Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz dobavljene pitne vode je nastala komunalna odpadna voda, zato se je, v skladu z veljavno zakonodajo, cena opravljanja storitev odvajanja in čiščenja odpadne vode oblikovala glede na količino komunalnih odpadnih voda le v primeru, če bi imel uporabnik nameščeno merilno napravo, ki bi merila količine odpadnih voda.
Do odpisa vodarine je lahko upravičen le uporabnik, ki mu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti oziroma malomarnosti glede nastanka okvare, takšna skrbnost pa se od njega pričakuje tudi pri sanaciji okvare.
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2., 3. in 4. točki izreka potrdi.
II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ustavi postopek v delu tožbenega zahtevka za plačilo zneska 7.849,37 EUR (1. točka izreka), nadalje, da se zavrne pobotni ugovor tožene stranke, da obstoji njena terjatev do tožeče stranke v višini 16.267,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2018 dalje (2. točka izreka) ter naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati 9.177,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 3.896,59 EUR od 19. 2. 2019 do 4. 6. 2019, od zneska 3.952,78 EUR od 19. 3. 2019 do 4. 6. 2019, od zneska 1.145,91 EUR od 19. 9. 2019 do plačila, od zneska 3.000,00 EUR od 19. 10. 2018 do plačila, od zneska 4.860,44 EUR od 19. 11. 2018 do plačila in od zneska 171,56 EUR od 19. 12. 2018 do plačila (3. točka izreka). V 4. točki izreka je odločilo še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 2.318,68 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.
2. Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v 2., 3. in 4. točki izreka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter ji naloži v plačilo stroške postopka. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.
3. Tožeča stranka je vložila pravočasen odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je tudi stroške za odgovor na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje opravlja tožeča stranka gospodarsko javno službo storitve oskrbe s pitno vodo ter odvajanja odpadnih in padavinskih voda ter izvaja obračun storitev čiščenja odpadnih voda v Občini Kamnik. Preko odjemnega mesta št. 000, ki je v lasti tožene stranke, je tožeča stranka toženi stranki dobavljala vodo in ji zaračunavala storitve vode in kanalščine. Poslovne prostore v objektu na naslovu U. v Kamniku, ki so bili od aprila 2018 v lasti tožene stranke, je uporabljala družba A. d.o.o. Za števcem, ki meri dobavljeno vodo, je počila vodovodna cev, zaradi česar je začela iz nje odtekati voda. To je zaznal zakoniti zastopnik družbe A., d.o.o., B. B. Z elektronskim sporočilom z dne 21. 5. 2018 je obvestil toženo stranko, da je ob dovozu betona za talno ploščo počila vodovodna cev na vhodu v skladišče. Seznanil jo je tudi, da pridejo naslednji dan na ogled delavci tožeče stranke ter jo prosil za navodilo, komu naj tožeča stranka izda račun za sanacijo. Naslednji dan, to je 22. 5. 2018, so prišli na objekt delavci tožeče stranke, da bi ugotovili mesto izliva vode. B. B. so seznanili, da počena cev ni del javnega omrežja ter da zato popravilo ne spada v sfero tožeče stranke, temveč v sfero tožene stranke. Tekom pravdnega postopka je bilo kot nesporno ugotovljeno, da se je počena cev nahajala za merilnim obračunskim mestom (števcem) ter je bila zato del interne vodovodne napeljave. Sanacijo počene cevi, ki jo je v mesecu septembru 2018 (28. in 29. 9. 2018) opravil C. C., je naročilo in plačalo podjetje A., d.o.o. Tožeča stranka je toženi stranki za april 2018 odpisala stroške vodarine v znesku 1.096,70 EUR.
6. Tožeča stranka je toženi stranki izstavila vtoževane račune, med drugim tudi za stroške odvajanja in čiščenja komunalnih voda za avgust 2018 in september 2018. V zvezi s tema računoma je tožena stranka ugovarjala, da jih ni dolžna plačati, saj zaradi počene cevi ter posledičnega odtekanja vode v zemljo, tožeča stranka ni (v celoti) opravila storitev čiščenja in odvajanja odpadlih voda. Tožena stranka je zaradi grozeče škode sicer plačala tudi del računov za odvajanje in čiščenje komunalnih voda v času od marca do julija 2018, čeprav teh storitev tožeča stranka zaradi počene cevi ni (v celoti) opravila in je bila za ta znesek neupravičeno obogatena. Po mnenju tožene stranke je bilo dokazno breme glede dejstva, koliko vode je bilo odvedeno in očiščeno, na tožeči stranki, sodišče prve stopnje pa ga je napačno prevalilo na toženo stranko.
