Jedro

Pritožba izpostavlja, da določilo v pogodbi o delu (ki je predstavljala pogodbo o zaposlitvi), po katerem „Livija gets a 13. salary like before“ pomeni izplačilo neto trinajste plače. Plača ni bila posebej dogovorjena v prejšnji pogodbi o zaposlitvi niti tega niso določale kolektivne pogodbe in so prepustile odločitev delodajalcem, zato je pravilno stališče sodišča, da pogodbeno določilo, po katerem „Liviji (to je tožnici) tako kot prej pripada trinajsta plača“ pomeni, da je bila odločitev o tem prepuščena direktorju, ki je tudi predhodno vsako leto poklical tožnico in ji dal odredbo za izplačilo trinajste plače. Ker odločitve direktorja o izplačilu trinajste plače za sporna leta ni bilo, ni pravne podlage za vtoževane zahtevke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo neto plače v višini 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje in njen zahtevek po obračunu in plačilu trinajste plače za leto 2008, 2009, 2010 in 2011 v višini letno po 700,00 EUR neto in za obračun in plačilo predpisanih davkov in prispevkov ter plačilo zakonskih zamudnih obresti (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 658,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo in navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Tožnica je po lastni oceni namreč dokazala, da ji je tožena stranka v letih od 1995 do leta 2005 proti koncu vsakega koledarskega leta izplačala trinajsto plačo, katero je tožnica štela za božičnico. Najprej je tožena stranka tožnici trinajsto plačo izplačevala skladno z zakonom - tako da je od bruto plače obračunala in plačala tudi predpisane davke in prispevke. Kasneje pa ji je navedeni prejemek izplačevala efektivno - kot potne stroške, kar je opravičevala s tem, da je v tem primeru ni treba plačati davkov in prispevkov. Višina navedenega prejemka je vedno presegala mesečno neto plačo tožnice, tako tudi v letu 2005, znesek 131.522,05 SIT ni prestavljal zgolj neto plače za mesec december 2005, ampak so bili v njem zaobseženi tudi potni stroški in stroški prehrane med delom. Tožnici je bila od leta 1995 do 2005 vsako leto izplačana trinajsta plača najmanj v višini ene mesečne neto plače, zapis v pogodbi iz leta 2006 je „Livija gets a 13. salary like before“ je potrebno razumeti kot dogovorjeno obveznost tožene stranke, da ji bo v bodoče vsako leto izplačana še trinajsta plača. Gre za obveznost tožene stranke za izplačilo trinajste plače. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določilo drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika, da se je pri razlagi spornih določil pogodbe ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in pogodbeno določilo razumeti tako, da to ustreza načelom obligacijskega prava. Tožena stranka je poskušala sodišče prepričati, da tožnici pravica do trinajste plače ne gre ter da gre za regres za letni dopust. To ji je tudi uspelo, pri čemer novi direktor (sin prejšnjega direktorja) ni ničesar vedel o izplačilih tožnici pred nastopom funkcije, to pa iz razlogov, ker naj bi izplačila urejal njegov oče. Gre za manjše družinsko podjetje, tako da je neverjetno, da se oče in sin ne bi dogovorila o vsebini tožničine pogodbe o zaposlitvi, zlasti iz razloga, ker je bila edina zaposlena. Izpoved novega direktorja tožene stranke, da ni bil seznanjen s predhodnimi dogovori iz naslova trinajste plače pomeni sprenevedanje novega direktorja za potrebe postopka. Pričevanje zaslišane priče A.A., ki je bila računovodkinja tožene stranke in je izpovedala, da ni sodelovala pri pogajanjih glede plače, ter da tožnica nikoli ni prejemala trinajste plače oziroma božičnice in da ji tožnica tudi nikoli ni rekla, da ji ta pravica pripada, ni pravilna. Zaslišana priča je celo trdila, da ni v razmerju do pravdnih strank, kasneje pa je postalo očitno, da ima interes izpovedati v škodo tožnice, saj je prokuristka družbe, ki še vedno opravlja računovodske in knjigovodske storitve. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je na podlagi presoje izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožena stranka formalnopravno k izplačilu trinajste plače oziroma božičnice ni bila zavezana, izplačala jo je tožnici le, če se je tako odločila sama. Do vključno leta 2005 pravica tožnice do božičnice ni bila niti zapisana v pogodbi niti ustno dogovorjena, tako da tožena stranka k izplačilu ni bila zavezana. Do takrat je božičnico prejela tako, da jo je direktor poklical in ji sporočil naj si božičnico izplača. Klavzulo v novi pogodbi o zaposlitvi „tako kot prej“ je zato sodišče presojalo ob upoštevanju predhodnega režima in zaključilo, da „tako kot prej“ pomeni, da je od volje direktorja odvisno, ali bo tožnica božičnico prejela ali pa se lahko direktor odloči, da iz tega naslova ne bo dobila letnega izplačila. Pritožba zmotno razlaga besedilo „Livija dobi trinajsto plačo kot prej“, da je potrebno zapis razlagati na način, da gre za dogovor o obveznem izplačilu trinajste plače v višini mesečne neto plače. Pri izplačilu je šlo za voljo direktorja, ni pa bilo to nikjer zapisano. Sodišče je podrobno ugotavljalo način izplačevanja božičnice v obdobju do leta 2005. To pa zato, da bi ugotovilo, kaj pomeni „like before“, saj se sporna dikcija v pogodbi glasi, da je tožnica upravičena glede trinajste plače pod pogojem enake obravnave kot prej. V pogodbi o zaposlitvi iz leta 1995 pravica tožnice do božičnice ni določena, zakon in kolektivne pogodbe to vprašanje prepušča odločitvam delodajalcev, višina božičnice, ki jo je tožnica pred leti prejela je varirala, prav tako pa je direktor osebno vsako leto tožnico poklical in ji sporočil, naj si nakaže božičnico. Tako delodajalec ni kršil pogodbe, če božičnice za sporno obdobje ni izplačal. Zaslišana priča A.A. je izpovedala v korist tožene stranke, pri čemer pa sodišče ni oprlo svoje odločitve na njeno izpovedbo. Ker je bil dogovor v letu 2006 „like before“ je to tako, da direktor vsako leto pove, ali in koliko božičnice naj si tožnica nakaže. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Podana ni absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v izpodbijani sodbi podana odločilna dejstva in razlogi in ti niso nejasni in niso s sami s sabo v nasprotju. Podana tudi ni absolutna bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj glede nobene listine ali izpovedbe ne obstoji nasprotje med tem, kar se o vsebini listin, zapisnikov ali prepisov navaja v obrazložitvi ter med vsebino samih listin, zapisov in prepisov. Sodišče je ocenilo izvedene dokaze strank, pretehtalo je tudi njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva.

