Jedro

Določbe ZPP omogočajo sodišču, da podvomi o svoji stvarni pristojnosti, določi drugo stvarno pristojno (redno ali specializirano) sodišče in mu zadevo po pravnomočnosti odstopi (prvi odstavek 23. člena ZPP).

Problem obravnave pravne narave spora in resnične stvarne pristojnosti nastopi šele tedaj, če sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena, sproži spor o pristojnosti (24. do 26. člen ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti torej v tem delo izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu neutemeljeno očita kršitev določb ZPP o stvarni pristojnosti, predvsem pa se neutemeljeno (preuranjeno) spušča v razlago, kakšno pravno razmerje je med strankama spora podano in ali je odločitev o stvarni nepristojnosti v skladu z določbami ZDru in določbami ZUS.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi, izpodbijani sklep se v drugem odstavku, torej v izreku o zavrženju tožbe in razveljavitvi dosedanjih pravdnih dejanj, razveljavi, zadeva pa vrne Okrajnemu sodišču v Ljutomeru v nadaljnje postopanje.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti zahteval ugotovitev, da sta sklep vodstva dirk pri Kasaški zvezi Slovenije z dne 20.8.1997, s katerim mu je bil izrečen ukrep prepovedi sodelovanja na dirkah za dobo treh mesecev in odločba Odbora dirk pri Kasaški zvezi Slovenije z dne 8.9.1997, s katero je bil ta ukrep potrjen, sprejeta v nasprotju z določbami Pravilnika o kasaških dirkah pri Kasaški zvezi Slovenije (toženi stranki). Zahteval je razveljavitev obeh sklepov, obenem pa je postavil tudi zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 1,000.000,00 SIT.

Zadeva je bila odstopljena Okrajnemu sodišču v Ljutomeru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, vendar pa se je to sodišče s sklepom z dne 8.5.2000 izreklo za stvarno nepristojno za odločitev v sporu, tožbo tožeče stranke zavrglo, vsa dosedanja pravdna dejanja razveljavilo in obenem odločilo, da bo zadeva po pravnomočnosti odstopljena Upravnemu sodišču RS, Oddelku v Mariboru kot "stvarno pristojnemu državnemu organu". Svojo odločitev je oprlo na določbi 18. in 30. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1999). Tožba naj bi bila vložena z vsebino ter izrekom tožbenega zahtevka, ki ne ustreza stvarni pristojnosti Okrajnega sodišča. Opisani sklep je postal pravnomočen.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni uporabilo 2. in 3. točke 99. člena Zakona o sodiščih (ZS - Uradni list RS, št. 19/94), nepravilno pa je uporabilo tudi določbo drugega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97). Napak je uporabljena določba drugega odstavka 18. člena ZPP, ki govori o zavrženju tožbe, kadar odločitev ne spada v sodno pristojnost. Zato je v zahtevi predlagano, naj se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču v nov postopek.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti obravnavana pravda predstavlja spor med fizično osebo in pravno osebo zasebnega prava (2. in 19. člen Zakona o društvih - ZDru - Uradni list RS, št. 60/95). V tožbi je uveljavljano, da je ravnanje tožene stranke bilo nedopustno, zaradi česar je tudi zahtevana odškodnina. Predmet tožbenega zahtevka je civilnopravno razmerje med tožnikom in toženo stranko (1. člen ZPP). Ne gre torej za odločanje o zakonitosti dokončnega posamičnega akta državnega organa ali nosilcev javnih pooblastil, kar bi po drugem odstavku 1. člena ZUS utemeljevalo pristojnost upravnega sodišča. Napak je uporabljena določba 99. člena ZS, nepravilno pa tudi določba drugega odstavka 1. člena ZUS: za obravnavano zadevo je namreč pristojno sodišče s splošno pristojnostjo, ne pa specializirano upravno sodišče. Odločitev o zavrženju tožbe je nezakonita, saj se z njo tožniku odreka pravica do sodnega varstva, kar je po 23. členu Ustave RS človekova temeljna pravica in svoboščina. Po 18. členu ZPP sodišče lahko zavrže tožbo le tedaj, če odločitev sploh ne spada v sodno pristojnost. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Okrajno sodišče v Ljutomeru se je izreklo za stvarno nepristojno za odločitev o sporu in hkrati odločilo, da se po pravnomočnosti zadeva odstopi Upravnemu sodišču RS, Oddelku v Mariboru, kot stvarno pristojnemu sodišču. Odločitev sodišča vsebinsko temelji na določbi prvega odstavka 19. in 30. členu ZPP: zaradi narave spora je podvomilo o svoji stvarni pristojnosti in odkazalo na pristojnost upravnega sodišča. Do tu je odločitev sodišča procesno korektna. Določbe ZPP omogočajo sodišču, da podvomi o svoji stvarni pristojnosti, določi drugo stvarno pristojno (redno ali specializirano) sodišče in mu zadevo po pravnomočnosti odstopi (prvi odstavek 23. člena ZPP). Problem obravnave pravne narave spora in resnične stvarne pristojnosti nastopi šele tedaj, če sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena, sproži spor o pristojnosti (24. do 26. člen ZPP). Zahteva za varstvo zakonitosti torej v tem delu izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu neutemeljeno očita kršitve določb ZPP o stvarni pristojnosti, predvsem pa se neutemeljeno (preuranjeno) spušča v razlago, kakšno pravno razmerje je med strankama spora podano in ali je odločitev o stvarni nepristojnosti v skladu z določbami ZDru in določbami ZUS. V tej fazi postopka namreč ne gre za kompetenčni spor o pristojnosti med sodiščema razne vrste (drugi odstavek 25. člena ZPP). Zahteva za varstvo zakonitosti torej v tem obsegu ni utemeljena (drugi odstavek 391. v zvezi s členom 378. člena ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti pa je utemeljena v obsegu izpodbijanja odločitve sodišča v drugem odstavku sklepa, ki se nanaša na zavrženje tožbe in razveljavitev dosedanjih pravdnih dejanj. Sodišče se je namreč v tem delu oprlo na določbo 18. člena ZPP češ, da odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost. S tem je tožniku odreklo pravico do sodnega varstva (ravnanje v nasprotju z določbo 23. člena Ustave RS), čeprav je istočasno z odstopom zadeve upravnemu sodišču sodno pristojnost specializiranega sodišča vendarle predvidelo. Opisano neskladje ima za posledico - kot utemeljeno opozarja zahteva za varstvo zakonitosti - da upravno sodišče niti ne more sprožiti kompetenčnega spora. Zato je v tem obsegu bilo treba zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi, odločitev o zavrženju tožbe razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti Okrajnemu sodišču v Ljutomeru v pristojno postopanje.

Ker je odločitev o stvarni nepristojnosti in odstopu zadeve (domnevno) stvarno pristojnemu upravnemu sodišču pravnomočna, bo Okrajno sodišče v Ljutomeru ravnalo v skladu s takšno odločitvijo. V navedeni procesni fazi bo upravno sodišče postopalo ali v skladu z določbo drugega in tretjega odstavka 23. člena ZPP, ali pa bo sprožilo postopek v skladu z določbo 24. člena ZPP. Zato se vrhovno sodišče ni spuščalo v razloge o stvarni pristojnosti glede na naravo spora, ker bi to bilo preuranjeno.