Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča za zagotovitev polnega učinka morebitne ugoditve zahtevku za ničnost pogodbe, kot ga terja pravo EU, zadostuje začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Taka začasna odredba toženki prepoveduje nadaljnje uveljavljanje upravičenj iz pogodbe. Morebitno uveljavljanje teh upravičenj v izvršilnem postopku bi bilo v nasprotju z začasno odredbo in zato nedopustno.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 9. 2024 v izpodbijanem delu potrdi.

II.Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 12. 2024 potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF in notarskega zapisa pogodbe, sklenjenih 29. 1. 2008 ter sporazuma o zavarovanju terjatve z dne 30. 1. 2008, plačilo 5.796,63 EUR z zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2024 ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti in njun izbris. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 9. 2024 delno ugodilo njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe in začasno zadržalo učinkovanje spornih pogodb, zavrnilo pa predlog glede prepovedi razpolaganja s terjatvami iz spornih pogodb, njihove izterjave v izvršilnem postopku in izrek denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi. S sklepom z dne 16. 12. 2024 je zavrnilo toženkin ugovor zoper izdano začasno odredbo.

2.Tožnik v pritožbi zoper prvi sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev enakega varstva pravic. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu v zavrnjenem delu ugodi.

3.Toženka v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in sklep o začasni odredbi razveljavi, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4.Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata njuno zavrnitev.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Izpodbijana odločitev o začasnem zadržanju učinkovanja pogodbe temelji na ugotovitvah in stališčih, - da so države članice po 7. členu Direktive 93/13 zavezane zagotoviti ustrezna in učinkovita sredstva za preprečitev nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v potrošniških pogodbah, - da so za zagotovitev polnega učinka Direktive sodišča dolžna razlagati celotno nacionalno pravo in po potrebi tudi spremeniti ustaljeno sodno prakso, - da ima v ta namen med pravdnim postopkom potrošnik na razpolago ureditveno začasno odredbo, urejeno v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ),1 - da je začasno zadržanje izpolnjevanja obveznosti potrebno, če je verjetno, da je pogodbeni pogoj nepošten, in je potrošnik pred začetkom postopka plačal znesek, višji od izposojenega zneska, - da je polni učinek končne meritorne odločitve mogoče zagotoviti le, če lahko vse zahtevke iz pogodbe uveljavlja v isti pravdi, in da nemožnost uveljavitve vseh zahtevkov znotraj iste pravde ustreza standardu težko nadomestljive škode, - da je verjetno izkazano, da je tožnik s sklenitvijo pogodbe prevzel nepredvidljivo in neomejeno valutno tveganje in da ob sklenitvi ni prejel vsebinskih informacij o možnih (tudi znatnih) spremembah menjalnih tečajev in o tem, kako bi na obroke vplivala zelo velika depreciacija domačega plačilnega sredstva, - da bi se toženka ob upoštevanju profesionalne skrbnosti morala zavedati, da tak kredit lahko ogrozi tožnikov socialni položaj, - da pomanjkljiva pojasnila niso skladna z zahtevami profesionalne skrbnosti in so zato v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, - da je tožnik na podlagi pogodbe prejel 113.230,77 EUR, do vložitve tožbe pa toženki plačal 119.027,40 EUR, - da je prvotno mesečni obrok znašal 654,34 EUR, zadnji z dne 2. 8. 2024 pa 842,77 EUR.

7.Sodišče prve stopnje je izčrpno odgovorilo na toženkine bistvene ugovorne navedbe. Očitki o pomanjkljivi obrazložitvi - celo tako intenzivni, da naj ne bi bil mogoče preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, niso utemeljeni.

8.Pravilno je stališče, da reverzibilnost ni predpostavka izdane začasne odredbe. Razlogov, podanih v 17. do 20. točki obrazložitve, zato ni treba ponavljati. Pritožbeno sklicevanje na odločitev sodišča prve stopnje v drugi zadevi podanim razlogom ne jemlje prepričljivosti.

9.Podani so tudi pravilni razlogi v zvezi z očitkom kršitve kontradiktornosti. Kot je navedeno v izpodbijanem sklepu, se kontradiktornost v postopku izdaje začasne odredbe zagotavlja v ugovornem postopku. Upoštevanje zakonskih pravil ne izkazuje vnaprejšnje odločenosti sodišča v zadevi. Razlogi v zvezi z verjetno izkazanostjo ničnosti pogodb ne temeljijo na presoji, da sodišče bolj verjame tožniku kot toženki. V sklepu je jasno obrazloženo, da iz toženkinih navedb ne izhaja, da bi tožniku dala pojasnilo o visoki tveganosti izbrane kreditne opcije in njenih možnih posledicah. Toženka torej ni niti zatrjevala, da bi tožniku dala dolžna pojasnila. Izvedba naroka zato ni bila potrebna.