7. V predmetni zadevi je sodišče združilo v obravnavanje zadevi Pd 2/2012 ter Pd 200/2013 in sicer je tožnica postavila tožbeni zahtevek za plačilo neto plače v višini 700,00 EUR za leto 2006, 2008, 2009, 2010 in 2011. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico, direktorja tožene stranke B.B. ter pričo - računovodjo A.A.. V predmetni zadevi je bilo sporno vprašanje, ali tožnici pripada trinajsta plača. Sodišče je ugotovilo, da je bila med strankama 10. 4. 1995 sklenjena pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela trgovskega poslovodje, ki sicer pravice do trinajste plače ni določala. V letu 2006 sta stranki sklenili pogodbo o delu, ki sicer predstavlja pogodbo o zaposlitvi, glede na to, da je tožena stranka tožnici 23. 10. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

8. Pritožba izpostavlja, da določilo v pogodbi „Livija gets a 13. salary like before“ pomeni izplačilo neto trinajste plače v višini 700,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeni ugovor neutemeljen, saj tožničina predhodna pogodba o zaposlitvi iz leta 1995 ni določala trinajste plače, kar sicer očitno med strankama tudi ni bilo sporno, pri čemer tudi Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/1991 s sprem. - PKP) ni določala obveznega izplačila trinajste plače. Tožnica tudi sicer ni jasno navedla, ali gre za trinajsto plačo ali božičnico, pri čemer sta pojma terminološko različna. Ob navedenem je sodišče po izvedenih dokazih ugotovilo, da je sicer tožnici do leta 2005 tožena stranka izplačevala 700,00 EUR letno, pri čemer ji je najprej izplačevala zneske na transakcijski račun, nato pa izplačala zneske iz naslova potnih stroškov, pri čemer je tudi sama tožnica navedla, da jo je konec leta osebno poklical direktor in ji naročil, naj si izplača trinajsto plačo v višini mesečne neto plače, kar pomeni, da je bila to samostojna odločitev direktorja, ker sicer tožnica, v kolikor bi šlo za pogodbeno določilo, ne bi potrebovala njegove ustne odredbe in bi ji bila plača izplačala avtomatsko na podlagi določil pogodbe o zaposlitvi. Ker plača ni bila posebej dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi iz leta 1995 niti navedenega niso določale kolektivne pogodbe in so prepustile odločitev delodajalcev, je pravilno stališče sodišča, da pogodbeno določilo „Livija gets a 13. salary like before“oziroma „Liviji tako kot prej pripada trinajsta plača“ pomeni, da je bila odločitev o tem prepuščena direktorju, ki je tudi predhodno vsako leto poklical tožnico in ji dal odredbo za izplačilo trinajste plače. Ker torej odločitve direktorja o izplačilu trinajste plače v letih 2006, 2008, 2009, 2010 in 2011 ni bilo, tudi ni pravne podlage za vtoževane zahtevke.

9. Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni ugovor tožnice, da je sodišče poklonilo vero priči A.A., ki naj bi bila pristranska, saj je prokuristka družbe in še vedno opravlja računovodske in knjigovodske storitve za toženo stranko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni oprlo svoje odločitve na navedeno pričanje, pač pa je oprlo svojo odločitev na izpovedbo novega direktorja (sin starega direktorja), pri čemer je le-ta izpovedal, da mu ni poznana situacija, da bi njegov oče, predhodni direktor, imel kakršenkoli dogovor s tožnico glede izplačila plače. Poudariti pa tudi je, da tožnica niti ni navajala, da bi s prejšnjim direktorjem imela kakršenkoli drugačen dogovor glede izplačila plače, prav tako je sodišče izvedlo tiste dokaze, ki sta jih predlagali obe pravdni stranki in po oceni pritožbenega sodišča pravilno odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.