Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ugotovitve, da je tožnica v spornem obdobju opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta socialna oskrbovalka II, pri kateri je upoštevalo vsebino pogodb o zaposlitvi, izpovedi tožnice in prič, pa tudi dejstvo, ki izhaja iz vsebine izpovedi direktorice toženke, da se delo tožnice, ko je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto socialna oskrbovalka II, ni spremenilo, na podlagi 44. člena ZDR-1 v pretežni meri ugodilo njenemu zahtevku. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je za odločitev bistveno, da je s toženko to novo pogodbo o zaposlitvi sklenila, ko je tožnica pridobila nacionalno poklicno kvalifikacijo socialna oskrbovalka na domu, saj izobrazba delavca na presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu ne vpliva oziroma vpliva le na način, da se delavcu prizna razlika v plači do plače, do kakršne bi bil upravičen, če bi zasedal delovno mesto, katerega naloge opravlja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, ustavilo postopek v delu, v katerem se nanaša na izplačilo plače za januar 2015 (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnici za čas od julija 2013 do decembra 2014 obračuna mesečne bruto razlike v plači, in sicer med mesečno bruto plačo oziroma mesečnim bruto nadomestilom plače, kakršno bi prejemala za delo na delovnem mestu socialna oskrbovalka II (šifra ...), in dejansko obračunano bruto mesečno plačo oziroma mesečnim bruto nadomestilom plače ter ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 8. 2015 do plačila (točka II izreka). V presežku je obrestni zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, tožnici pa je dolžna plačati stroške v višini 1.079,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških (točki II in IV izreka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da upoštevanje stališč v zadevi Pdp 633/2017 ni utemeljeno, kar je že izpostavila pred sodiščem prve stopnje ZSV v 46. členu ne določa obveznosti toženke kot koncesionarja, ampak vsebino javnega razpisa za podelitev koncesije. Iz te določbe ne izhaja, da za tožnico veljajo določbe ZSPJS. Toženka je delovna mesta sistemizirala s pravilnikom z dne 7. 5. 2004, s tožnico je sklenila pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 6. 2005 in z dne 6. 6. 2006, po katerih je bila razporejena v IV. tarifni razred. Za delovno mesto se je s pravilnikom toženke zahtevala III. ali IV. stopnja izobrazbe. Takrat veljavna kolektivna pogodba je določala tarifne skupine, ki jih ni mogoče enačiti s tarifnimi razredi. S sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 1. 2009 je toženka tožničino delovno mesto in plačo prevedla pravilno. Podlaga za prevedbo je bila osnovna plača tožnice, ki jo je imela pred prevedbo. Tožničina osnovna plača je bila 639,46 EUR, kar bi ustrezalo 9. plačnemu razredu, po prevedbi je bila uvrščena v 13. plačni razred, določen za delovno mesto socialna oskrbovalka III. Za uvrstitev v 16. plačni razred ni podlage. Teh navedb toženke tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala, sodišče prve stopnje pa se do njih ni opredelilo. Stališče sodišča prve stopnje, da je pri prevedbi bistveno le delovno mesto, ne pa osnovna plača, je zmotno. Drugače izhaja iz sklepa Pdp 1246/2012. Tožnica za delovna mesta socialna oskrbovalka ni izpolnjevala pogojev, saj ni imela izobrazbe s področja socialne oskrbe ali zdravstvene nege niti ob prevedbi ni imela nacionalne poklicne kvalifikacije. To je pridobila šele v letu 2014. Tožnica je pogodbo o zaposlitvi po prevedbi podpisala, veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 1. 