storitve presoje posameznih investicij. Te so bile preuranjene in so se zaradi nezmožnosti tožnice izvesti takšne investicije na kakršenkoli način izkazale kot povsem nepotrebne. V sodbi je pravilno ugotovljeno, da produkt ni bil dorečen v taki meri, da bi opravičeval naročilo storitev C. v zvezi s posameznimi investicijami. Ker je bil drugi toženec seznanjen z zadostnimi informacijami o delu C. C. in o tem, da za tožnico opravlja storitve preverjanja možnosti individualnih investicij (o tem ga je seznanil prvi toženec, s C. pa se je tudi sestal na sestankih in z njim neposredno spregovoril), bi take storitve lahko preprečil. 5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Določba zajema (oblikovne ali vsebinske) napake pri sestavi sodbe, zaradi katerih preizkus sodbe objektivno ni mogoč. Pri presoji, ali gre za kršitev, je treba izhajati iz materialnopravnega stališča sodbe. Kršitve ni, če je pomanjkljiva obrazložitev posledica zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale preizkus njene zakonitosti in pravilnosti, navedbe, s katerimi toženca utemeljujeta navedeno bistveno kršitev določb postopka, pa bodo v nadaljevanju preizkušene v okviru preizkusa pravilnosti sodbe v materialnopravnem in dejanskem pogledu.

7. V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa vodenja pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Člani organa vodenja so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Tožnik mora torej podati trditve o nedopustnem ravnanju toženega člana organa vodenja, o obstoju in višini škode, ki mu je zaradi tega nastala, in o vzročni zvezi med njima. Zatrjevati mora, da bi neko ravnanje (bodisi storitev bodisi opustitev) moglo biti v nasprotju z dolžno skrbnostjo. Podati mora torej razloge oziroma okoliščine, v katerih ravnanje predstavlja kršitev potrebne skrbnosti. Zadostuje, da tožnik poda trditve, ki omogočajo zaključek o obstoju nedopustnega ravnanja in iz katerih so razvidni vsebina očitka in njegove posledice v taki meri, da se lahko toženec brani, se pravi dokazuje, da je bilo njegovo ravnanje v skladu s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.(1) Toženec mora zatrjevati in dokazati, da je ravnal v skladu z dolžno skrbnostjo ali da je nekrivdno ni upošteval ali da bi do škode prišlo tudi v primeru ravnanja z dolžno skrbnostjo. V ta okvir sodi tudi dokazovanje trditev, da je ravnal v okviru – praviloma širokega – polja podjetniške presoje,(2) se pravi, da je smel razumno domnevati, da je odločitev, sprejeta na podlagi ustreznih informacij, v dobro družbe. Navedeno predpostavlja, da je zbral vse razpoložljive informacije pravnega in dejanskega značaja, da je na tej podlagi skrbno ocenil prednosti in slabosti možnih odločitev in (3) da je upošteval razpoznana tveganja.(3) O zahtevku v zvezi s pogodbo z dr. A. A. 8. V zvezi s pogodbo, sklenjeno med tožnico in dr. A. A. 1. 6. 2008, je tožnica v bistvenem trdila, da se pisni izdelki, ki so bili predloženi kot izpolnitev, pretežno nanašajo na naložbeni vidik življenjskih zavarovanj, kar ni predmet pogodbe, da gre za nekvaliteten proizvod (gre za izdelke brez repa in glave), da gre za nepotreben izdelek za tožnico in da jih ni izdelal dr. A. A., ampak B. B., zaposlen pri tožnici. Nedopustnost ravnanja tožencev je torej utemeljevala s trditvami o nepotrebnosti pogodbe in o njeni neizpolnitvi s strani podjemnika.

