Jedro

Revizija se lahko vloži, če prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

1. Revizijama se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

2. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

3. Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za sojenje v tej zadevi se zavrne.

Obrazložitev

M. E. d.o.o. (v nadaljevanju: M.) je od T., družbe za ... d.d. (v nadaljevanju T.) zahtevala plačilo 120.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V teku postopka je T. in 13 hčerinskih družb T. vložilo tožbo zoper M., s katero so zahtevale plačilo 301.819.734,50 SIT z zamudnimi obrestmi. Prvostopenjsko sodišče je zadevi združilo in odločilo o obeh zahtevkih. Zavrnilo je tako tožbeni zahtevek M. kot tudi tožbeni zahtevek T. in hčerinskih družb. Pritožbeno sodišče je pritožbi M. deloma ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je ugodilo zahtevku za plačilo 90.000.000,00 SIT, glede plačila 30.000.000,00 SIT pa je potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožbo T. in hčerinskih družb je drugostopenjsko sodišče zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v delu, ki se nanaša zahtevek iz tožbe T. in hčerinskih družb, potrdilo.

Sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbijata z revizijo obe stranki. M. je vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z drugo točko prvega odstavka 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Revident M. predlaga, naj sodišče deloma spremeni sodbo drugostopenjskega sodišča tako, da ugodi še preostalemu delu zahtevka iz njene tožbe.

T. in deset hčerinskih družb je vložilo revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 370. člena ZPP, po 8. točki 339. člena v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Glede zahtevka M. so predlagale razveljavitev sodbe drugostopenjskega sodišča v delu, v katerem je drugostopenjsko sodišče ugodilo temu zahtevku in potrditev sodbe prvostopenjskega sodišča. Predlagale so tudi, naj se sodbi drugo in prvostopenjskega sodišča razveljavita v delu, ki se nanaša na njihov tožbeni zahtevek zoper M. in zadeva v tem delu vrne v ponovno odločanje prvostopenjskem sodišču. Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. T. in hčerinske družbe so na revizijo M. odgovorile, Državno tožilstvo pa se o revizijah ni izjavilo.

Reviziji sta utemeljeni.

I. Revident M. je revizijo vložil najprej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Sodbama sodišč druge in prve stopnje očita, da ne vsebujeta razlogov o krivdi M. za opustitev sklenitve prodajne pogodbe. Drugo in tudi prvostopenjsko sodišče naj bi po revidentovem mnenju zavzeli stališče, da je odgovornost M. splošno znano dejstvo.

Revizija je utemeljena tudi, če prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Odločilna so tista dejstva, ki lahko pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve. Iz ugotovitev v sodbi prve stopnje sledi, da je M. z notarsko overjeno izjavo z dne 22.6.1999 obljubil, da bo vplačal varščino v višini 400.000.000,00 SIT in da bodo lahko to varščino obdržale družbe skupine T., če pogodba o nakupu premoženja T. in njegovih hčerinskih družb ne bi bila sklenjena po krivdi M.. Obstoj krivde je torej bistveno dejstvo, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku M.. Že prvostopenjska sodba bi morala o obstoju krivde vsebovati razloge, zlasti še, ker je M. ugovarjala vrsto dejstev, ki so kazala na to, da je ne zadene krivda za opustitev sklenitve prodajne pogodbe. Ker prvostopenjska sodba o tem vprašanju ne vsebuje razlogov za svojo odločitev, je bila storjena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ali so bile določbe pravdnega postopka kršene še na kakšen drug način, ali zmotno uporabljeno materialno pravo, revizijsko sodišče glede na to ni moglo ugotavljati. Ker drugostopenjsko sodišče take pomanjkljivosti v obrazložitvi prvostopenjske sodbe ne more odpraviti samo, je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi drugo in prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na zahtevek M. za plačilo 120.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (prvi odstavek 379. člena ZPP).