2009 ni izpodbijala. Tožnica v zvezi s prevedbo ni uveljavljala varstva pravic. Pogodba o zaposlitvi, v kateri plača ni zakonito določena, ni nična, posledica takšne nezakonitosti je, da se plača določi skladno s predpisi. Toženka je utemeljeno ugovarjala zastaranje, četudi rok za uveljavljanje nezakonite prevedbe ni določen, takšna presoja ni dopustna po več letih. Tožničina terjatev, ki izvira iz nezakonite prevedbe, je zastarala. Tožnica ni pravočasno podala navedb o opravljanju dela delovnega mesta socialna oskrbovalka II, z njene strani predlagane priče so izpovedale o delu tožnice izven trditvene podlage. Tožnica je ves čas pri toženki opravljala enako delo, to je bilo delo delovnega mesta socialna oskrbovalka na domu oziroma po prevedbi socialna oskrbovalka III. Dela delovnega mesta socialna oskrbovalka II toženka ni rabila niti tožnici ni odrejala nalog tega delovnega mesta. Naloge obeh delovnih mest so podobne, razlika je v tem, da je na delovnem mestu socialna oskrbovalka II več poročanja in več spremljanja zdravstvenega in socialnega stanja uporabnika. Sodišče prve stopnje je brez podlage ugotovilo, da predstavljajo temeljna dnevna opravila širšo pomoč kot vzdrževanje osebne higiene. Gre za isto nalogo, kot izhaja iz primerjave med določbami Pravilnikov o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, ki sta veljala pred in po letu 2010. Naloga nadomeščanje znotraj delovnega področja ni samostojna, ampak pomeni le, da so se delavke nadomeščale pri posameznem uporabniku. Tožnica ni opravljala naloge opazovanje in spremljanje potreb uporabnikov, saj bi za to nalogo morala poročati o njihovem počutju ter podajati predloge programa oskrbe. Je le prenašala informacije. Ko je bila tožnica zaslišana, ni vedela izpovedati o nalogi opazovanje in spremljanje potreb uporabnikov, kar dokazuje, da te naloge ni opravljala. Toženka ji te kot drugih nalog delovnega mesta socialna oskrbovalka II ni odredila. Opravljala je delo delovnega mesta socialna oskrbovalka III. Vprašanje, ali je opravljala delo s telesno in duševno prizadetimi osebami oziroma katere so te osebe, je strokovno vprašanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Odgovora na to vprašanje ne morejo dati tožnica ali priče, ki jih je sodišče prve stopnje zaslišalo. O tem lahko izpove le zakonita zastopnica toženke, ki je strokovna vodja. Sodišče prve stopnje bi moralo za pravilno ugotovitev bistvenih dejstev izvesti dokaze po uradni dolžnosti, kot mu omogoča 34. člen ZDSS-1. Upoštevati bi moralo Pravilnik o standardih in normativih socialne oskrbe, ki določa upravičence do socialne oskrbe na domu, iz katerega izhaja, da se status telesno ali duševno prizadete osebe dokazuje z listino. Toženka je v spornem obdobju oskrbovala le 6 oseb, ki niso bile stare nad 65 let in so bile telesno ali duševno prizadete, kar za eno delavko pomeni bistveno manj kot 1/3 delovnega časa. Sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti izpovedim prič, ki so razen A.A. zainteresirane za izid spora. Priče ne morejo izpovedati o delu tožnice, saj so delavke pri toženki delo opravljale pri posameznih uporabnikih samostojno. Za ugoditve zahtevku za višje plačilo po dejanskem delu bi tožnica morala predložiti druge bolj kvalificirane dokaze. Tožnica je ves čas opravljala delo delovnega mesta socialna oskrbovalka III, po pridobitvi nacionalne poklicne kvalifikacije je toženka z njo sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto socialna oskrbovalka II. Do takrat ni imela ustrezne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo stališča v sodbi VDSS Pdp 423/2016, ki se ne nanašajo na področje socialnega varstva. Zmotno je odločilo o pravdnih stroških. Ni upoštevalo, da tožnica ni uspela v celoti, saj je tožbo v delu umaknila, poleg tega je toženka utemeljeno ugovarjala obrestnemu zahtevku. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, podredno pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka toženkine navedbe. Navaja, da toženka v pritožbi navaja nova dejstva, kar ni dopustno. Sodišče prve stopnje je dejstva ugotovilo pravilno, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo ter zahtevku tožnice utemeljeno v pretežni meri ugodilo. Zahtevek je utemeljen tako na napačni prevedbi kot na dejanskem delu višje vrednotenega delovnega mesta. Nepravilno prevedbo je lahko uveljavljala v tem sporu. Tožnica je delo višje vrednotenega delovnega mesta socialna oskrbovalka II v spornem obdobju opravljala. O tem so skladno izpovedale vse zaslišane priče. Vse te priče so kot delavke toženke opravljale enako delo kot tožnica. Delo so opravljale z duševno in telesno prizadetimi osebami (nepokretne osebe, dementne osebe …), pri čemer se za to ne zahteva, da jim je priznan status invalida ali osebe z duševno motnjo. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih smiselno uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju utemeljeno upoštevalo stališča, ki jih je sprejelo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 633/2017, v kateri so se obravnavala v bistvenem enaka pravna in dejanska vprašanja, spor pa je vodila sodelavka tožnice zoper toženko. V tej zadevi je pritožbeno sodišče štelo, enako kot sodišče prve stopnje, da se pri toženki, ki ji je bila v spornem obdobju podeljena koncesija za opravljanje javne službe, delovna razmerja delavcev urejajo v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva. To posredno izhaja iz določbe 46. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV; Ur. l. RS, št. 54/92 in nadalj.), ki sicer res določa besedilo (vsebino) objave javnega razpisa, na podlagi katerega se podeli koncesija (v 8. alineji določa, da mora vsebovati: navedbo, da se delovna razmerja zaposlenih ureja v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva), kot opozarja toženka v pritožbi. Vendar te določbe o vsebini objave razpisa ni mogoče razumeti drugače, kot da potrjuje ureditev delovnih razmerij zaposlenih s tisto ureditvijo, ki velja za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva, torej glede plač določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Ne nazadnje je to ureditev upoštevala tudi toženka sama, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje iz predložene pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 1. 2009, v kateri je navedeno, da je dolžna toženka na podlagi četrtega odstavka 1. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 60/2008) kot obvezni minimalni standard uporabljati določbe ZSPJS ter podzakonskih aktov, sprejetih na njegovi podlagi.

7. Pred prevedbo je bilo tožničino delovno mesto, kot je na podlagi predloženih pogodb o zaposlitvi z dne 3. 6. 2005 in z dne 6. 6. 2006 ugotovilo sodišče prve stopnje, socialna oskrbovalka na domu. To delovno mesto je sodilo v IV. tarifni razred tako po Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj.) kot po Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.). Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da navedba IV. tarifnega razreda v pogodbi o zaposlitvi tožnice ne pomeni, da je bilo njeno delovno mesto razvrščeno v IV. tarifno skupino, kot jih določa prvi odstavek 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva, saj drugi odstavek tega člena jasno določa, da izhaja razvrstitev delovnih mest v tarifne skupine iz sistemizacije delovnih mest na osnovi zahtevane stopnje strokovne izobrazbe, razvrstitev delavca v tarifno skupino glede na njegovo delovno mesto pa opravi direktor in se določi v pogodbi o zaposlitvi. Za delovno mesto socialna oskrbovalka na domu se je zahtevala, kot je razvidno iz Pravilnika o sistemizaciji in opisu delovnih mest, na katerega opozarja pritožba, III. ali IV. stopnja izobrazbe po verificiranem programu za socialnega oskrbovalca, pri čemer ima tožnica IV. stopnjo strokovne izobrazbe. To dejstvo, predvsem pa razvrstitev tožnice v IV. tarifni razred pred prevedbo ne potrjuje pritožbenih navedb, ki oporeka pravilni presoji sodišča prve stopnje, da bi morala toženka tožnico prevesti na način, da bi ji določila delovno mesto v IV. tarifnem razredu, kar pa ni delovno mesto socialna oskrbovalka III, ampak delovno mesto socialna oskrbovalka II. Pritožbene navedbe, s katerimi toženka poudarja smer izobrazbe tožnice oziroma izostanek nacionalne poklicne kvalifikacije v času prevedbe, za odločitev niso bistvene (toženka tožnici v pritožbi odreka ustrezno izobrazbo za katerokoli delovno mesto socialna oskrbovalka, pa tudi zanemari, da iz predloženega potrdila z dne 9. 12. 2005 izhaja, da je opravila usposabljanje socialna oskrbovalka na domu in ga uspešno končala).