7. Interno vodovodno in hidrantno omrežje od javnega omrežja ločuje merilno obračunsko mesto (prva alineja prvega odstavka 11. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Kamnik; Ur. l. RS, št. 55/2009 s spremembami). Količina porabljene vode se meri z obračunskimi vodomeri (23. člen Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Kamnik).
8. Pri obračunu storitev čiščenja in odvajanja odpadlih voda je treba upoštevati Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Ur. l. RS, št. 87/12, 109/12 in 76/17; v nadaljevanju: Uredba o metodologiji).1 Po drugem odstavku 21. člena Uredbe o metodologiji se predračunska cena opravljanja storitev javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadle vode in padavinske odpadne vode z javnih površin, uporabnikom obračunava glede na dobavljeno količino pitne vode, če iz nje nastaja komunalna odpadna voda, v skladu s predpisi, ki urejajo odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode.2 Tak način oblikovanja cene je tudi v skladu s temeljnimi načeli varstva okolja, vsebovanimi v Zakonu o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 41/2004 s spremembami; ZVO-1), predvsem z načelom trajnostnega razvoja (4. člen ZVO-1). Za storitev odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode je bil torej določen način oblikovanja cene, ki je bil vezan na količino dobavljene pitne vode.
9. Uporabnik objekta ali dela objekta, upravljavec javnih površin, s katerih se padavinska odpadna voda odvaja v javno kanalizacijo, ali industrijski uporabnik lahko v primeru, ko količina odvedene odpadne vode ni enaka količini dobavljene pitne vode, za ugotavljanje količin odvedene odpadne vode izvede merilno mesto za merjenje odvedene odpadne vode. Za izvedbo merilnega mesta mora uporabnik s strani občine pridobiti mnenje k izvedbi kanalizacijskega priključka z merilnim mestom (prvi odstavek 38. člena Odloka o odvajanju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Kamnik).3
10. Tožena stranka je tekom postopka pred sodišče prve stopnje ugovarjala, da količina odpadlih voda ni bila enaka količini dobavljene vode, saj je del dobavljene vode več mesecev odtekal skozi počeno cev v zemljo. Vendar pa, po presoji pritožbenega sodišča, s tem ugovorom ne more uspeti. Iz dobavljene pitne vode je nastajala komunalna odpadna voda, zato se je, v skladu z veljavno zakonodajo, cena opravljanja storitev odvajanja in čiščenja odpadne vode oblikovala glede na dobavljeno količino pitne vode. Tožeča stranka, ki je torej obračun storitve javne službe odvajanja in čiščenja odpadne vode opravila na podlagi podatkov merilnega obračunskega mesta o dobavljeni količini vode, je s tem zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj tožena stranka količini dobavljene vode ni ugovarjala. Cena bi se oblikovala glede na količino komunalnih odpadnih voda le v primeru, če bi imel uporabnik nameščeno merilno napravo, ki bi merila količine odpadlih voda. Tožena stranka takega števca ni imela vgrajenega. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila za obračun storitev odvajanja in čiščenja odpadne vode odločilna količina dobavljene vode. Sodišče prve stopnje pa zato, ker dejstva glede obračuna dobavljene pitne vode niso bila sporna, svoje presoje glede utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bilo dolžno podrobneje pojasnjevati.
11. Med strankama je bilo nadalje kot nesporno ugotovljeno, da je do puščanja vode iz počene cevi prišlo za števcem, torej na internem vodovodnem omrežju. Za vzdrževanje slednjega je bila odgovorna tožena stranka kot njegov uporabnik.4 Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zapisalo, da bi morala za popravilo poskrbeti tožena stranka. Iz navedenega pa tudi sledi, da se uporabnik svoje obveznosti plačila storitev odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode ne more razbremeniti s tem, da odlaša s sanacijo internega vodovodnega omrežja, saj je popravilo le-tega njegova obveznost. Z ugovorom, da iz dobavljene količine vode zaradi počene cevi na internem vodovodu ni nastala komunalna odpadna voda zato tožena stranka ne more uspeti.
