Jedro

Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom v skladu z določbo 328. čl. ZPP napako v uvodu sodbe odpravilo. Zaradi napake v uvodu pa sodba ni bila obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je nesmiselno trditi, da se zaradi te napake ni dala preizkusiti. Opustitev naštevanja dokazov vsekakor ni takšna kršitev postopka, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju, ki je bilo pridobljeno z delom v izvenzakonski skupnosti s toženko B.B. in obsega osebni računalnik, monitor Sony, računalniško mizo, TV Sony, dve omari v otroški sobi, zavese s karnisami, dva otroška stola, lestenec za dnevno sodbo, visečo luč v jedilnici, aparat za ravnanje las, sedežno garnituro za teraso, blazine za sedežno garnituro, ležalnik za plažo, ležalnik in polležalnik za plažo in kolo, vsakega 50%. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.026,00 EUR v 15-ih dneh od pravnomočnosti sodbe, do tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker trdi, da se sodba ne da preizkusiti, da se sploh ne ve o kateri zadevi je sodišče odločilo, saj je v uvodu sodbe zapisalo, da se obravnava zahtevek zaradi vrnitve osebnih stvari, tožbeni zahtevek pa se je dejansko nanašal na ugotovitev skupnega premoženja in deleža. Iz obrazložitve sodbe pa tudi ni mogoče ugotoviti katere dokaze je sodišče izvedlo oziroma ali je izvedlo dokaze iz predmetne zadeve ali iz zadeve, ki se je vodila zaradi vrnitve osebnih stvari. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Že zato bi jo moralo pritožbeno sodišče razveljaviti. Sicer pa sodišče tudi vrsto dokazov, ki so bili predlagani - med njimi, predvsem pridobitev spisa P1 in ocenitev izjav takrat zaslišanih prič in dejanskega stanja - ni izvedlo. V zadevi P1 se je obravnavalo motenje posesti, vendar so priče izpovedale o tem, da je živel tožnik s toženko v izvenzakonski skupnosti, od razveze zakonske zveze pa do 31.07.2002, ko je toženka zamenjala ključavnico. Tožnik je torej imel ključe do motilnega dejanja. S toženko in njenim sinom je stalno živel, kar je tudi sama toženka potrdila. Tudi iz izpovedi zaslišanih prič M.M., T.S., D.V., M.P., M.H. bi sodišče moralo ugotoviti, če bi pravilno ocenilo te dokaze, da je zahtevek utemeljen. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, ker so priče potrdile obstoj zunajzakonske skupnosti in obseg premoženja. Glede nekaterih predmetov je tožnikove navedbe potrdil tudi H.M., ki ga je predlagala toženka. Tožnik ima pravni interes, da se ugotovi obstoj izvenzakonske skupnosti, obseg skupnega premoženja in delež. Morda gre za minoren spor, vendar tožnik ne bi vložil tožbe, če ne bi bil upravičen do vrnitve svojih stvari. Tožnik ima pravico do poštenega in nepristranskega sojenja. Izpodbijana sodba pa ni takšna, saj izvedenih dokazov sodišče ni obrazložilo, jih primerjalo med seboj in v sodbi ni zapisalo razlogov o odločilnih dejstvih. Tudi glede odločitve o stroških ne more presoditi, ali je pravilna ali ne, saj je bil v tej zadevi bil pcto 700.000,00 SIT, zaradi napačnega uvoda sodbe pa ni jasno ali ga je sodišče upoštevalo to vrednost. Predlaga razveljavitev sodbe v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ima sicer prav, ko je opozorila na napako v uvodu sodbe, kjer je bilo navedeno, da gre za spor zaradi vrnitve osebnih stvari. Vendar je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom z dne 07.05.2007 v skladu z določbo 328. čl. ZPP napako v uvodu sodbe odpravilo in pravilno navedlo, da gre za spor zaradi ugotovitve skupnega premoženja in deleža (pcto. 2.921,04 EUR). Zaradi napake v uvodu pa sodba ni bila obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je nesmiselno trditi, da se zaradi te napake ni dala preizkusiti.