8. Po prvem odstavku 8. člena ZSPJS izražajo tarifni razredi stopnjo zahtevnosti delovnih mest glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. Tarifni razredi so določeni v nadaljnjem, tretjem odstavku 8. člena ZSPJS glede na uspešno končano izobraževanje oziroma pridobljeno usposobljenost. Po 49.a členu ZSPJS se za določitev plačnega razreda javnega uslužbenca na podlagi tega zakona opravi prevedba nominalnih zneskov osnovnih plač, določenih za delovna mesta oziroma nazive, in nominalnih zneskov osnovnih plač javnih uslužbencev po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki se uporabljajo do izplačila plače po tem zakonu, kot opozarja toženka v pritožbi. Vendar to ne pomeni, da tarifni razred, v katerega je bilo uvrščeno delovno mesto pred prevedbo, ni bistven. Pri določitvi plač po ZSPJS je zato treba poleg osnovne plače upoštevati predpisano in doseženo stopnjo izobrazbe za določeno delovno mesto, kot je navedlo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 1246/2012, na katero se sklicuje toženka. Za tožnico to pomeni, da bi morala ob prevedbi upoštevati, da je bilo njeno delovno mesto razvrščeno v IV. tarifni razred in da je takšno stopnjo izobrazbe tožnica imela, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe. S tem se je opredelilo do navedb toženke, ki je kot edino bistveno okoliščino pri prevedbi zmotno štela le osnovno plačo. 9. Toženka v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je tožnica varstvo v zvezi z nezakonito prevedbo uveljavljala prepozno kot tudi, da je pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 1. 2009 podpisala in njene veljavnosti ni izpodbijala. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, se na podlagi desetega odstavka 3.a člena ZSPJS nezakonitost pri določitvi plače lahko uveljavlja kadarkoli (po predpisanem postopku, ki ga je tožnica spoštovala; podala je izvensodni poziv na izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja z dne 16. 7. 2018), pri čemer je nebistveno, ali je tožnica uveljavljala nezakonitost sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 1. 2009, saj ji na podlagi petega odstavka za vtoževano obdobje pripada plača, kot bi jo prejemala na podlagi zakona, predpisov in drugih aktov ter kolektivnih pogodb, če bi bila prevedba zakonita, torej za delovno mesto socialna oskrbovalka II. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor zastaranja toženke glede glavnične terjatve (delno mu je ugodilo glede obresti), pri čemer je kot tožnica pri postavitvi zahtevka upoštevalo petletni zastaralni rok, določen v 202. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožničin zahtevek utemeljen zaradi nezakonite prevedbe, pa tudi po dejanskem delu delovnega mesta socialna oskrbovalka II. V zvezi s slednjim dejanskega stanja ni ugotavljalo izven trditvene podlage tožnice, kot mu neutemeljeno očita toženka v pritožbi. Tožnica je že v tožbi navedla, da je ves čas, pred in po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2015 za delovno mesto socialna oskrbovalka II, opravljala delo tega delovnega mesta, to navedbo je konkretizirala v prvi pripravljalni vlogi, podani še preden je bil razpisan prvi narok za glavno obravnavo, v kateri je odgovorila na navedbe toženke v odgovoru na tožbo ter podala dokazni predlog za zaslišanje prič B.B., F.F., C.C.,D.D., E.E. in A.A., ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Njihove izpovedi, ki niso bile podane izven trditvene podlage, kot prikazuje toženka v pritožbi, je utemeljeno upoštevalo.