9. Prvi toženec je v odgovoru zatrjeval, da delo, ki ga je opravil dr. A., ni bilo nepotrebno. Uprava je s soglasjem skupščine in nadzornega sveta sprejela odločitev, da prične z aktivnostmi za uvedbo ŽZ. Uprava se je naloge lotila resno in odgovorno: ker ni imela lastnih usposobljenih ljudi, je angažirala strokovnjaka, ki ga je izbrala na podlagi referenc in ki je bil na razpolago ves čas za sprotno svetovanje. Široka opredelitev nalog je bila določena, ker ožja opredelitev tedaj še ni bila mogoča. Dogovorjeno je bilo, da bo prejemal ustna in pisna navodila za izvedbo posameznih nalog. Določena je bila ugodna tržna izpogajana cena. Ugovarjal je tudi navedbam o neizpolnitvi pogodbe. Zatrdil je, da je dr. A. v obdobju od junija 2008 do februarja 2009 opravil vsa naročena in dogovorjena dela ter opredelil, pri čem je sodeloval (vključno s konferenco Solventnost II).

10. Drugi toženec je v odgovoru zatrjeval, da bistveni predmet pogodbe niso bili pisni izdelki, ampak svetovanje v zvezi z razvojem projekta ŽZ, da je bil projekt predviden z razvojnim programom z namenom diverzifikacije poslovanja tožnice, da ga je potrdila skupščina in tudi pooblastila upravo, naj izvede vse potrebno za uvedbo ŽZ, da je prvi toženec poiskal ustrezno osebo na podlagi referenc, da je bila s pogajanji dosežena tržna cena, da je sodelovanje dr. A. A. bistveno prispevalo k izdelavi zagonskega elaborata ŽZ (februar 2009), da izvedba zelo uspešne mednarodne konference Solventnost II ne bi bila mogoča brez pomoči, nasvetov in poznanstev dr. A., ki je aktivno sodeloval pri organizaciji, pripravah in sami izvedbi z moderiranjem, in da je vse izdelke dr. A. v skladu z notranjimi akti pregledal, odobril in uporabil vodja projekta B. B. 11. Izpodbijani del sodbe temelji na naslednjih ugotovitvah in zaključkih: - da je bila med tožnico in dr. A. A. 1. 6. 2008 sklenjena podjemna pogodba, na podlagi katere je bil A. izplačan znesek 37.161,00 EUR, povečan za 11.547,00 EUR davka, torej skupno 48.708,00 EUR, - da je projekt ŽZ do junija 2009 predstavljal za tožnico enega osrednjih projektov tožnice, - da je jedro uspešne izvedbe projekta temeljilo na strokovno usposobljenem aktuarju z izkušnjami na tem področju, takega strokovnjaka pa tožnica ni imela, - da dr. A. ni izdelal le pisnih izdelkov, ampak je opravil tudi številne svetovalne ure, oboje pa se je nanašalo na razvoj produktov s področja ŽZ, na izdelavo zagonskega elaborata, pripravo analiz v povezavi s planom prodaje, ekonomiko projekta, pripravo zavarovalno tehničnih podlag strukturiranih produktov in analizo produktov, ki so aktualni za tožnico,(4) - da je bila novembra 2008 izvedena delavnica "dvig nivoja opredeljenosti na projektu ŽZ", - da razlog za prekinitev pogodbe v začetku leta 2009 ni bil v pomanjkljivih strokovnih podlagah, - da se je manjši del svetovanja nanašal na morebitne kombinirane produkte, kjer so povezani elementi zdravstvenega in življenjskega zavarovanja ali finančnih vlaganj in življenjskega zavarovanja, - da je dr. A. izpolnil četrto alinejo 1. člena podjemne pogodbe (izdelava strokovnih podlag za razvoj in uvedbo drugih zavarovanj) in v manjšem delu drugo alinejo 1. člena (dograjevanje (izboljševanje) obstoječih zavarovanj), - da pogodbenih obveznosti iz prve alineje 1. člena (izdelava strateških analiz, usmeritev in strategij za razvoj novih prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj) A. ni izpolnil, vendar v zvezi s tem ni prejel niti navodil niti plačila, - da dr. A. z udeležbo na konferenci Solventnost II 5. 9. 2008 ni izpolnil pogodbene obveznosti iz tretje alineje 1. člena pogodbe: organizacijska in administrativna opravila v zvezi s pripravo konference (pomoč pri sestavi programa konference, referat o modelu X, za katerega ni dokazano, da ga je izdelal sam, vodenje okrogle mize, priprava in postavljanje vprašanj in moderiranje odgovorov) ne morejo biti predmet tretje alineje 1. člena pogodbe, ker iz njih ne izhaja vsebina strokovnih podlag za dopolnjevanje oz. spreminjanje zakonodaje s področja zavarovalništva in zdravstvenega varstva, niti ni dokazov, ali in v kakšnem obsegu je bila vsebina modela vključena v končno besedilo direktive ali v predpise s področja zavarovalništva, - da toženca nista predložila dokaza, da bi plačilo za v prejšnji alineji opravljeno delo predstavljalo ravnanje v dobro družbe, ki bi pozitivno vplivalo na poslovanje tožnice in bi šlo za smotrno poslovno odločitev v tedanjih okoliščinah, kar pomeni, da je predstavljalo nepotreben izdatek, - da je dr. A. za izpolnitev obveznosti iz druge in četrte alineje porabil cca 280 ur, na kar odpade 7/8 honorarja, izplačanega v osmih zneskih (6 x 6.088,24 EUR in 2 x 6.089,43 EUR), preostanek v višini 6.088,24 EUR pa je predstavljalo plačilo za delo v zvezi s konferenco Solventnost II.

