Jedro

V presojo, ali je predlog za izločitev dokazov utemeljen ali ne, je prvostopenjsko sodišče upravičeno pritegnilo oceno, ali sta oškodovanca pri pridobivanju listinskih dokazov zasledovala pravno upravičen interes. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da sta oškodovanca imela pravni interes, ob dejstvu, da sta 2. 12. 2009 zoper obtoženega zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ podala kazensko ovadbo, ki sta jo dne 7. 5. 2012 dopolnila, policiji pa 24. 1. 2011 in 23. 12. 2010 prostovoljno izročila listine, ki so predmet odločitve prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče prav tako zavrača pritožbeno grajo, ki v predložitvi listin policiji s strani oškodovancev vidi kršitev pravice obtoženca do zasebnosti, ob nesporno ugotovljenem dejstvu, izhajajočem iz ugotovitev predkazenskega in kazenskega postopka, da gre za poslovne listine pravne osebe, ki sta jih oškodovanca predala policiji, v času, ko sta bila z obtoženim poslovna partnerja v tej pravni osebi, zato oškodovanca s tem, ko sta listine predložila policiji, nista mogla kršiti pravico obtoženca do njegove zasebnosti.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornice obtoženega za izločitev dokazov in sicer zakupnih pogodb, pogodb z A. o prenosu ISD priključka in priključka PSTN (obe z dne 4. 4. 2008), knjige izdanih in prejetih računov za B. d. o. o. in C. d. o. o. ter vseh ostalih listin, ki jih je policija pridobila od D. D. in E. E. ter njunega pooblaščenca.

2. Zoper sklep se je pritožila zagovornica obtoženega iz pritožbenega razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev listin ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po preučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

Ključne razloge izpodbijane odločitve predstavljajo ugotovitve prvostopenjskega sodišča v točki 6 in 7 izpodbijanega sklepa in sicer, da sta D. D. in E. E. imela v predkazenskem in kazenskem postopku status oškodovancev in da zoper njiju ni bil sprožen kazenski postopek zaradi istih historičnih dogodkov. V predkazenskem in kazenskem postopku je bilo tudi ugotovljeno, da sta D. D. in E. E. sporne listine pridobila v prostorih obtoženčeve družbe, v kateri sta bila določen čas tudi zaposlena, kar pomeni, da sta do listin dostopala zakonito, pridobila pa sta te listine zaradi spora, ki je nastal med njima in obtoženim zaradi nakupa deleža v gospodarski družbi. D. D. in E. E. sta listine prostovoljno izročila policiji, preko svojega pooblaščenca, v fazi predkazenskega postopka, ko sta imela status domnevnih oškodovancev.

5. Prvostopenjsko sodišče se je pri izdaji izpodbijanega sklepa pravilno oprlo na veljavno sodno prakso, kjer slovenski pravni red loči med dokazi pridobljenimi s strani državnih organov in dokazi, ki jih pridobijo zasebniki. Pritožnica je namreč prezrla, da predmet izločitve po drugem odstavku 83.člena Zakona o kazenskem postopku (v nad. ZKP) niso katerekoli listine, ampak le tiste, za katere je v zakonu posebej določeno, da se sodba na njih ne sme opirati in so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanjo v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Navedeno velja absolutno za dokaze, ki jih pridobijo državni organi, pri dokazih, ki jih pridobijo zasebniki pa je potrebno opraviti tehtanje med ustavnimi pravicami obdolženca in ustavnimi pravicami oškodovanca, pri čemer iz podatkov spisa izhaja, da so bile listine pridobljene na podlagi Zapisnikov o zasegu predmetov ( z zapisniki z dne 24.1.2011 in 23.12.2010), ki sta jih policiji zaradi zagotavljanja svojih pravic predložila oškodovanca v predkazenskem postopku, kar je pritožnica v celoti prezrla.

