Jedro

Tožnik v upravnem sporu je lahko tisti, ki je v upravnem postopku imel lastnost stranke, na katerega zahtevo se je uvedel postopek, zoper katero je tekel postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka oz. bi morala biti udeležena v upravnem postopku (49. člen ZUP). S sklicevanjem na uresničevanje političnih ciljev po zakonu o političnih strankah (Ur.l. RS, št. 62/94), statutu in programu politične stranke tožeča stranka uveljavlja svoje dejanske interese pri uresničevanju ciljev politične stranke glede varstva okolja, s sklicevanjem na dolžnost države pri ohranjanju naravnega bogastva in kulturne dediščine ter na potrebnost sprejetja usklajenih splošnih prostorskih izvedbenih aktov pa uveljavlja splošno korist in torej ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali na zakon oprte neposredne koristi (2. in 12. člen ZUS). Dejanskega interesa pa ni mogoče uveljavljati v upravnem postopku niti v upravnem sporu. Svoje politične cilje lahko tožeča stranka uveljavlja pri sprejemanju predpisov in splošnih aktov, ne pa v konkretnem upravnem postopku ali v upravnem sporu, ki se nanaša na drugo osebo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tožbi in dopolnitvi tožbe izpodbija odločbo tožene stranke št. 350-03-68/91-GL/CN z dne 27. 02. 1995, s katero je le-ta izdala investitorju M., lokacijsko dovoljenje za graditev sprejemnega objekta - upravne stavbe pristanišča za jahte, za dozidavo in adaptacijo jadralnega kluba ter za graditev nadomestnega objekta veslaškega kluba in servisnega objekta po zazidalnem načrtu "Marina v Izoli (Primorske novice - Uradne objave, št. 4/90) pod določenimi pogoji. Navaja, da vlaga tožbo kot politična stranka, ki se po svojem programu in statutu zavzema za uresničevanje interesov pri varstvu okolja in premišljenem urejanju prostora in zaradi pravnega interesa do uravnotežene in zakonite izrabe izolskega obalnega prostora, zlasti planske zaščite zelenih površin, saj na podlagi 5. člena ustave Republike Slovenije država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Zatrjuje, da se lokacija objektov nahaja znotraj naselbinskega območja Izola in delno znotraj arheološkega območja Simonov zaliv v Izoli, ki sta z občinskim odlokom razglašeni za kulturna spomenika in da je tožena stranka izdala lokacijsko dovoljenje brez predhodnega soglasja Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran, kar je v nasprotju z 9. členom odloka o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Izola (Uradne objave, št. 31/84 in 16/85) in s 14. členom odloka o zazidalnem načrtu "Marina" v Izoli (Uradne objave 4/90); poleg tega obstaja neusklajenost občinskega dolgoročnega plana s spremembami in dopolnitvami republiškega iz leta 1989, občinskega srednjeročnega z dolgoročnim ter posledično neusklajenost izvedbenih aktov, zato bi bilo treba najprej po pravilih politike in stroke sprejeti splošne akte; tudi sodelovanje državljanov in državljank pri odločanju o posegih v prostor (ki je poseben biotop za celo vrsto morskih živali in rastlin ter urbani življenjski prostor prebivalcev Izole) ni bilo omogočeno in so bile s tem kršene človeške in državljanske pravice. Zoper odločbo navaja še pomisleke glede zakonitosti investitorjeve pridobitve stavbnega zemljišča in strokovnosti dokumentacije lokacijskega dovoljenja. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka ni sodelovala kot stranka v upravnem postopku izdaje lokacijskega dovoljenja in da po določbah 12. člena zakona o upravnih sporih nima legitimacije za sprožitev tega upravnega spora, saj z lokacijskim dovoljenjem ni bila kršena kakšna njena pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist. Kdo je lahko imetnik pravic oziroma obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku, določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja. Zato predlaga, da sodišče tožbo s sklepom zavrže. Podrejeno pa predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, ker so navedbe tožeče stranke netočne in neutemeljene ter so posledica napačnega branja predpisov in lokacijskega dovoljenja in nestrokovnega pristopa k razumevanju višinskih gabaritov in objektov. Poleg tega se tožeča stranka ne more sklicevati na neobjavljene prostorske izvedbene akte v pripravi, saj mora upravni organ na podlagi zakona o splošnem upravnem postopku in 60. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor v enem mesecu po vložitvi pravilno sestavljene zahteve izdati zaprošeno lokacijsko dovoljenje na podlagi veljavnega zazidalnega načrta oziroma objavljenih veljavnih predpisov.