10.Sklepanje sodišča prve stopnje o verjetni izkazanosti dejstva, da toženkino pojasnilo v predpogodbeni fazi ni vključevalo vsebinskih informacij o možnih spremembah menjalnih tečajev in o tem, kako bi na obroke vplivala zelo velika depreciacija domačega plačilnega sredstva, temelji na ugotovitvah, da toženka ni navedla, katere konkretne informacije je predstavila tožniku in na kakšen način so mu bile predstavljene, niti iz njenih navedb ne izhaja, da bi mu konkretno pojasnila, kako bi na mesečne anuitete vplivala zelo velika depreciacija EUR v razmerju do CHF, da je pogodbeni zapis o prevzetem valutnem tveganju splošen, pouk notarke pa dan šele po sklenitvi pogodbe.

11.Okoliščine, da je toženka imela drugačno prakso od prakse drugih bank (trditev je ostala na splošni ravni), da se je tožnik glede na vedenje, da bo tujo valuto kupoval, lahko zavedal tveganosti posla, da kredita ni oglaševala, da ga je uvedla zadnja od bank izključno zaradi povpraševanja strank, da ni stimulirala delavcev za sklepanje pogodb, da ni trdila, da je možnost nihanja minimalna in da je vsaki stranki jasno povedala, da krepitev tečaja pomeni večjo obveznost v EUR in višjo glavnico, da je notarka opozorila na običajna in znana tveganja, in izrecno na 9. točko prvega odstavka 7. člena ZPotK o opozorilu na spremembo zneskov v primeru spremembe tečaja, ne vzbujajo dvoma o verjetni izkazanosti, da se na podlagi danega pojasnila povprečen potrošnik ni mogel zavedati dejanskih razsežnosti prevzetega valutnega tveganja. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da so bila z zakonom predvidena opozorila glede na nepredvidljivost gibanja tečaja presplošna in je bilo zato vsebino dolžnega pojasnila treba napolniti ob upoštevanju vestnega in poštenega ravnanja skrbne banke.2 Toženka ni zatrjevala, da bi tožniku pojasnila, kako bi na obseg mesečnih in celotne obveznosti vplivala zelo velika depreciacija EUR v razmerju do CHF. Ker že iz navedb ne izhaja, da bi bilo dano pojasnilo ustrezno, izvedba dokazov v zvezi s tem ni bila potrebna. Argument v izpodbijanem sklepu, da toženkino nasprotovanje stališču o potrebi po seznanitvi potrošnika z možnostjo znatne spremembe tečaja nakazuje, da te informacije ni predala, je postranskega pomena. Bistveno je, da je sledeč njenim navedbam tožnika opozorila na spremenljivost tečaja ter posledično višji obrok in višji znesek neodplačane glavnice, ne pa tudi na realno možnost in vpliv velike spremembe razmerja v vrednosti CHF in EUR. Upoštevaje nižji dokazni standard za izdajo začasne odredbe je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na tožnikovo znanje o bančnih poslih. Sledeč sodbi SEU C-139/22 mora ponudnik potrošnika obvestiti o bistvenih značilnostih pogodbe in z njo povezanih tveganjih, tudi če je ta potrošnik njegov zaposleni in ima ustrezno znanje s področja navedene pogodbe.

12.Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z verjetno izkazanostjo težko nadomestljive škode. V sodbi C-287/22, na katero se pravilno opira izpodbijani sklep, je SEU že izreklo, - da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi 13/93 zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev,3 - da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, in je sprememba tožbe pogojena s plačilom sodnih stroškov,4 - in da je sprejetje takih začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.5 V istega dne izdani sodbi C-520/21 je SEU zavzelo stališče, da Direktiva sicer ne določa posledic neveljavnosti pogodbe, a morajo biti nacionalna pravila združljiva z njenimi cilji, in da zaradi dosege odvračalnega učinka iz prvega odstavka 6. člena in prvega odstavka 7. člena Direktive kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe, in zakonske zamudne obresti od opomina.6

13.Za pravilnost stališča o verjetno izkazanem nastanku težko nadomestljive škode zadostujejo torej ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je verjetno izkazano, da je tožnik (ki je kredit prejel v evrih) plačal toženki več od evrskega zneska prejetega kredita in da bi za povrnitev tega, kar bi plačeval med postopkom, moral razširiti tožbo ali vložiti novo, oboje pa je povezano s plačilom stroškov postopka. Pritožbeni pomisleki glede izkazanosti težkega finančnega položaja tožnika zato niso relevantni. Na očitke o zmotnosti ugotovitve, kolikšen znesek je tožnik plačal toženki na račun vračila posojila, je podan pravilen odgovor v izpodbijanem sklepu. Verjetne izkazanosti nastanka težko nadomestljive škode ne more ovreči niti pritožbena polemika o pravilnosti razumevanja odločb SEU in njihovega pomena za razlago nacionalnega prava. V argumentaciji očitkov v zvezi z delno ničnostjo so pritožbene navedbe splošne. Ker pritožnica ni navedla niti tega, v katerem delu bi pogodba ostala v veljavi, se o sprejemljivosti take omejene sankcije ni mogoče izreči.

