Jedro

12. člen ZPP, ki določa načelo pomoči prava nevešči stranki, nalaga sodišču dolžnost, da opozori stranko na procesne pravice, ne pa tudi na pravice materialnega prava. V primeru pobotnega ugovora, ki je materialni ugovor ugasle pravice, bi moralo sodišče neuko toženo stranko opozoriti na možnost uveljavljanja procesnega pobotanja.

Izrek

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 29. 11. 2010 v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2007 dalje do plačila. Sodišče je odločilo tudi o pravdnih stroških in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 525,00 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi to pa na račun Okrožnega sodišča v Celju.

Toženec je v pritožbi zoper navedeno sodbo zatrjeval, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi, tožba tožnika pa zavrne. V pritožbi je navajal, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih navedb v odgovoru na tožbo, zaradi katerih bi moralo priti do pobotanja, ker te niso bile pravilno oblikovane. Sodišče prve stopnje bi ga moralo kot prava neuko osebo pred začetkom glavne obravnave pozvati na dopolnitev vloge tako, da bi zagotovil listinske dokaze za svoje trditve in ga poučiti, kako pravilno postaviti zahtevek iz nasprotne tožbe oziroma kako oblikovati pobotno izjavo (člen 108 ZPP). Če bi ga sodišče opozorilo na pomanjkljivosti vloge, bi te odpravil. Obnašanje tožnika v času po sklenitvi pogodbe, ko je dne 5. 12. 2008 sklenil s toženčevo ženo J. T. pogodbo o nakupu avtomobila v znesku 10.807,00 EUR, ki je skoraj enak terjatvi iz posojilne pogodbe, kaže, da je bil dogovor takšen, da se terjatvi iz posojilne in prodajne pogodbe pobotata, tožnik pa ostaja tožencu dolžan še 807,00 EUR. Iz tega izhaja, da je toženec dolg dejansko plačal oziroma so podani pogoji za pobotanje terjatev. Sodba tako temelji na zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zato pa je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Nobena od pravdnih strank ni dokazala izpolnitve svoje obveznosti, torej tožnik izročitve predmeta pogodbe, toženec kot posojilojemalec pa vračila in je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez izvedbe vseh dokazov. Sodišče je spregledalo trditve tožene stranke, ki bi mu šle v prid in sodno odločbo utemeljilo zgolj na enem dokazu, to je posojiilni pogodbi. Pritožnik je pritožbi kot dokaz svojih pritožbenih trditev priložil kopijo pogodbe o komisijski prodaji, kopijo računa o komisijski prodaji in izpis SMS sporočila.

Tožeča stranka je na pritožbene trditve toženca odgovorila, da so te neutemeljene ter predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

12.člen ZPP, ki določa načelo pomoči prava nevešči stranki, nalaga sodišču dolžnost, da opozori stranko na procesne pravice, ne pa tudi na pravice materialnega prava. V primeru pobotnega ugovora, ki je materialni ugovor ugasle pravice, bi moralo sodišče neuko toženo stranko opozoriti na možnost uveljavljanja procesnega pobotanja, to pa z izrecno določno opredeljeno pobotno izjavo in določno opredeljeno terjatvijo, le v primeru njenega takšnega zatrjevanja, iz katerega bi izhajali morebitni materialnopravni pogoji za pobotanje terjatev, kot te določa člen 311 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nujen materialnopravni pogoj za pobot terjatve po členu 311 OZ pa je vzajemnost terjatev, torej da gre za dolžnikovo terjatev zoper upnika. Iz toženčevih trditev v odgovoru na tožbo, da tožnik njemu dolguje 810,00 EUR za avto, ki je bil zavarovan in je bil pisan na toženčevo ženo, ne izhajajo okoliščine, ki bi izkazovale morebitno terjatev toženca do tožnika. Takšni zaključki pa ne izhajajo tudi ne iz izpovedbe samega toženca na naroku za glavno obravnavo, ko je ta povedal, da šteje, da mu tožnik dolguje ta znesek v zvezi z zavarovanjem prodanega vozila, ki je bil last njegove žene. Ker iz trditev toženca ne izhajajo zatrjevanja ugovornih trditev materialnega pobota po 311. členu OZ, sodišče ni bilo dolžno toženca poučiti o možnosti uveljavljenega procesnega pobota v pravdi. Pritožbeni nasprotni očitki, utemeljevani sicer z nadaljnjimi (glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP) sicer nedopustnimi pritožbenimi novimi trditvami, da je prodajno pogodbo za avto sklenila toženčeva žena in da je bilo ob prodaji avtomobila dogovorjeno tudi pobotanje s terjatvijo iz posojilne pogodbe, (kar še dodano potrjuje neizpolnjenost pogojev vzajemnosti), so tako neutemeljeni. Pritožnik v pritožbi namreč ni izkazal, zakaj takšnih trditev ni mogel brez svoje krivde podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