12. Zaključek o delni utemeljenosti zahtevka v zvezi z izplačili dr. A. temelji torej na dveh stališčih, ki vsako zase predstavljata zadostno podlago za odločitev: prvič, da delo, ki ga je opravil dr. A. v zvezi s konferenco (organizacijska in administrativna opravila), ni predmet pogodbe z dne 1. 6. 2008, ker plačilo ni imelo podlage v pogodbi, pa je bilo nepotrebno, in drugič, da toženca nista dokazala, da je bila odločitev za izvedbo konference v dobro družbe, oziroma z drugimi besedami: da je odločitev za izvedbo konference presegala polje podjetniške presoje in da zato stroški za izvedbo te konference (med katerimi je tudi plačilo dr. A.) glede na neizkazanost pozitivnih učinkov na poslovanje tožnice predstavljajo zanjo škodo.(5)

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek prvega toženca, da tožnica ni zatrjevala, da je dr. A. plačala za delo v zvezi s konferenco Solvency II. V odgovor na tožničine trditve, da je bila dogovorjena izdelava pisnih izdelkov, sta toženca ugovarjala, da je bilo predmet pogodbe svetovanje v zvezi z uvedbo ŽZ in delo v zvezi s konferenco Solvency II. Tudi ovrednotenje teh navedb je bilo zato pomembno pri presoji o odškodninski odgovornosti tožencev.

14. Ugotovitev, da delo dr. A., ki je bilo opravljeno, nima podlage v pogodbi, bi mogla utemeljevati zaključek, da sta toženca s plačilom za to delo ravnala v nasprotju s potrebno skrbnostjo. Vendar pa so utemeljene pritožbene navedbe, da je podan dvom o pravilnosti ugotovitev, na katerih sodba temelji navedeno stališče. Zaključek sodbe, da delo, ki ga je opravil dr. A. v zvezi s konferenco Solventnost II, ni bilo opravljeno na podlagi pogodbe z dne 1. 6. 2008, temelji na ugotovitvah, da je izvedel organizacijska in administrativna opravila v zvezi s konferenco in da je povezoval sogovornike in imel referat "interni modeli – X model", katerega avtor ni bil on sam. Pritožnik utemeljeno opozarja, da se sodba ne opredeli do njegovih navedb, da organizacija in izvedba take konference ne bi bila mogoča brez strokovnega znanja dr. A. in da tovrstnih znanj v Sloveniji tedaj ni imel nihče drug. Podan je torej dvom o pravilnosti zaključka o vsebini dela, ki ga je opravil dr. A. v zvezi s konferenco. Poleg tega tudi ni prepričljiv zaključek o tem, da avtor vsebine referata ni bil dr. A. Sklicevanje na neobstoj dokazov v spisu še ne daje podlage za tak zaključek. Dokazanost toženčevih navedb o potrebnosti angažmaja bi mogla biti podlaga za drugačen odgovor na vprašanje, ali je plačilo navedenega dela dr. A. imelo podlago v pogodbi.

