Jedro

Pravna podlaga za toženkino odškodninsko odgovornosto je (v bistvenem delu) v 170. členu ZOR. Delodajalec odgovarja namesto delavca tudi, če je prišlo do škode v zvezi z uporabo nevarne stvari ali pri opravljanju nevarne dejavnosti, torej če je delodajalec imetnik nevarne stvari, ki jo je uporabljal prek delavca, oziroma če se delodajalec ukvarja z dejavnostjo, ki je nevarna, nevarno dejavnost pa je izvajal s pomočjo delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti 830,04 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo v plačilo 7.470.000 SIT - sedaj 31.171,76 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in povrnitev tožničinih pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper to odločitev je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Prvenstveno meni, da visokotlačne čistilne naprave (vodne pištole) ni mogoče opredeliti za nevarno stvar, zaključek pritožbenega sodišča, da je stvar nevarna že zato, ker kontrola nad delovanjem te delovne priprave ni popolna, pa prestrog. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 197/97. Že dejstvo, da več desetletno delo z istim delovnim sredstvom ni povzročilo nobene delovne nezgode, nakazuje na zaključek, da priprave ni mogoče opredeliti kot nevarno stvar, delovnega opravila pa ne za nevarno dejavnost. Vodno pištolo je mogoče imeti pod kontrolo in ne predstavlja posebne nevarnosti za nastanek delovnih nezgod. Nepravilno je stališče nižjih sodišč, da je v obravnavani zadevi odločilna samo okoliščina, da je bila tožnica poškodovana v delovnem času s toženkinim nevarnim sredstvom. Sodišči se namreč nista ukvarjali z dejstvom, da je bila delovna priprava uporabljena nepravilno, saj jo je K. usmerila proti tožnici, kar je v nasprotno smer, kot se je opravljalo delo s pripravo, zaradi česar je prišlo do škodnega dogodka. V postopku je bilo ugotovljeno, da se vodna pištola uporablja za čiščenje blata z lesenih gred na način, da delavec s curkom vode čisti grede pred seboj v smeri proti koncu hale, vsi ostali sodelavci, katerih naloga je odvoz odstranjenega blata, pa se gibljejo za nosilcem vodne pištole. S tem načinom dela so bili delavci seznanjeni, ob njegovem pravilnem izvajanju pa je bila možnost poškodbe popolnoma izključena. Odškodninsko odgovornost toženke bi bilo treba ocenjevati po pravilih krivdne odgovornosti.

Napačno je stališče pritožbenega sodišča, da K. ni mogoče šteti za tretjega v smislu določbe 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, v nadaljevanju ZOR). Čeprav je bila v času škodnega dogodka zaposlena pri toženki, škodnega dogodka ni povzročila pri svojem delu oziroma v zvezi delovnimi nalogami, ki so ji bile v tistem trenutku zaupane, temveč je samovoljno in izven predvidene razporeditve del posegla po vodni pištoli, saj jo je nasilno odvzela iz rok delavke I. z namenom, da poškropi tožnico. Te okoliščine so odločilne za izključitev toženkine objektivne odgovornosti v smislu drugega odstavka 177. člena ZOR, saj toženka takega ravnanja delavke ni mogla pričakovati in se posledicam ne izogniti, kot tudi pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti na podlagi 170. člena ZOR, saj delavka ni delovala v zvezi z delovnimi nalogami, ki so ji bile takrat naložene (tako sklep VS RS II Ips 295/99). V zvezi z namerno povzročitvijo škode revidentka poudarja, da v postopku ni trdila, da naj bi K. tožnico poškodovala namerno, temveč da jo je namerno poškropila, da bi jo spodila iz prostorov, zato je poškodbo pripisati malomarnosti K. Sodišče je pravo zmotno uporabilo tudi pri določitvi soprispevka tožnice. Iz izpovedb zaslišanih prič je ugotoviti, da je konfliktno situacijo povzročila tožnica, ko je prišla v objekt nadlegovat sodelavke, ki so opravljale težje delo. Delo z vodno pištolo je poznala in je bila poučena, da se v bližini pištole ne sme gibati, a tega opozorila ni upoštevala. S tem je k nastanku škodnega dogodka prispevala bistveno več, kot sta odgovornost razmejili sodišči. Zmotna uporaba materialnega prava je podana pri odmeri odškodnine. Trajanje in vrsta telesnih bolečin, ki jih je trpela tožnica, ter nevšečnosti med zdravljenjem ne utemeljujejo dosojene višine. Odškodnina iz naslova skaženosti je neutemeljena, saj izvedenka medicinske stroke skaženosti ni ugotovila. Sodišče jo sicer utemeljuje s tem, da ima tožnica rdečo beločnico in nosi temna očala, a toženki ni znano, od kod ugotovitev o temnih očalih. Sodišče je namreč na naroku 27. 10. 2000 ugotavljalo le, da tožnica nosi očala, dejansko pa nosi le korekcijska očala z nekoliko zatemnjenimi stekli. Te spremembe ni mogoče opredeliti kot skaženost, zlasti ob upoštevanju tožničine starosti in dejstva, da telesna hiba ne povzroča posebne pozornosti, še manj gnusa in odpora. Subjektivno doživljanje oslabelega vida je predmet odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi odmera slednje ne predstavlja pravične denarne odmene.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08).