14.Sodišče prve stopnje je pri presoji predpostavk za začasno zadržanje učinkovanja spornih pogodb izhajalo s stališča, zavzetega v več odločitvah Višjega sodišča v Ljubljani, da neugodnosti, povezane z uveljavljanjem zahtevkom iz pogodb, ki so verjetno nične, v luči zahtev evropskega prava predstavljajo težko nadomestljivo škodo iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Odločitev VSC v zadevi I Cp 271/2024 izhaja iz presoje, da je tudi v teh zadevah treba opraviti tehtanje posledic v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče se strinja s prvim stališčem. Odgovor na pritožbene navedbe o neizkazanosti navedene predpostavke zato ni potreben.

15.Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da je namen začasne odredbe doseči polni učinek (morebitne) odločitve o ničnosti spornih pogodb. Med rednim izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti zato ne more biti sporen obstoj tožnikovega pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek, niti ne more biti v zvezi s terjatvami toženke, zapadlimi med postopkom, utemeljen ugovor zastaranja. Nasprotno stališče bi nedopustno omejevalo pravico potrošnika do sodnega varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in bi bilo v nasprotju z načelom učinkovitosti prava EU.7

O tožnikovi pritožbi

16.Odločitev o zavrnitvi dela predloga za izdajo začasne odredbe temelji na presoji, - da je namen zavarovanja v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, - da je ta namen dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe, - da ima v primeru morebitne izterjave na razpolago sodno varstvo.

17.Pritožbeni očitki o zmotnosti odločitve niso utemeljeni. Tožnik je predlagal dve začasni odredbi, prvo za zadržanje učinkovanja sporne pogodbe, in drugo za prepoved razpolaganja s terjatvami iz pogodbe in njihovo izterjavo v izvršilnem postopku. Le v zvezi z drugo je predlagal določitev denarne kazni. Tudi po presoji pritožbenega sodišča za zagotovitev polnega učinka morebitne ugoditve zahtevku za ničnost pogodbe, kot ga terja pravo EU, zadostuje začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Taka začasna odredba toženki prepoveduje nadaljnje uveljavljanje upravičenj iz pogodbe. Morebitno uveljavljanje teh upravičenj v izvršilnem postopku bi bilo v nasprotju z začasno odredbo in zato nedopustno.

18.Izdaja druge začasne odredbe bi posegla v toženkino pravico do sodnega varstva - uveljavljanja terjatev v izvršilnem postopku. Po stališču novejše sodne prakse taka začasna odredba ni dopustna.8 O vprašanju dopustnosti take začasne odredbe se pritožbenemu sodišču ni treba izreči, ker v obravnavanem primeru ni sprejemljiva že iz razloga, ker bi prekomerno posegla v toženkino pravico do sodnega varstva. ZIZ daje pritožnicama na razpolago pravna sredstva, s katerimi se lahko upreta morebitnemu toženkinemu uveljavljanju pogodbenih terjatev v izvršilnem postopku (ugovor zoper sklep o izvršbi, odlog izvršbe, nasprotna izvršba). Da ne bi bila učinkovita, zgolj z navedbo dveh institutov ZIZ nista izkazali, niti nista obrazloženo izkazali, da bi izdajo predlagane začasne odredbe utemeljevale obveznosti države, ki izvirajo iz Direktive 13/93.

19.V zvezi s predlagano prepovedjo razpolaganja s terjatvijo pritožnik ni podal razlogov, s katerimi bi utemeljeval njeno potrebnost.

20.Pritožbeno sklicevanje na neogibno (zakonsko) povezanost predlagane začasne odredbe in izvršilnega sredstva je neutemeljeno iz razloga, ker je bilo predlagano le v zvezi z zavrnjenim predlogom, da se toženki prepove določeno ravnanje.

21.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo in sklepa sodišča v izpodbijanem delu (prvega) oziroma v celoti (drugega) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan.

-------------------------------

Po navedeni določbi sodišče izda začasno odredbo, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka).

Glej npr. sodbo VS RS II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 16. do 18. točka obrazložitve.

Sodba C-287/22 z dne 15. 6. 2023, 43. točka obrazložitve.

Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.

Sodba C-287/22, 52. točka obrazložitve.

Sodba C-520/21, 66. in 76. točka obrazložitve.

SEU je glede zahtevka za ugotovitev nepoštenosti pogoja že izreklo, da se zanj ne more uporabljati zastaralni rok (sodba C-484/21 z dne 25. 4. 2024, 26. točka obrazložitve).

Glej npr. sklepe VSL I Cpg 488/2017 z dne 23. 5. 2017, VSL I Cpg 330/2020 z dne 1. 7. 2020, VSL I Cpg 315/2021 z dne 23. 6. 2021, VSL II Cp 735/2024 z dne 24. 5. 2024 ter sklep VSM I Cp 230/2024 z dne 26. 3. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/1, 22/4, 23, 24, 24/1 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 7, 7/1, 7/1-9, 21

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.