15. Premalo obrazložen in zato neprepričljiv je tudi zaključek o obstoju druge podlage za nedopustnost izplačila prisojenega zneska dr. A. Argument sodbe, da v dejavnost tožnice sodi opravljanje zavarovalnih poslov, ne pa priprava strokovnih podlag za spreminjanje zakonodaje, ne daje podlage za zaključek, da je bila izvedba konference v okviru priprav na uveljavitev direktive EU Solventnost II(6) prepovedana. Tega niti tožnica ni trdila, niti tak zaključek ne izhaja iz zbranega procesnega gradiva. Šlo je za poslovno odločitev. Za zaključek, da je bila izvedba take konference v nasprotju z dolžno skrbnostjo tožničine uprave, ne zadostuje argument o nepredložitvi dokaza, da bi ta izdatek predstavljal ravnanje v dobro družbe in s tem smotrno poslovno odločitev (v tedanjih okoliščinah). Pritožnika utemeljeno opozarjata, da v sodbi ni ovrednoteno, da je šlo za dopustno dodatno dejavnost zavarovalnice, ki je prispevala k dvigu tožničine verodostojnosti in posledično tudi k pridobivanju višjih prihodkov in da je bila vključitev v proces priprave pravnih podlag za delovanje zavarovalnice zanjo koristna.

16. Argument v prid zaključku izpodbijane sodbe ne more biti niti tožničino stališče v odgovoru na pritožbo, da je bilo plačilo dogovorjeno za izvedbo vseh nalog po pogodbi, plačilo pa ni bilo prilagojeno omejenemu obsegu izvedenih nalog. Glede na ugotovitev, da je bilo dogovorjeno mesečno plačilo v pavšalnem znesku, bi bilo dopustno plačilo odreči le na podlagi ugotovitve, da naročeno delo ni bilo kvalitetno opravljeno, da je bilo opravljeno mimo naročila ali da sploh ni bilo opravljeno.(7) Dejstev, ki bi nudila podlago za tak zaključek, v sodbi ni. V nasprotnem primeru tožencema ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.

O zahtevku v zvezi s pogodbo s C. C. 17. Tožnica je zatrjevala, da so bile storitve, ki jih je nudil C., nepotrebne (ker je bila znotraj tožnice organizirana delovna skupina "dolgotrajna oskrba", bi to delo lahko opravila ta skupina; poslovni plani za 2008 in 2009 niso predvidevali projekta zavarovanj za oskrbo starejših občanov) in da so bile izredno slabo in nekvalitetno opravljene (izdelal je le dve mnenji, dolgi po eno stran, in organiziral nekaj sestankov ter poročal upravi).

18. Prvi toženec je ugovarjal, da je tožnica po poslovnem planu 2008 načrtovala izvedbo projekta zavarovanja za dolgotrajno nego v starosti, po planu za 2009 pa je nameravala nadaljevati projekt zavarovanj z dolgotrajno oskrbo (povezano z infrastrukturo). Nadzorni svet se je strinjal s širitvijo ponudbe storitev na področje domov za ostarele. V letu 2009 je tožnica načrtovala ustanovitev skupne družbe s K. družbo (v nadaljevanju K.). Cilj je bil v letu 2009 pripraviti vsaj en poslovni načrt za investicijo v nadstandardne kapacitete s področja zdravstva. Šlo je za veliko priložnost za povečanje dohodkov iz naslova širitve poslovanja. Med več strokovnjaki, s katerimi se je pogovarjal, je zaradi izkušenj izbral C. Delo je bilo obračunano po tržnih cenah. Delo skupine, ki jo omenja tožnica, ni povezano s predmetom svetovanja C. Projekt v širitev kapacitet tožnice z neposrednimi naložbami v nepremičnine, z nakupi lastniških deležev družb, ki so delovale na tem področju, ali z drugim načinom vstopa tožnice na to področje ni povezan z zavarovanji za dolgotrajno oskrbo. S tovrstnimi naložbami so se ukvarjale tudi druge zavarovalnice, za takšne naložbe pa uprava ni potrebovala soglasja skupščine. V zvezi z izpolnitvijo pogodbe je prvi toženec navedel, da je C. izdelal več elaboratov in opravil stalno svetovanje.