12. Tožena stranka sodišču očita, da ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem priče C. C., ki je zamenjal poškodovano cev. Navaja, da bi priča vedela izpovedati, v kakšnem stanju je bila cev ob popravilu ter v kakšni dolžini je bila počena. Tožena stranka je sodišču nadalje predlagala še izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, ki bi lahko količinsko ali vsaj procentualno ocenil, koliko vode je izteklo iz tako počene cevi. Izvedba predlaganih dokazov naj bi torej, po navedbah tožene stranke, dala odgovor na vprašanje, koliko komunalne vode ni bilo očiščene oziroma odvedene zaradi počene cevi.
13. Kot je bilo že navedeno je bila za obračun storitev odvajanja in čiščenja odpadne vode odločilna količina dobavljene vode. Ker količina vode, ki je iztekla iz počene cevi na internem vodovodnem omrežju ne predstavlja pravno relevantnega dejstva za odločitev v tem sporu, je sodišče prve stopnje že iz tega razloga predlagana dokaza pravilno zavrnilo. Sodišče prve stopnje se je do ugovora tožene stranke vsebinsko opredelilo, saj je navedlo, da bi tožena stranka s pobotnim ugovorom lahko uspela le tedaj, če bi imela vgrajen števec, ki bi meril količino odvedene vode. Dokazna predloga tožene stranke torej nista bila prezrta, pač pa izvedba predlaganih dokazov na odločitev ne bi mogla uspešno vplivati. Razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov so implicitno vsebovani v materialnopravnem stališču, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, uveljavljanja bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.
14. Po presoji pritožbenega sodišča pa s strani tožene stranke predlagana dokaza niti nista bila primerna za ugotavljanje količine vode, ki je iztekla iz cevi. Poškodovane cevi tožena stranka sodišču ni predložila, z zaslišanjem priče pa za nekaj let nazaj niti ni mogoče natančno ugotoviti, kakšna je bila poškodba cevi. Iz pisne izjave priče C. C. je tudi razvidno, da ne ve, koliko vode je izteklo. Tožeča stranka je nadalje navajala, da je bil objekt ves čas naseljen ter da se je poraba vode v posameznih mesecih bistveno razlikovala, zaradi česar je višji znesek računov pripisovala večji porabi v posameznih mesecih. Tako se izkaže, da sta bila predlagana dokaza tudi iz tega razloga neprimerna za ugotavljanje količine vode, ki je iztekla iz cevi. Nenazadnje pa je tožena stranka sama v pritožbi navedla, da je brez posebnega števca praktično nemogoče ugotoviti količino vode, ki je iztekla iz cevi. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi zato predlaganih dokazov ni bilo dolžno izvesti, toženi stranki pa pravica do izjave v postopku ni bila kršena.
15. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita kršitev določb ZPP tudi iz razloga, ker ni izvedlo dokaznih predlogov z zaslišanjem prič B. B., ter zakonite zastopnice D. D. in E. E. V zvezi s tem graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so delavci tožeče stranke na ogledu dne 22. 5. 2018 toženo stranko oziroma B. B. seznanili, da popravilo ne spada v sfero tožeče stranke. V pritožbi navaja, da je bila tožeča stranka pozvana k sanaciji oziroma da sta se stranki ves čas dogovarjali, da bo sanacijo opravila, zaradi česar je odgovorna za uhajanje vode iz cevi.