11. Toženkine pritožbene navedbe, da gre pri nalogah pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in vzdrževanju osebne higiene, za isto nalogo, so v nasprotju z njenimi navedbami v odgovoru na tožbo, ko je izrecno navedla, da delavka na delovnem mestu socialna oskrbovalka II opravlja nalogo pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, na delovnem mestu socialna oskrbovalka III pa le pri vzdrževanju osebne higiene, prav tako je kot razliko med delovnima mestoma opredelila nalogi opazovanje in spremljanje potreb uporabnikov in nadomeščanje znotraj delovnega področja. V prvi pripravljalni vlogi je navedla, da je razliko med delovnima mestoma opredelila že v odgovoru na tožbo, kot bistveno je izpostavila, da ima delavka na delovnem mestu socialna oskrbovalka II več poročanja in več spremljanja zdravstvenega in socialnega stanja uporabnika, kar ponavlja tudi v pritožbi. Da to poročanje zajema celovito poročilo s predlogom programa oskrbe za posameznega uporabnika, je navedba toženke v pritožbi, ki je kot pritožbena novota neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za njene navedbe, da je ob upoštevanju Pravilnikov o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 52/95 in nadalj.; Ur. l. RS, št. 45/2010) naloga pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih enaka nalogi vzdrževanje osebne higiene. Poleg tega ta navedba ni bistvena za odločitev, saj sodišče prve stopnje dejanskega dela tožnice na delovnem mestu socialna oskrbovalka II ni utemeljilo s tem, da bi opravljala širšo nalogo pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, ampak predvsem z nalogo nadomeščanje znotraj delovnega področja in ugotovljenim večjim obsegom dela s telesno in duševno prizadetimi. Da gre pri nalogi nadomeščanje znotraj delovnega procesa za nesamostojno nalogo, je toženka prvič navedla v pritožbi, kot je prvič navedla o vsebini naloge opazovanje in spremljanje potreb uporabnikov.

12. Sodišče prve stopnje je presojo, da je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta socialna oskrbovalka II in ne delovnega mesta socialna oskrbovalka III, za katero je imela do 20. 1. 2015 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pravilno utemeljilo že z opisom nalog delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 4. 2012 (pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, opazovanje in spremljanje potreb uporabnikov, nadomeščanje znotraj delovnega področja). Glede na takšno vsebino pogodbe o zaposlitvi so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženka tožnici dela delovnega mesta socialna oskrbovalka II ni odrejala. Tožnica je delo tega delovnega mesta opravljala, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz skladnih izpovedi tožnice in prič B.B., F.F., C.C., D.D., E.E. in A.A., ki jim je utemeljeno verjelo. Toženka pričam v pritožbi neutemeljeno odreka verodostojnost z navedbama, da so zainteresirane za izid spora (ker so tudi same, razen A.A., uveljavljale podobne zahtevke kot tožnica) in da o delu tožnice ne morejo izpovedati, ker so delo opravljale pri posameznih uporabnikih samostojno. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo iz izpovedi tožnice, so delavke toženke delo opravljale pri vseh uporabnikih in se nadomeščale. Tožničino izpoved v delu, v katerem se nanaša na nalogo opazovanje in spremljanje potreb uporabnikov (češ da ni vedela izpovedati o tej nalogi), toženka v pritožbi jemlje iz konteksta, tožnica je jasno izpovedala, da je opravljala tudi to nalogo in da je pisala poročila oziroma dnevnike, kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo sodišče prve stopnje.

13. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da se delo z duševno ali telesno prizadetimi uporabniki ne nanaša le na delo z osebami, ki imajo z listino potrjen status invalida ali duševno prizadete osebe. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb o tem, da bi se o statusu osebe sklepalo na podlagi določb Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev iz leta 2010, ki v 6. členu določa upravičence do socialne oskrbe na domu. Je pa predložila - poleg dnevnikov dela, iz katerih ne izhaja status oskrbovancev, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje - izjavo direktorice toženke, o tem je izpovedala tudi direktorica toženke, ko je bila zaslišana. Sodišče prve stopnje njeni izpovedi o omejenem obsegu dela z duševno ali telesno prizadetimi uporabniki utemeljeno ni sledilo, saj so drugače izpovedale tožnica in druge zaslišane priče. Toženka v pritožbi neutemeljeno kot edino verodostojno izpoved ocenjuje izpoved direktorice toženke, prav tako neutemeljeno prikazuje, da gre za ugotavljanje dejstva, za katerega bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo dokazov po uradni dolžnosti, kot mu omogoča 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), saj glede na dejstvo, koliko uporabnikov toženke ima z listino priznan status invalida ali duševno prizadete osebe, ni bistveno, bistveno je, koliko oseb je duševno ali telesno prizadetih. To dejstvo pa je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo na podlagi ocene izvedenih dokazov. Toženka sodišču prve stopnje v pritožbi tudi neutemeljeno očita, da od tožnice ni zahtevalo predložitve "bolj kvalificiranih" dokazov. Tožnica je s predlaganimi in izvedenimi dokazi (listine, izpoved strank, izpoved prič) svoje navedbe o opravljanju višje vrednotenega dela dokazala, pri čemer skladno z ureditvijo pravdnega postopka noben dokaz nima večje ali manjše teže. Stališče toženke, da lahko stranka svoje navedbe dokaže zgolj s točno določenim dokazom, je napačno. V dispoziciji pravdnih strank je, da se odločijo katere dokaze bodo v utemeljitev svojih navedb predlagale, same pa nosijo morebiten riziko neuspeha, če ne bi zadostile dokaznemu bremenu.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ugotovitve, da je tožnica v spornem obdobju opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta socialna oskrbovalka II, pri kateri je upoštevalo vsebino pogodb o zaposlitvi, izpovedi tožnice in prič, pa tudi dejstvo, ki izhaja iz vsebine izpovedi direktorice toženke, da se delo tožnice po 20. 1. 2015, ko je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto socialna oskrbovalka II, ni spremenilo, na podlagi 44. člena ZDR-1 v pretežni meri ugodilo njenemu zahtevku. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je za odločitev bistveno, da je s toženko to novo pogodbo o zaposlitvi sklenila, ko je tožnica pridobila nacionalno poklicno kvalifikacijo socialna oskrbovalka na domu, saj izobrazba delavca na presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu ne vpliva (prim. odločbi VSRS VIII Ips 306/2009, VIII Ips 123/2016, odločbe VDSS Pdp 458/2013, Pdp 478/2014, Pdp 713/2015; odločba VDSS Pdp 423/2016, katere stališča je utemeljeno upoštevalo sodišče prve stopnje, čeprav se ne nanaša na področje socialnega varstva) oziroma vpliva le na način, da se delavcu prizna razlika v plači do plače, do kakršne bi bil upravičen, če bi zasedal delovno mesto, katerega naloge opravlja.

15. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno odločitev o pravdnih stroških. Pri odločitvi je pravilno upoštevalo tretji odstavek 154. člena ZPP, ki omogoča sodišču odločitev, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega posebni stroški niso nastali. Tožnica je uspela z zahtevkom za plačilo razlike v plači za 18 mesecev, v delu, v katerem se nanaša na en mesec januar 2015, pa je tožbo umaknila, kar pomeni približno 95 % uspeh v postopku, delno zavrnjen obrestni zahtevek na presojo uspeha ne vpliva. Zaradi delnega umika tožbe posebni stroški niso nastali, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške. Tožnici je po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna plačati utemeljeneo priglašene za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče priznalo ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.): 375 točk in 2 % materialnih stroškov, kar znaša skupaj z davkom na dodano vrednost 279,99 EUR.