19. Drugi toženec je ugovarjal, da ni bil vključen v sklepanje in realizacijo pogodbe, da delo C. ni sodilo v področje, za katerega je bil sam odgovoren in da je bilo šest izplačil izvedenih v času, ko ni bil več član uprave. Sicer pa je bila diverzifikacija tožničinega poslovanja v tistem času nujna zaradi nenehnih napovedi politike o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Predsednik uprave je tedaj proučeval možnosti ustanovitve skupne družbe s K., d.d. 20. Zaključek sodbe, da toženca pri sklepanju pogodbe in aneksa nista ravnala v dobro družbe in da nista dokazala, da sta vestno in pošteno izpolnjevala svoje dolžnosti v tedanjih okoliščinah poslovanja družbe, temelji na naslednjih ugotovitvah in zaključkih: - da je bila pogodba sklenjena 29. 8. 2008, aneks, s katerim je bila določena sprememba cene za uro in dela in omejeno število ur na mesec, pa 29. 12. 2008, - da je tožnica na podlagi te pogodbe izplačala C. 26.477,00 EUR in davek 10.208,00 EUR, kar skupaj znaša 36.685,00 EUR (tožnica zahteva 34.703,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih delnih plačil), - da tožnica ni dokazala, da je C. pripravil le mnenji v zvezi z dvema projektoma varstva starejših občanov, niti ni dokazala, da gre za slabo in nekvalitetno pripravljene izdelke, - da so bili izdatki na podlagi obravnavane pogodbe ekonomsko nesmotrni in hkrati preuranjeni, ker niti pred njeno sklenitvijo niti med njenim izvajanjem nista bila ne v sodelovanju s K., d.d., ne v sodelovanju z V. S., d.o.o., opredeljena vsebina in obseg naložbenih naložbenih vlaganj na področju institucionalnega varstva, - da je bila vsebina skupnega produkta, predvidena v okviru sodelovanja s K., d.d., ključna okoliščina tudi zaradi omejitev pri sklepanju zavarovalnih poslov ter glede naložb kritnega premoženja zavarovalnice (14. člen, 120. do 124.a čl. ZZavar); poleg tega družba za vzajemno zavarovanje opravlja zavarovalne posle za svoje člane po načelu vzajemnosti, razvojni program pa predvideva tudi nadstandardne oblike storitev s področja zdravja, oskrbe in nege v centrih zdravja in varovanih stanovanjih in standardne oblike nege in oskrbe v domovih za starejše občane in centrih za pomoč na domu, kar pomeni razlikovanje storitev glede na obseg, vsebino in kvaliteto ob upoštevanju socialnega in premoženjskega položaja zavarovancev in ni združljivo z načelom medgeneracijske solidarnosti, - da interni akti tožnice, ki določajo razdelitev poslovnih področij, nimajo podlage niti v statutu, niti v sklepu nadzornega sveta, - da drugi toženec ni vedel niti za svetovalca niti za njegov pogodbeni prispevek, vendar je hkrati povedal, da se je udeležil sestankov z možnimi investicijami v institucionalno varstvo na drugih lokacijah, da je bila ena od naložbenih opcij objekt Y, ki ga je ocenjeval tudi C., in da se je uprava pri poslih večje vrednosti večinoma odločala skupno, ter da je tudi C. izpovedal o stikih z drugim tožencem, kar pomeni, da bi mogel na podlagi zbranih informacij sklepati o vlogi C. in odkloniti soglasje k pogodbi oziroma po njenem podpisu zahtevati odstop od pogodbe.

21. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da člani uprave odgovarjajo solidarno, če so sodelovali ali bili seznanjeni s sklenitvijo ali izvajanjem škodljivih poslov oziroma bi ob potrebni skrbnosti mogli in morali biti seznanjeni, pa jih niso preprečili. Drugi toženec pa v pritožbi utemeljeno vzpostavlja dvom o pravilnosti ugotovitev, ki so bile podlaga za zaključek, da je na podlagi informacij, s katerimi je razpolagal, mogel sklepati o obstoju pogodbe s C. C. in odkloniti soglasje k pogodbi oziroma po njenem podpisu zahtevati odstop od pogodbe.

22. Glede na to, da je pogodbo s C. C. v tožničinem imenu podpisal prvi toženec, nima podlage očitek, da bi drugi toženec mogel odkloniti soglasje k pogodbi. Podan pa je tudi dvom o pravilnosti zaključka, da je drugi toženec imel na razpolago dovolj informacij, da bi mogel sklepati o obstoju pogodbe s C. in zahtevati odstop od nje. Ugotovitve, da je program "dolgotrajna oskrba" sprejela uprava, da je C. C. nekajkrat spregovoril z drugim tožencem in da se je drugi toženec pri sklenitvi poslov nad 10.000 EUR posvetoval z drugim članom uprave, ne dajejo dovolj zanesljive podlage za zaključek, da je drugi toženec mogel ali bi moral vedeti za obstoj pogodbe, sklenjene s C. C.(8) Pritožnik utemeljeno opozarja, da je o posvetovanju z drugim članom uprave izpovedal sam, nič pa to ne pove o običajnem ravnanju prvega toženca. Ob odsotnosti kakršnihkoli drugih ugotovitev o razlogih in okoliščinah srečevanja drugega toženca s C. C. zgoraj povzeta izpovedba priče ne more nuditi podlage za zaključek o vednosti drugega toženca o obstoju pogodbenega razmerja med pričo in tožnico. Pritožba pa tudi utemeljeno opozarja, da v sodbi ni ocenjena izpovedba prvega toženca, da drugi toženec ni sodeloval niti pri sklepanju pogodbe niti pri njenem izvajanju.

23. Utemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki o pravilnosti stališča sodbe o nepotrebnosti dela, ki ga je za tožnico na podlagi pogodbe opravil C. C. Stališče, da je šlo za ekonomsko nesmotrno in poslovno škodljivo odločitev, ki ni bila v ničemer povezana z elementom razumnega tveganja, temelji na argumentih, da je tožnica sprejela program zagotavljanja pomoči osebam v okviru dolgotrajne oskrbe in vzpostavila stike s potencialnimi pogodbenimi partnerji za izvedbo skupnega produkta, vendar pa pred sklenitvijo obravnavane pogodbe ni določila njegove vsebine, niti je natančneje konkretizirala, niti taka vsebina ne izhaja iz izdelkov C. C., je pa zaradi omejitev, ki veljajo za tožnico pri sklepanju zavarovalnih poslov in naložbah kritnega premoženja, bistvena.

24. Iz ugotovitev sodbe ne izhaja, da bi bile naložbe v nakup nepremičnin tožnici prepovedane in taka prepoved tudi ne izhaja iz zakona (prim. 121. in 122. člen ZZavar v zvezi s kritnim premoženjem zavarovalnice). Potrebnost svetovanja o smotrnosti naložb v nakup nepremičnin je zato treba presojati v povezavi z odločitvijo uprave za sklenitev tovrstnih poslov. Gre za poslovno odločitev, pri tem pa ima uprava široko polje presoje. V to polje sodi tudi odločitev o zaporedju opravil: ali bo najprej določila načrt financiranja ter opredelila pravne in druge podlage za investicije, kakršno stališče izhaja iz sodbe in tožničinega odgovora na pritožbo, ali bo najprej pridobila informacije o smotrnosti nakupa glede na razmere na trgu in šele potem opredelila finančne in druge podlage za izvedbo investicij, kar kot pravilno odločitev vrednoti prvi toženec v pritožbi, ali pa bo postopka zbiranja obeh vrst informacij vodila vzporedno.

