Jedro

Že iz drugega odstavka 3. a člena ZGO-1 izhaja, da se neglede na prvi odstavek tega člena enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom. Tožnik se zato v upravnem sporu v nobenem primeru ne bi mogel uspešno sklicevati na morebitne drugačne določbe podzakonskega akta, saj bi bile takšne določbe nezakonite in bi bilo sodišče v skladu s 125. členom Ustave dolžno njihovo uporabo zavrniti (tkim. exceptio illegalis).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je tožniku z izpodbijano odločbo naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo tam podrobneje opisanih gradbenih objektov na parc. št. 783/12 k.o. ... in sicer lesene vrtne lope, armiranobetonske talne plošče in lesenega nadstreška, na zemljišču s parc. št. 783/12 in 783/8 k.o. ... tlakovanja z betonskimi tlakovci severno, zahodno in južno od lesene vrtne lope in pod nadstreškom ter na zemljišču s parc. št. 783/12, 783/8 in 783/7 k.o. ..., opornega zidu iz lomljenega kamna (1. točka izreka). Poleg tega je tožniku naložil, da mora v roku dveh mesecev po prejemu izpodbijane odločbe odstraniti navedene gradbene objekte ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (4. točka izreka). Za navedene objekte je izrekel prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 3. točka izreka) in odločil, da bo o stroških postopka v zvezi z izvršbo izdan poseben sklep (5. točka izreka) ter da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da so bili navedeni objekti po tožnikovi izjavi zgrajeni v letih 2008 in 2010, tožnik pa je v letu 2012 prejel posodobljeno evidenco zazidanih stavbnih zemljišč, iz katere je razvidno, da so objekti evidentirani za stanovanjski namen in garažo. Zato je štel, da so ti objekti legalni, ni pa pridobil ustreznega gradbenega dovoljenja.

Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov iz prostorskega informacijskega sistema občin za Občino Kamnik ugotovil, da so objekti zgrajeni na kmetijskih zemljiščih, vrtna lopa in oporni zid pa spadata med nezahtevne objekte, za gradnjo katerih je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Evidentiranost objektov ne pomeni njihove legalnosti, nelegalna pa sta tudi nadstrešek in tlakovanje dvorišča, ki sicer spadata med enostavne objekte, za gradnjo katerih ni potrebno gradbeno dovoljenje, vendar pod pogojem, da njihova gradnja ni v nasprotju s prostorskimi akti. Gradnja nadstreška in tlakovanja na kmetijskem zemljišču po veljavnem občinskem prostorskem načrtu ni dovoljena.

Drugostopenjski organ je 4. in 5. točko izreka izpodbijane odločbe nadomestil z novima, po katerih se bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo, o stroških postopka pa bo izdan poseben sklep. V ostalem je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega organa, da vrtna lopa in oporni zid spadata med nezahtevne objekte, zato je za njiju treba pridobiti gradbeno dovoljenje, dodaja pa še, da je gradnja objektov za lastne potrebe, med katere spada tudi nadstrešek, mogoča le na zemljiščih parcelah, ki pripadajo k stavbi, h kateri se gradijo, in sicer najdlje za čas njenega obstoja. Dograjevanje nelegalnih objektov s sicer enostavnimi objekti zato v vsakem primeru šteje za nelegalno gradnjo, zato nadstrešek in tlakovanje ne moreta biti izvzeta iz inšpekcijskega ukrepa neglede na to, ali sta postavljena na kmetijskem zemljišču ali ne. Na drugačno odločitev bi lahko vplivalo le pridobljeno gradbeno dovoljenje, ne pa zgolj pričet postopek za njegovo pridobitev.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je pritožbo pravočasno, še preden je bil seznanjen z drugostopenjsko odločbo, dopolnil s sklicevanjem na novo Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, po kateri je obravnavane objekte mogoče šteti za enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Poleg tega po novi uredbi ni več omejen z namensko rabo zemljišča po prostorskih aktih Občine Kamnik, in to neglede na kasnejšo spremembo uredbe, saj je svojo pravico uveljavljal na podlagi veljavnega akta.

