Jedro

Po mnenju Vrhovnega sodišča je pravica do solidarnostne pomoči po pravni naravi in po vsebini enaka socialno varstvenim dajatvam, ki jih določa ZSV, kar pomeni, da predstavlja socialni prejemek, je za spore, do katerih pride pri uveljavljanju te pravice, če se prejemek uveljavlja zaradi smrti delavca v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS, podana pristojnost socialnega sodišča.

Izrek

Za odločanje o tej zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožnika sta pri Okrajnem sodišču v Radovljici vložila tožbo zaradi izplačila solidarnostne pomoči v znesku 269.094,00 SIT. Okrajno sodišče v Radovljici se je s sklepom opr. št. P 48/99-3 z dne 26.5.2000 izreklo za stvarno nepristojno, saj je zavzelo stališče, da je sodno varstvo v tovrstnih sporih zagotovljeno pred delovnimi sodišči po določbah zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ker gre za spor v zvezi z delovnim razmerjem. Zato je po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, oddelek v Kranju.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, oddelek v Kranju, pristojnosti ni sprejelo in je zato na podlagi 24. člena in drugega odstavka 25. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) sprožilo spor o pristojnosti. Menilo je, da določbe 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) ne določajo pristojnosti delovnega sodišča za odločanje v sporu med delodajalcem in dediči delavca, saj je to spor med delodajalcem in tretjo osebo. To pa pomeni, da gre za civilnopravno, ne pa delovnopravno razmerje. Zato naj bi bilo za rešitev spora med staršema pokojnega delavca in delodajalcem pristojno redno civilno sodišče. Za odločanje v tem sporu je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

V 4. točki prvega odstavka 5. člena ZDSS je določeno, da je socialno sodišče pristojno odločati v sporih iz družinskih in socialnih prejemkov. Za pravilno rešitev spora o pristojnosti je zato treba ugotoviti, ali na podlagi veljavnih predpisov solidarnostno pomoč lahko opredelimo kot socialni prejemek.

Vrhovno sodišče je v zvezi s spornim vprašanjem sprejelo stališče, da spor za plačilo solidarnostne pomoči staršema delavca, ki se je smrtno ponesrečil, ni niti individualni delovni spor, saj ne gre več za razmerje med delavcem in delodajalcem, niti ni civilni premoženjski spor, saj se v bistvu uveljavlja plačilo socialnega prejemka Solidarnostno pomoč (51. člen splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo - SPKG - Uradni list RS, št. 40/97) je možno opredeliti kot socialni prejemek, glede katerega je po določbi 4. točke prvega odstavka 5. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) določena pristojnost socialnega sodišča. Socialne prejemke predvsem ureja, ne pa nujno tudi v celoti, Zakon o socialnem varstvu (ZSV - Uradni list RS, št. 54/92, 1/99 in 41/99). Ta v 3. členu določa, da pravice iz socialnega varstva po tem zakonu obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva ter dajatve namenjene tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati, pri čemer država, kot je to razvidno iz 9. člena zakona, skrbi za preprečevanje socialno varstvene ogroženosti, zlasti s tem, da s sistemskimi ukrepi na področju davčne politike, zaposlovanja in dela, štipendijske politike, stanovanjske politike, družinske politike, zdravstva, vzgoje in izobraževanja ter na drugih področjih vpliva na socialni položaj prebivalstva in na razvoj demografsko ogroženih območij. Ukrepe določijo področni zakoni.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v 112. členu določa, da se s kolektivno pogodbo, ki se neposredno uporablja, določijo tudi obveznosti delodajalca. Tako je ena njegovih obveznosti, določena v 51. členu SKPG, ki določa, da v primeru smrti delavca ali njegovega družinskega člana, ki ga je delavec vzdrževal, njegovim družinskim članom oziroma delavcu pripada solidarnostna pomoč.

Ker se v spornem primeru obravnava izplačilo solidarnostne pomoči, kljub temu, da je sama pravica sicer v zvezi z delovnim razmerjem, ne gre za individualni delovni spor (določbe 4. člena ZDSS), saj ni spora med delavcem in delodajalcem. Ker je namen izplačila oziroma priznanja pravice solidarnostna pomoč ob smrti, je to socialni prejemek glede na to, da socialno varstvena dejavnost že po določbah 1. člena ZSV obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva. Eden od elementov reševanja socialne problematike je tudi denarna pomoč posamezniku ali njegovi družini v primeru smrti.

Ker je torej po mnenju Vrhovnega sodišča pravica do solidarnostne pomoči po pravni naravi in po vsebini enaka socialno varstvenim dajatvam, ki jih določa ZSV, kar pomeni, da predstavlja socialni prejemek, je za spore, do katerih pride pri uveljavljanju te pravice, če se prejemek uveljavlja zaradi smrti delavca v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS, podana pristojnost socialnega sodišča. Ker v spornem primeru ne gre niti za delovnopravni spor niti za civilno premoženjski spor, je sodišče ob upoštevanju določb 24. člena in drugega odstavka 25. člena sklenilo kot je razvidno iz izreka sklepa.