ZPP v členu 108 nalaga sodišču dolžnost, če vloga stranke ni razumljiva in ne vsebuje vsega kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Če toženec v odgovoru na tožbo ne navede pravno pomembnih dejstev oziroma ne predloži dokazov za svoje trditve, odgovor na tožbo ni niti nerazumljiv niti ni nesposoben za obravnavo. Zato pa so pravno zmotni pritožbeni očitki o kršitvi člena 108 ZPP, ker sodišče toženca ni pozvalo na dopolnitev odgovora na tožbo tako, da bi predložil potrebne dokaze.

Neresnične in protispisne so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje ugotovitev odločilnega med pravdnima strankama spornega dejstva (dejstvo, da je tožnik tožencu posodil 10.000,00 EUR, ki se jih je ta zavezal vrniti do 1. 9. 2007, namreč ni bilo sporno) ali je toženec posojeni znesek vrnil, ugotovilo na podlagi listine, to je pisne posojilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je (to pa je v razlogih na drugi strani sodbe tudi jasno zapisalo), sporno dejstvo, ali je toženec tožniku vrnil posojeni znesek (kot je to trdil toženec) ali ne (kot je to trdil tožnik) ugotavljalo na podlagi trditev in dokazov, ki sta jih za te trditve predlagali oziroma predložili obe pravdni stranki. Ti pa sta kot v dokaz svojih trditev predlagali samo izpovedbi (zaslišanje) pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je zato z dokazno oceno izpovedb strank (kot dokazov) presodilo, da je izpovedba toženca zaradi nasprotujočih si trditev v izpovedbi (da je posojeni denar tožniku izročil meseca avgusta 2007 v stanovanju tožnika, ko ni bil nihče prisoten in nista o tem ničesar zapisala, zaslužil iz prometa trgovine, za potrebe odprtja katere mu je bil denar komaj dva meseca pred tem posojen oziroma da si je denar za vračilo izposodil od brezposelne sestre) neprepričljiva. Nasprotno pa je izpovedbo tožnika, ko je ta povedal, da mu ni toženec ničesar vrnil, po roku za vračilo posojila pa ga je večkrat pozival na vrnitev posojenega zneska, zaradi česar je prišlo med njima do spora, čeprav sta bila prej dobra znanca, ocenilo kot življenjsko logično in prepričljivo. Zaradi takšne dokazne ocene izpovedb strank pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da toženec svojih trditev o vračilu posojenega denarja, dokazovanih samo z neprepričljivo lastno izpovedbo, ni uspel dokazati. Ker je dokazno breme za takšne trditve bilo na strani toženca, je sodišče prve stopnje ob ugotovitvah, da je tožnik zatrjevani znesek tožencu posodil in da mu ta v dogovorjenem roku ni bil vrnjen, tudi materialnopravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika.

Pritožbeni očitki toženca se tako v celoti izkažejo kot neutemeljeni. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških toženca je odpadel, ker ti niso bili priglašeni.

Navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo niso z ničemer doprinesle k odločitvi o pritožbi. Zato stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavljajo za pravdo potrebnih stroškov tožeče stranke in ta do njihove povrnitve od tožene stranke ni upravičena (člen 155 ZPP). Zato je pritožbeno sodišče glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo odločilo, da jih trpi tožeča stranka sama.