16. Po presoji pritožbenega sodišča pa so tudi ti pritožbeni očitki neutemeljeni. Sanacija poškodovanega internega vodovodnega omrežja ni del javne gospodarske službe. Glede na to, da je bila za popravilo okvare interne vodovodne napeljave odgovorna tožena stranka, je dogovor o sanaciji sodil v okvir prostega urejanja obligacijskih razmerij. Tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da bi bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka izvedla sanacijo poškodovane cevi. Iz navedb tožene stranke v drugi pripravljalni vlogi izhaja prav obratno, saj pojasnjuje, da si je tožeča stranka ogledala situacijo, vendar pa ni dala ponudbe za sanacijo. Tožena stranka tudi ni trdila, da bi tožeči stranki podpisala naročilnico za izvedbo sanacije. Trditev, iz katerih bi izhajal konkreten dogovor o sanaciji, torej tožena stranka ni podala. Ker do pogodbenega razmerja v zvezi z odpravo poškodbe ni prišlo, tožena stranka tudi s pritožbenimi trditvami o tem, da naj bi bila tožeča stranka na objekt poklicana oziroma da naj bi bila za sanacijo pooblaščena, ne more uspeti. Očitek, da ni ravnala s povprečno skrbnostjo je zato, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno naslovilo na toženo stranko, ki več mesecev ni pristopila k sanaciji izliva vode.
17. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da listine v spisu izkazujejo, da je bila sanacija vodovodne cevi tožeči stranki naročena, pa je le-ta ni izvedla. To iz e-maila B. B. ne izhaja, prav tako ne iz listine z naslovom „kronologija dopisovanj.“ Iz teh listin izhaja prav obratno, torej da dogovora s tožečo stranko za izvedbo sanacije ni bilo ter da je bila težava glede plačila, saj je nazadnje stroške sanacije ob popravilu nosila družba A. d.o.o. 18. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka zmotno navaja, da ni bila lastnik prostorov v stavbi na naslovu U. v Kamniku.5 Plačilo kupnine in primopredaja prostorov za prenos lastninske pravice nista relevantna. Prav tako ni relevantno ali je prostore uporabljala sama oziroma ali so bili v njih najemniki.
19. Tožena stranka je bila torej dolžna nositi stroške za sanacijo poškodbe na internem vodovodnem omrežju, vendar pa obveznosti plačila v primeru, da bi se izkazalo, da gre za poškodbo internega vodovoda (kar se tudi je izkazalo) ni prevzela (in tega niti ni trdila). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tudi dokaz z zaslišanjem zakonite zastopnice tožene stranke in prič, saj sam potek ogleda dne 22. 5. 2018 za odločitev v tej zadevi ni bistven, kot tudi ne dejstvo, ali je tožeča stranka toženo stranko že tedaj seznanila z dejstvom, da gre za poškodbo internega vodovodnega omrežja. Pravica do izjave v postopku toženi stranki zaradi neizvedbe predlaganih dokazov ni bila kršena, zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ni podana. Iz tega razloga pa tudi dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno.
20. V zvezi s pobotnim ugovorom za znesek 9.426,17 EUR, ki ga je tožena stranka utemeljevala z navedbami o odpisu vodarine na podlagi 30a. člena6 Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Kamnik (Ur. l. RS, št. 70/17) tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da iz zapisa, da lahko tožeča stranka vodarino odpiše enkrat letno, ne izhaja, da sme to storiti zgolj za en mesec v posameznem letu, temveč da lahko vodarino odpiše za nedoločeno strnjeno časovno obdobje posameznega koledarskega leta.
21. Glede na ustaljene metode razlage je treba upoštevati, da je jezikovna razlaga le ena od razlag pravnih besedil, in navadno le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravnega pravila.7 Izhodiščna zahteva pri razlagi vseh pravnih pravil je, da je lahko vsebinsko pravilno in prepričljivo pravno odločanje mogoče le ob predpostavki, da temelji na pravilnem načinu oblikovanju misli, sklepanja in dokazovanja, torej sklepanju v skladu s pravili formalne logike.8 Ob uporabi logične razlage mora razlagalec izločiti nelogične pomene pravil. 22. Po presoji pritožbenega sodišča ni logično sprejemljiva razlaga, ki jo v pritožbi ponuja tožena stranka. V primeru, če bi se napaka pojavila januarja, uporabnik pa bi jo saniral v mesecu decembru, bi bil po tej razlagi upravičen do odpisa vodarine za obdobje celotnega koledarskega leta, čeprav ne bi ravnal v skladu z zahtevano skrbnostjo pri odpravi okvare na interni vodovodni napeljavi.
23. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje navedeno določbo pravilno razlagalo v skladu z njenim namenom. Do odpisa vodarine je lahko upravičen le uporabnik, ki mu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti oziroma malomarnosti glede nastanka okvare (tretji odstavek 30a. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo), takšna skrbnost pa se od njega pričakuje tudi pri sanaciji okvare. Uporabnik, ki ugotovi, da je prišlo do poškodbe interne vodovodne napeljave, mora k sanaciji le-te pristopiti nemudoma. V takem primeru, posebno če gre za situacijo, ko poškodba ni navzven zaznavna in se lahko okvara ugotovi šele po prejemu računa, iz katerega izhaja izjemno velika poraba vode, lahko izvajalec v skladu z namenom odloka za mesec dni uporabniku odpiše strošek vodarine.
24. To je tožeča stranka tudi storila, saj je toženi stranki za strošek vodarine v mesecu april 2018 izdala dobropis v višini 1.096,70 EUR. Pritožbene trditve tožene stranke, da je upravičena še do odpisa vodarine v višini 9.426,17 EUR so iz navedenega razloga neutemeljene. Prav tako pa je neutemeljen tudi očitek, da se sodišče do navedb tožene stranke v zvezi z odpisom vodarine na podlagi odloka ni opredelilo. Do njenih trditev se je opredelilo v 16. točki obrazložitve izpodbijane odločbe z razlogi, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje.
25. Tožena stranka torej s pritožbenimi očitki ne more uspeti. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.
26. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 130. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške tožeče stranke priznalo v višini priglašenih stroškov. Stroški tožeče stranke znašajo 500 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, ob upoštevanju vrednosti točke v času odločanja o pritožbi (0,60 EUR), skupaj 373,32 EUR. Priznane stroške ji mora tožena stranka povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.
1 Glej 5. odstavek 36. člena Odloka o odvajanju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Kamnik (Uradni list RS št. 43/18). 2 Pred tem veljavni Odlok o odvajanju in čiščenju komunalnih in padavinskih odpadnih voda v Občini Kamnik (Uradni list RS št. 64/2009) je podobno določal, da uporabniki, ki uporabljajo vodo iz javnega vodovoda, plačujejo odvedeno vodo in čiščenje odpadnih voda ČN v enaki količini in po stopnji onesnaženja v enakih razdobjih, kot za porabljeno vodo, v skladu z določili Odloka o oskrbi s pitno vodo (tretji odstavek 30. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalnih in padavinskih odpadnih voda v Občini Kamnik). 3 Tako se tudi po Odloku o čiščenju komunalnih odpadlih in padavinskih voda (Uradni list RS št. 42/2008 s spr.) razlikujeta posredni način merjenja komunalnih odpadlih voda, po katerem se te merijo na osnovi meritev porabljene pitne vode (drugi odstavek 7. člena) in neposredni način meritev, ki je možen samo, če ima uporabnik nameščeno merilno napravo za merjenje količine odpadne vode (tretji odstavek 7. člena). 4 Po 11. členu Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Kamnik so objekti in naprave, za katere so odgovorni uporabniki, tudi interno vodovodno in hidrantno omrežje, ki ga od javnega omrežja ločuje merilno obračunsko mesto (prva alineja prvega odstavka 11. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Kamnik). Objekti in naprave so last uporabnika (drugi odstavek 11. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Kamnik). 5 S podjetjem A. d.o.o. je sklenila kupoprodajno pogodbo v letu 2018 z učinkovanjem vpisa v zemljiško knjigo od 25. 4. 2018. 6 Izvajalec lahko uporabniku, ki mu je bila odčitana poraba vode in pri tem ugotovljena izjemno velika poraba vode zaradi okvare na interni vodovodni napeljavi, delno odpiše strošek vodarine, in sicer največ enkrat v koledarskem letu. Do odpisa plačila iz tega člena je upravičen uporabnik, ki izpolnjuje svoje obveznosti iz tega odloka, izvajalec pa ugotovi, da okvara iz tega člena ni nastala zaradi uporabnikove premajhne skrbnosti oziroma malomarnosti ter je okvara, zaradi katere je izjemno velika poraba vode nastala, odpravljena (prvi in tretji odstavek 30.a člena Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Kamnik). 7 Obligacijski zakonik, splošni del s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 490. 8 Povzeto po Marjan Pavčnik, Teorija prava, prispevek k razumevanju prava 2, pregledana in dopolnjena izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2001, strani 381 do 382.