25. Pomen dodanega argumenta, da načrtovano ločevanje med nadstandardnimi oblikami storitev s področja zdravja, oskrbe in nege v centrih zdravja in varovanih stanovanjih in standardnih oblikah nege in oskrbe v domovih za starejše in centrih za pomoč na domu ni združljivo z načelom vzajemnosti, ki po zakonu velja za družbe za vzajemno zavarovanje, iz sodbe ni razviden. Drugi toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi se argument mogel nanašati na vsebino zavarovalnih produktov in da ne more veljati za presojo odločitev uprave o naložbah v nepremičnine, kar je bilo predmet pogodbe s C. C. O odločitvi pritožbenega sodišča

26. Ker je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbama tožencev ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ugotavljanje dejstev, potrebnih za odločitev o obstoju ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti v pritožbenem postopku, bi pravdne stranke prikrajšalo v pravici do pritožbe. Poleg tega je sodišče že izvedlo obsežen dokazni postopek, ki vključuje neposredno izvedene dokaze, tako da bi bila ponovitev tega pred sodiščem druge stopnje s časovnega in stroškovnega vidika neekonomična. Glede na navedeno naj sodišče v novem sojenju oceni, ali je potrebna izvedba nove glavne obravnave ali je ugotovljene pomanjkljivosti mogoče odpraviti že z novo izdelavo sodbe.

27. Sodišče naj v novem sojenju skrbno oceni, kakšen je bil prispevek dr. A. v zvezi s konferenco Solventnost II in ali je bilo delo opravljeno na podlagi pogodbe. Če se bo pokazalo, da opravljeno delo sodi v okvir pogodbenih obveznosti, naj ovrednoti razloge, s katerimi sta toženca utemeljevala racionalnost odločitve za izvedbo konference. Pri presoji naj upošteva procesno gradivo, ki ga je v zvezi z vprašanjem potrebnosti ponudila vsaka od pravdnih strani, in izhaja iz pravil o razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z obstojem predpostavk odškodninske odgovornosti.

28. V zvezi s pogodbo s C. C. naj sodišče v novem sojenju opredeli, kaj je bil predmet pogodbe in na kaj se je svetovanje nanašalo (drugi toženec opozarja na razlikovanje med naložbami v nepremičnine, namenjene za dolgotrajno oskrbo, in oblikovanjem zavarovalnih produktov, povezanih z oskrbo starejših, sodba pa se o predmetu pogodbe ni jasno izrekla(9)). Nato naj – izhajajoč iz tožbenih trditev o razlogih za zatrjevano škodljivost ravnanja tožencev – oceni, ali je odločitev za angažiranje svetovalca v zvezi s tako ugotovljenim predmetom svetovanja predstavljala racionalno poslovno odločitev. Predvidenost naložb oziroma oblikovanja zavarovalnih produktov v planskih dokumentih družbe bi mogla predstavljati pomembno okoliščino v prid zaključku, da je šlo za pretehtano odločitev, na drugi strani pa odsotnost take omembe glede na samostojnost uprave pri vodenju družbe sama za sebe še ne pomeni, da je uprava prekoračila polje podjetniške presoje.

29. Če bo potrebno, naj tudi v zvezi z odgovornostjo drugega toženca oceni vse izvedene dokaze. Drugemu tožencu ne bo mogoče očitati, da je ravnal v nasprotju s potrebno skrbnostjo, ne da bi bile ugotovljene konkretne okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek, da je vedel ali mogel vedeti za vsebino pogodbenega sodelovanja s C. C. V tem okviru bo treba ovrednotiti tudi navedbe drugega toženca o trajanju njegove funkcije v povezavi s časovnim vidikom izvajanja pogodbe.