Prizadeta stranka zavrača tožbene navedbe iz formalnih in vsebinskih razlogov. Navaja, da tožeča stranka ni izkazala legitimacije v tem upravnem sporu, ker je svoj pravni interes utemeljevala na trditvah, ki nimajo nobene zveze z objekti iz lokacijskega dovoljenja in zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Poleg tega so trditve tožeče stranke neresnične in zavajajoče, saj lokacijsko dovoljenje spoštuje določila zazidalnega načrta, za dokazovanje svojih trditev glede veslaškega kluba in servisnih objektov pa je predložila delovno gradivo, ki ga projektant zaradi pridobitve soglasja h gradbenemu dovoljenju usklajuje z Medobčinskim zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran. Z odlašanjem izvedbe najnujnejših programov, ki jih predstavljajo objekti iz lokacijskega dovoljenja, se prizadeti stranki povzroča ogromna materialna škoda, saj bo samo direktna škoda v tej turistični sezoni preko 2 mio DEM, poleg tega bo najmanj tolikšen tudi izpad dohodka turističnega gospodarstva Izole in njemu komplementarnih dejavnosti.

Sodišče je moralo tožbo zavreči. Zakon o upravnih sporih (ZUS) v 2. in 12. členu določa, kdo ima pravico sprožiti upravni spor zoper dokončen upravni akt. Po teh določbah je lahko tožnik vsak posameznik in vsaka pravna oseba, organizacija, skupina oseb, naselje ipd., ki mislijo, da je bila z upravnim aktom kršena kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist. Tožnik v upravnem sporu je lahko torej tisti, ki je v upravnem postopku imel lastnost stranke, na katere zahtevo se je uvedel postopek (aktivna stranka v upravnem postopku), zoper katero je tekel upravni postopek (pasivna stranka v upravnem postopku) ali ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (49. člen zakona o splošnem upravnem postopku) oziroma bi morala biti udeležena v upravnem postopku (stranski udeleženec v upravnem postopku). Tožeča stranka v upravnem postopku ni imela nobene od teh lastnosti. S sklicevanjem na uresničevanje političnih ciljev po zakonu o političnih strankah (Ur. l. RS, št. 62/94), programu in statutu politične stranke tožeča stranka v tem upravnem sporu uveljavlja svoje dejanske interese pri uresničevanju ciljev politične stranke glede varstva okolja, s sklicevanjem na dolžnost države pri ohranjanju naravnega bogastva in kulturne dediščine ter na potrebnost sprejetja usklajenih splošnih prostorskih izvedbenih aktov, pa uveljavlja splošno korist in torej ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. V upravnem postopku namreč upravni organi in drugi državni organi ter nosilci javnih pooblastil po določbah 1. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v upravnih stvareh neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank. Pri pravni koristi oziroma pravnem interesu pa ne gre za splošno korist, temveč za osebno korist, ki je lahko neposredna in pravna. Korist tožeče stranke bi bila osebna, če bi se tikala nje, vendar tudi v dopolnitvi tožbe na poziv sodišča z dne 14.4.1995 ni izkazala kršitve kakšne svoje pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Neposredna korist je sedanja korist stranke v upravnem postopku (obstajala je ob odločanju in ne morebitna ali bodoča korist). Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakonit predpis. Dejanskega interesa pa ni mogoče uveljavljati v upravnem postopku niti v upravnem sporu. Svoje politične cilje lahko tožeča stranka uveljavlja pri sprejemanju predpisov in splošnih aktov, ne pa v konkretnem upravnem postopku ali v upravnem sporu, ki se nanaša na drugo osebo.

Upoštevajoč navedeno je sodišče moralo tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 30. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).