5. Tožnica je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Po njenem mnenju revidentka graja dokazno oceno nižjih sodišč ter napačno interpretira določbo 170. člena v zvezi s 177. členom ZOR. Oškodovanec, ki je sodelavec povzročitelja, ima položaj tretje osebe, stopnja krivde pa ne vpliva na odškodninsko odgovornost delodajalca napram delavcu kot tretji osebi, ampak je le osnova za regresno razmerje med delodajalcem in povzročiteljem. Toženka samovolje povzročiteljice ni uspela dokazati. Glede višine odškodnine poudarja, da je utrpela hudo poškodbo oči, saj ne more opravljati nobenega bližnjega dela, korigiranje z očali pa ni mogoče. Gre za katastrofalno škodo, zato je odmerjena odškodnina prej prenizka kot previsoka.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Dejanska podlaga pravne presoje revizijskega sodišča je v ugotovitvah sodišča prve stopnje, da se je tožnica telesno poškodovala, ko je delavki toženke K. pri delu z visokotlačno napravo za čiščenje z vodnim curkom spodrsnilo, močan vodni curek pa je poškropil tožnico po očeh. Neposredni vzrok za tožničino poškodbo je bila sila 3,75 N/mm² do 4,4 N/mm², ki jo je ustvaril vodni curek. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženki zaposlena kot delavka že dobrih 20 let. Kritičnega dne 2. 12. 1995 je bila po navodilu nadrejenega razporejena na dela zunaj objekta, priče I., Š. in K. pa na delo znotraj objekta. Okoli 10.30 ure je tožnica vstopila v objekt. I. je takrat v notranjosti stavbe čistila z vodnim curkom, pri čemer je imela napravo za čiščenje zasukano okrog telesa, da je lažje čistila. Ravno v trenutku, ko je tožnica vstopila v objekt, je K. dva do trikrat „zavrtela“ I., ji vzela napravo iz rok, nato pa naj bi K. spodrsnilo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ocenilo, da toženka ni dokazala okoliščin, ki bi terjale zaključek, da je K. tožnico poškropila namerno (namerno usmerila curek), ampak je sledilo tožničinim trditvam, da je poškodbi botroval nesrečni slučaj, saj je K. spodrsnilo in se je vodni curek nehote usmeril proti tožničinim očem. Gre za dejanske ugotovitve, ki jih revizijsko sodišče ne more preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato ni upoštevalo vseh tistih revizijskih navedb, s katerimi toženka meri na drugačno dejansko stanje.

8. Pravno podlago za odločitev o toženkini odškodninski odgovornosti je (v bistvenem delu) iskati v 170. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, pri čemer navedena določba ne posega v pravila o odgovornosti za škodo, ki izvira od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Odgovornost za delavce temelji na ločitvi dejanja in odgovornosti zanj. Razlog za to ločitev je dejstvo, da delavec (dejanski oškodovalec) dela na področju druge osebe, praviloma v njeno korist. Delodajalec zato sam odgovarja za dejanje, ki ga je zanj opravil delavec, saj je bil ta le podaljšana roka delodajalca. Delodajalec pa odgovarja na mestu delavca tudi, če je prišlo do škode v zvezi z uporabo nevarne stvari ali pri opravljanju nevarne dejavnosti, če je delodajalec imetnik nevarne stvari, ki jo je uporabljal prek delavca, oziroma če se delodajalec ukvarja z dejavnostjo, ki je nevarna, nevarno dejavnost pa je izvajal s pomočjo delavca.

9. Po določbi drugega odstavka 154. člena ZOR se za škodo, od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Delovna sredstva, energijo in delovanja je šteti za posebno nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe predstavljajo povečano nevarnost za nastanek škode. V postopku je bilo ugotovljeno, da delujoča vodna pištola pri razpršitvi na priključni šobi nosi curek jakosti 47 N do 55 N in hitrost 19 m/s do 26 m/s, ki je dovolj močan, da poškoduje oči odrasle osebe. Delci vode, ki v obliki finih kapljic pršijo po zraku in imajo kinetično ter tlačno energijo, imajo ob ustavitvi na določeni površini kumulativno sinergijski učinek. Ugotovljeno je, da delovanja naprave ni mogoče prekiniti drugače, kot na elektro omarici, da je pri delu z napravo potrebna velika skrbnost, a da kljub taki skrbnosti kontrola nad delovanjem le-te ni popolna in nesreče ni mogoče izključiti oziroma jo pravočasno odvrniti. Prav zaradi tega je po mnenju izvedenca pri uporabi delujoče naprave obvezna uporaba osebnih zaščitnih sredstev – očal, ki bi varovala oči pred poškodbami. Glede na take ugotovitve nižjih sodišč je pravilen zaključek, da delujoča visokotlačna naprava z vodno pištolo, glede na njene tehnične značilnosti, učinke in posledice njenega delovanja, predstavlja nevarno stvar, iz katere izhaja večja nevarnost za okolico, kar pomeni objektivno odškodninsko odgovornost imetnika stvari (174. člen ZOR). Revidentka pa tudi ni dokazala, da nevarno delovanje stroja ni bilo vzrok poškodbe (173. člen ZOR). Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje, da je vzrok poškodbe iskati v nepravilnem ravnanju z vodno pištolo, kar terja uporabo pravil o krivdni odškodninski odgovornosti.

Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da ravnanje K. (usmeritev curka) ni bilo hoteno, ampak je poškodbi botroval nesrečni slučaj. Ker naključje izključuje voljno ravnanje, presoja ravnanja in njegove pravilnosti ni na mestu.

10. Nižji sodišči sta tako pravilno odločili, da je podana odgovornost toženke za delavca, saj škoda izvira iz uporabe nevarne stvari, katere imetnik je toženka, ta pa jo je uporabljala prek delavke. Škoda je bila nedvomno povzročena pri delu, saj je prišlo do škodnega dogodka med delovnim časom, na delovnem mestu in v okviru organiziranega delovnega področja, ko je K. ravnala v funkciji delavke ter pri izpolnjevanju del in nalog, za katere je bila zadolžena, posegla po delovni napravi. Poleg tega je podana tudi neposredna krivdna odgovornost toženke (kar revizijsko ni izpodbijano), ker tožnici vstopa v objekt, kjer se je opravljalo delo s povečano nevarnostjo, ni prepovedala ne preprečila, prav tako pa ji ni zagotovila zaščitnih očal. 11. Sklicevanje na drugi odstavek 177. člena ZOR ni utemeljeno. Imetnik stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR). Kot je pravilno navedlo sodišče druge stopnje, K., ki je delo z nevarno stvarjo opravlja v sferi toženke, ni mogoče šteti za tretjega v smislu navedene določbe. Neposredna povzročiteljica škode (delavka toženke) je namreč oseba, ki sodi k obratovalcu (delodajalcu oziroma toženki). Je pa toženka delno razbremenjena svoje odgovornosti zaradi prispevka tožnice k nastanku škodnega dogodka (tretji odstavek 177. člena ZOR). Ta je nedvomno v tem, da se je tožnica, čeprav je bila poučena o nevarnosti vodne pištole in varnem ravnanju z njo, tovrstna dela pa je opravljala že več kot dvajset let, morala zavedati, da ne sme stopiti v bližino vodne pištole, a je to kljub temu storila. Dejstvo, da je tožnica vstopila v objekt, kjer se je opravljalo delo s povečano nevarnostjo, po presoji revizijskega sodišča ni mogoče pripisati tožnici, kot sta to storili nižji sodišči. Gre za okoliščino na strani toženca, ki je kot delodajalec dolžan zagotoviti varno delo, ta pa vstopa v prostor ni prepovedal ne preprečil, temveč ga celo dopuščal. Pretežen del odgovornosti tako zadene toženko. Tožničino ravnanje, ko se je po nepotrebnem izpostavljala nevarnosti, pa predstavlja njen soprispevek k nastanku škode, ki je po presoji revizijskega sodišča pravilno ocenjen na 10%.

12. Drugostopenjsko sodišče je z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnice v višini 1.500.000 SIT (6.259,39 EUR), za strah v višini 300.000 SIT (1.251,88 EUR), za skaženost 500.000 SIT (2,086,46 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 6.000.000 SIT (25.037,56 EUR) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Ugotovitev, da ima tožnica rdečo beločnico, ki je opazna in vidna na daleč ter rdečice ni mogoče zakriti drugače kot s temnimi očali, daje podlago za zaključek, da gre pri tožnici za táko spremembo njene zunanjostjo, ki jo je opredeliti za skaženost (objektivni element). Ker deformiranost pri tožnici povzroča neugodno počutje pred drugimi osebami in duševno trpljenje (subjektivni element), je prisoja odškodnine za skaženost utemeljena.

13. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Slednje je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, strah, skaženost in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pravilno upoštevano (skupni odmerjeni znesek odškodnine 8.300.000 SIT oziroma 34.635,29 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 49 takratnih povprečnih mesečnih neto plač). Rezultat te primerjave tako potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojenih odškodnin v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za znižanje prisojene odškodnine neutemeljena.

14. Vrhovno sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo zahtevek za povrnitev stroškov revizije.

Toženka, ki z revizijo ni uspela, mora tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški, ki obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo in 2% materialne stroške, povečano za davek na dodano vrednost in takso za odgovor na revizijo, znašajo 830,04 EUR (razvidni iz odmere na list. št. 260 spisa).