Tožnik meni še, da zato, ker je Občina Kamnik evidentirala obravnavano stavbo, ji podelila „status izvedenega gradbenega objekta“ in tožnika „obremenila z odločbo za uporabo stavbnega zemljišča“, ostaja sporno, ali je zemljišče gradnje kmetijsko zemljišče ali zazidano stavbno zemljišče. Poleg tega je sprožil postopke za spremembo namembnosti zemljišča gradnje in za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Sklicuje se tudi na navedbe v pritožbi zoper izpodbijano odločbo in iz navedenih razlogov sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in ustavi inšpekcijski postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je upravni spor samostojen sodni postopek in ne nadaljevanje upravnega postopka, ki je bil zaključen z izdajo drugostopenjske odločbe. V tožbi, s katero se začne upravni spor, je treba med drugim razložiti, zakaj se toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi (prvi odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), vsebina odločanja pa je lahko bistveno različna od upravnega postopka (63., 64. in 65. člen ZUS-1). Zato zgolj splošno sklicevanje na pritožbene razloge, uveljavljane v upravnem postopku, zato sodišču ne daje podlage za njihovo vsebinsko obravnavo v upravnem sporu. To pomeni, da je sodišče po vsebini obravnavalo le tiste tožbene navedbe, ki jih je tožnik ustrezno opredelil in utemeljil. Z izpodbijano odločbo je bil tožniku izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje. Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez gradbenega dovoljenja. Za odločanje o legalnosti gradnje – in s tem zakonitosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa – je torej pomembno izključno to, ali gre za objekte, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Med strankama namreč ni sporno, da gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno.

Po prvem odstavku 3. a člena ZGO-1 se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja, po drugem odstavku 8. člena pa vlada s predpisom podrobneje določi vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov. V času izdaje izpodbijane odločbe je bil ta predpis Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08). Tožnik v tožbi ne ugovarja pravilnosti razvrstitve obravnavanih objektov po tej uredbi oziroma pravnim posledicam ter razvrstitve, temveč se sklicuje na kasnejšo Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/2013, 24/2013 in 26/2013). V zvezi s to uredbo sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila objavljena v Uradnem listu št. 18/13 z dne 1. 3. 2013, njen 12. člen pa določa, da je začela veljati osmi dan po objavi, torej 9. 3. 2013. Izpodbijana odločba je bila izdana 22. 11. 2012, drugostopenjska odločba pa 27. 2. 2013, torej pred pričetkom veljavnosti navedene uredbe. Ta uredba zato ni mogla vplivati na odločanje v tem upravnem sporu, v katerem sodišče preverja zakonitost odločb glede na pravno stanje v času sprejema odločitve.

Glede na tožbene navedbe pa sodišče pripominja še, da že iz drugega odstavka 3. a člena ZGO-1 izhaja, da se neglede na prvi odstavek tega člena enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom. Tožnik se zato v upravnem sporu v nobenem primeru ne bi mogel uspešno sklicevati na morebitne drugačne določbe podzakonskega akta, saj bi bile takšne določbe nezakonite in bi bilo sodišče v skladu s 125. členom Ustave dolžno njihovo uporabo zavrniti (tkim. exceptio illegalis).

Po določbah 2. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih je za status teh zemljišč pomembna izključno njihova razvrstitev v prostorskih aktih lokalnih skupnosti, ne pa njihova dejanska raba. Tožnikovo stališče, da je z evidentiranostjo obravnavanih objektov oziroma z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča prišlo do spremembe statusa oziroma namenske rabe zemljišča gradnje teh objektov, je torej brez materialnopravne podlage. Drugih razlogov za stališče, da ti objekti ne stojijo na kmetijskem zemljišču, tožnik ne navaja.

Iz navedenih razlogov se sodišče strinja s toženko glede razvrstitve obravnavanih objektov po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost, kot tudi glede ugotovitve, da so objekti postavljeni na kmetijskem zemljišču in glede pravnih posledic teh ugotovitev. Po presoji sodišča je zato izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče dodaja, da bo tožnik v primeru, če objekti v resnici izpolnjujejo pogoje za razvrstitev med enostavne objekte po ZGO-1 in zdaj veljavni uredbi, to lahko uveljavljal v postopku izvršitve izpodbijane odločbe.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.