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. Podgorelec, Odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe po ZGD-1, Pravosodni bilten, št. 1/2013, str. 97. O primerljivi razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena se je sodna praksa že izrecno izrekla v zvezi z odškodninsko odgovornostjo za zdravniško napako (prim. npr. sodbo VS RS II Ips 32/2012 z dne 25. 10. 2012), položaja pa sta glede na to, da odločitev za določeno ravnanje v obeh primerih izvira iz toženčeve sfere in da je torej on tisti, ki pozna okoliščine odločanja in razpolaga z dokazi, podobna.

Op. št. (2): Prim. odločbe VS RS III Ips 80/2010 z dne 9. 7. 2013, III Ips 75/2008 z dne 21. 12. 2010 in III Ips 97/2015 z dne 9. 12. 2015. Op. št. (3): Teorija še podrobneje opredeljuje predpostavke za presojo, ali odločitev sodi v polje podjetniške presoje oziroma ali je član uprave oziroma nadzora pri sprejemanju odločitve ravnal vestno in pošten. Prim. Kocbek in dr., Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, IUS Software, GV Založba, Ljubljana, 2014, str. 73-74 in 83-84, Dolenc, Odgovornost uprave gospodarske družbe za škodo, povzročeno družbi, Pravni letopis, 2010, str. 117 in nasl., in Podobnik, Pasti uvedbe pravila poslovne odločitve (business judgment rule) v slovensko korporacijsko pravo, Pravnik, št. 3-4/2016, str. 193 in nasl. Op. št. (4): V 1. členu pogodbe je bilo navedeno, da se podjemnik zavezuje opraviti za naročnika naslednja dela: - izdelava strateških analiz, usmeritev in strategij za razvoj novih prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, - izdelava strokovnih izhodišč za razvoj in uvedbo novih prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj ter dograjevanje (izboljševanje) obstoječih, - izdelava strokovnih podlag za dopolnjevanje oz. spreminjanje zakonodaje s področja zavarovalništva in zdravstvenega varstva, ki vpliva na poslovanje V., - izdelava strokovnih podlag za razvoj in uvedbo drugih zavarovanj.

V 5. členu je bilo navedeno, da se naročnik zavezuje podjemniku za naročeno in potrjeno delo (s strani pooblaščene osebe naročnika) izplačati mesečno neto znesek v višini 3.600,00 EUR.

Op. št. (5): Izpodbijana sodba ne razlikuje jasno med obema podlagama za ugoditev zahtevku. Povzetek temelji na oceni pritožbenega sodišča, kateri argumenti bi mogli utemeljevati eno podlago in kateri drugo.

Op. št. (6): Predmet urejanja so metode za nadzor kapitalske ustreznosti zavarovalnic na podlagi tveganj, ki jih je posamezna zavarovalnica prevzela v kritje oziroma jim je na drug način izpostavljena, iz zbranega procesnega gradiva pa izhaja, da naj bi bila tema konference priprava tožnice na novo evropsko regulativo in analiza stanja tožnice na tem področju.

Op. št. (7): Ali – kot je bilo navedeno že zgoraj – da ni bilo predmet obravnavane pogodbe.

Op. št. (8): Glede na stanje stvari ni potreben odgovor na vprašanje, ali navedeno – ob nadaljnji ugotovitvi o nedopustnosti izplačil na podlagi pogodbe – že zadošča za obstoj odgovornosti drugega toženca.

Op. št. (9): V sodbi je sicer ugotovljeno, da gre pri izdelkih C. C. za ekonomsko/finančno analizo vstopa tožnice v objekte institucionalnega varstva in oskrbe starejših, vendar pa v argumentih za nedopustnost ravnanja tožencev med obema vrstama poslov ne razlikuje.