Tudi pomanjkljivost sodbe, ko v obrazložitvi niso našteti dokazi, ki jih je sodišče izvedlo v tem postopku, ni bistvena kršitev določb ZPP. V sodbi so povzeti bistveni deli izpovedi zaslišanih prič in pravdnih strank in obrazloženo je, zakaj in katerim izpovedim je sodišče prve stopnje verjelo. Sodba vsebuje obrazložitev v ožjem pomenu, ki je oprta na dokazno gradivo v spisu. Zato tudi tem očitkom pritožbe ni mogoče slediti, saj opustitev naštevanja dokazov vsekakor ni takšna kršitev postopka, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Drži pritožbena navedba, da je tožnik predlagal dokaz z vpogledom v spis P1. Ta dokazni predlog tožnika (list. št. 38 spisa) pa ni bil tak, da bi mu moralo sodišče prve stopnje slediti. V zvezi s tem spisom je tožnik navajal, da je sodišče v zadevi P1 ugotovilo, da je živel skupaj s toženko od leta 2000 dalje, v formalni izvenzakonski skupnosti pa od pravnomočne sodbe dalje od 22.12.2000 dalje. Ta trditev tožnika ni bila točna, saj je tožnik priložil odločbo iz te zadeve, ki jo je sodišče prve stopnje prebralo in v sodbi korektno povzelo, da je s sklepom opr. št. P1 (in ne sodbo) bil zavrnjen tožnikov zahtevek na ugotovitev motenja posesti (dokaz A13). Iz izreka te odločbe ne izhaja, da naj bi živel tožnik v zunajzakonski skupnosti s toženko. Kar je zapisano v obrazložitvi te odločbe pa ni bistveno. Materialnopravna pravnomočnost sodne odločbe se nanaša vselej le na njen izrek kot najpomembnejši del odločbe. Razlogi odločbe utemeljujejo samo konkretno odločbo, sami zase pa niso pomembni, sploh pa v konkretni zadevi ne pomenijo takšne odločitve, kot jo je zatrjeval tožnik v dokaznem predlogu.

Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 22.03.2007 res navajal tudi, da so bile v postopku P1 zaslišane priče T.S., B.E., Č.R. in obe pravdni stranki in predlagal vpogled v ta drugi spis. Takšen dokazni predlog pa je bil preveč pavšalen, da bi mu moralo sodišče slediti. Sodna praksa se je že izrekla, da mora stranka pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis, določno navesti katero listino naj sodišče vpogleda in kaj s tem dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat konkretnega postopka. Dokazni predlog mora biti torej ustrezno substanciran, da mu je sodišče dolžno slediti (sodba II Ips 231/2003). Ker v konkretni zadevi ta dokazni predlog ni bil takšen, tudi zaradi neizvedbe tega dokaza ni bil kršen postopek.

Pritožbeno sodišče zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni ugotovilo. O odločilnih dejstvih tega spora sta pravdni stranki izpovedali vsaka svojo (drugačno) verzijo. Izpovedi prič tudi niso bile povsem enotne, so pa v sodbi korektno povzete. Zato ne drži pritožbena navedba, da naj bi iz izpoved priče M.M. in T.S. izhajala resničnost tožnikovih navedb. Obe priči, ki sta prijatelja tožnika, sta sicer potrdili tožnikovo izpoved, da naj bi živel tožnik s toženko. Vendar iz njunih izpovedi sledi, da jima je to povedal tožnik. Sicer razen, da sta bila občasno na obisku pri strankah, o bistvenih elementih, ki so značilni za takšno skupnost, kot jo je zatrjeval tožnik, nista vedeli iz lastnega ničesar. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, zakaj je izpoved priče M.P. bolj prepričljiva. Izpoved priče H.M. pa vsekakor ni takšna, da bi potrdila tožnikove navedbe, kot skuša prikazati v pritožbi. Izpovedi zaslišanih prič so torej v sodbi analizirane in na podlagi njihovih izpovedi in izpovedi obeh pravdnih strank je sodišče prišlo do prepričljive ugotovitve, da tožnik ni zanesljivo dokazal obstoja zunajzakonske skupnosti s toženko. Ta zaključek pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj je prepričljiv in logičen. Ker sodišče prve stopnje zunajzakonske skupnosti pravdnih strank ni ugotovilo, je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (določba 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR), ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev skupnega premoženja pravdnih strank, ki ga je tožnik utemeljeval prav z obstojem zunajzakonske skupnosti.

Tudi pritožba zoper stroškovno odločbo ni utemeljena. Dejstvo, da je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč na njegovo obveznost, da povrne stroške nasprotni stranki, ker je v pravdi propadel, ne vpliva (9. čl. Zakona o brezplačni pravni pomoči – ZBPP). Pri odmeri stroškov toženke pa je sodišče prve stopnje tudi izhajalo iz pravilne vrednosti spornega predmeta, saj je to razvidno iz priznanih stroškov na stroškovniku, ki je na list. št. 49 spisa. Sicer pa, če bi izhajalo iz napačne vrednosti, ki jo je pomotoma zapisalo v uvodu izvirnika sodbe, to ne bi bilo v škodo tožniku, saj je bila pred popravo zapisana nižja vrednost spora in bi v primeru, če bi izhajalo iz te vrednosti, bili stroški, ki jih je dolžan povrniti, kvečjemu nižji. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).