6. V presojo ali je predlog za izločitev dokazov utemeljen ali ne, je prvostopenjsko sodišče tako upravičeno pritegnilo oceno, ali sta oškodovanca pri pridobivanju listinskih dokazov zasledovala pravno upravičen interes. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da sta oškodovanca imela pravni interes, ob dejstvu, da sta 2. 12. 2009 zoper obtoženega zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ podala kazensko ovadbo, ki sta jo dne 7. 5. 2012 dopolnila, policiji pa 24. 1. 2011 in 23. 12. 2010 prostovoljno izročila listine, ki so predmet odločitve prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče zato zavrača grajo pritožnice in ugotavlja, da sta oškodovanca zaradi zaščite svojih premoženjskih pravic pridobila sporne listine, s tem pa želela zgolj zaščiti svoje premoženje, že v fazi predkazenskega postopka. Okrožno sodišče v Novem mestu je, ob ugotovitvi obstoja utemeljenega suma obtoženemu očitanega kaznivega dejanja dne 4. 12. 2013 uvedlo preiskavo zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem odstavku 234.a člena KZ. Na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepom ne vpliva niti kasneje ugotovljena okoliščina, da je državno tožilstvo 16. 9. 2015 odstopilo od pregona zoper obtoženega zaradi kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ.

7. Čeprav pritožnica niti ne zatrjuje, da je bil poseg v zasebnost obtoženega nesorazmeren pa je potrebno v konkretnem primeru presoditi o sorazmernosti posega, ker gre za dva ustavno zavarovana položaja posameznika (upnika in dolžnika v izvršilnem postopku). Glede na vsebino odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-344/06 z dne 20. 11. 2008 je potrebno na podlagi strogega testa sorazmernosti, ki obsega: 1) ali je poseg sploh nujen (potreben), 2) ali je poseg primeren za dosego zasledovanega cilja, 3) ali je teža posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti in zasledovanje cilja oziroma koristi, ki bo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu) odgovoriti na vsa tri vprašanja in šele, če poseg prestane vse tri vidika testa, je ustavno dopusten.

Vsebina odločbe se sicer navezuje na zakonsko predpisan poseg države, vendar v zvezi s presojo dveh ustavno zavarovanih položajev posameznikov (upnika in dolžnika v izvršilnem postopku), zato ni videti razloga, da kriterijev testa ne bi bilo mogoče pritegniti v oceno teže in pomena obravnavanega posega zasebnega subjekta v človekove pravice.

8. Pritožbeno sodišče prav tako zavrača pritožbeni očitek, da sta oškodovanca s slikanjem dokumentov storila kaznivo dejanje neupravičenega snemanja poslovnih listin, v katere sicer nista imela niti pravice vpogleda.

Pritožničina navajanja so zmotna, ker je objekt varstva kaznivega dejanja po 138. členu KZ-1 posameznikova zasebnost (oziroma posamezni vidiki njegove zasebnosti) kot nepogrešljiva osebnostna dobrina. Kršitev pravice do zasebnosti pri posamezniku zbudi določeno psihično posledico, ki se izraža v neprijetnih čustvih. Zato je objekt varstva po 138. členu KZ-1 fizična oseba in ne listina.

Pritožbeno sodišče prav tako zavrača pritožbeno grajo, ki v predložitvi listin policiji s strani oškodovancev vidi kršitev pravice obtoženca do zasebnosti, ob nesporno ugotovljenem dejstvu, izhajajočem iz ugotovitev predkazenskega in kazenskega postopka, da gre za poslovne listine pravne osebe, ki sta jih oškodovanca predala policiji, v času, ko sta bila z obtoženim poslovna partnerja v tej pravni osebi, zato oškodovanca s tem, ko sta listine predložila policiji nista mogla kršiti pravico obtoženca do njegove zasebnosti.

Prvostopenjsko sodišče se je po ugotovitvah pritožbenega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno opredelilo do vseh ključnih vidikov zakonito pridobljenih listin, zato je pritožbeno sodišče pritožničine navedbe zavrnilo kot neutemeljene.

9. Ker pri presoji izpodbijanega sklepa, drugostopenjsko sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).