II. Revident T. in njegove hčerinske družbe so v reviziji, kolikor se je nanašala na zahtevke iz tožbe T. in hčerinskih družb zoper M., med drugim menili, da so pravočasno postavili trditve o višini škode. S tem so napadli stališče pritožbenega sodišča, da so postavili trditve o vzrokih za nastanek škode šele v pritožbi in zato prepozno.

Res je revident že v pripravljalni vlogi z dne 4.12.2000 (l. št. 27 in naslednje) povedal, da uveljavlja znesek kot odškodnino zaradi opustitve sklenitve prodajne pogodbe in kolikšna naj bi bila škoda. Te trditve torej nikakor ne morejo biti pritožbene novote. Pravilna pa ni niti trditev prvostopenjskega sodišča, da revident ni predlagal dokazov, s katerimi bi dokazal, da mu je nastala škoda v vtoževani višini. Revident je trditve glede višine škode postavil ne le v pripravljalni vlogi z dne 4.12.2000 in tudi predlagal izvedbo dokazov, temveč že prej, in sicer v vlogi z dne 30.8.2000, ki jo je imenoval nasprotna tožba. Svoj zahtevek je predvsem oprl na notarsko overjeno izjavo z dne 22.6.1999, po kateri bi lahko prodajalec premoženja nekdanjega T. obdržal varščino v višini 400 milijonov SIT. O zahtevku iz tega pravnega temelja prvostopenjska sodba ne vsebuje nobenih razlogov. Prvostopenjsko sodišče je tako storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Glede na določbo prvega odstavka 379. člena ZPP je revizijsko sodišče drugo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo tudi v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevku iz tožbe T. in njegovih hčerinskih družb. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni bila edina kršitev določb pravdnega postopka, ki je bila storjena v tem gospodarskem sporu. Dokaze, ki jih je predlagal revident T. in njegove hčerinske družbe glede višine škode, bi prvostopenjsko sodišče moralo izvesti. Ti dokazi so se nanašali na dejstva, od katerih je odvisna ugoditev zahtevku ali njegova zavrnitev in so zato pomembni za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Določbe pravdnega postopka je bistveno kršilo drugostopenjsko sodišče, ker je pritožbene trditve, s katerimi je tožena stranka pravilno opozorila na že zatrjevana dejstva in predložene dokaze pred sodiščem prve stopnje, ocenilo kot pritožbene novote. S tem je podan še revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče izvesti dokaze, ki so jih predlagali revidenti, in oceniti, ali je na njihovem temelju zahtevek T. in njegovih hčerinskih družb utemeljen.

III. Sodnik sme svojo odločitev načeloma utemeljevati le z dejstvi, dokazanimi z dokazi, ki jih je izvedel v dokaznem postopku. Izjeme od tega pravila veljajo le za obče poznana dejstva. Na dejstva, ki so sodniku poznana iz kakšnih drugih virov, sodnik svoje sodbe ne sme opreti. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča se sklicuje tudi na splošno poznana dejstva o prodaji premoženja T.. Mogoče je, da si je sodnica, ki je sodila na prvi stopnji, že ustvarila določeno sliko o prodaji premoženja, že ustvarjeno prepričanje pa bi pri ponovnem sojenju lahko vplivalo na pravilnost odločitve. Iz tega razloga je revizijsko sodišče odredilo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom (356. člen v zvezi z 383. členom ZPP).

Revident T. in njegovih 10 hčerinskih družb je v reviziji sporočil revizijskemu sodišču, da se je stečajni postopek pravnomočno končal zoper T., d.o.o., T. T. d.o.o. in T. I. T. d.o.o. Glede na to bo moralo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku tudi še ugotoviti, ali so navedene pravne osebe (in tudi druge pravne osebe, udeležene v tem postopku) sploh še sposobne biti stranka glede na prvi odstavek 76. člena ZPP.

Ker je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča, je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

IV. Revident M. je hkrati z revizijo tudi predlagal, naj Vrhovno sodišče za odločanje določi drugo stvarno pristojno sodišče v primeru, da bo zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Kot razloge za določitev drugega sodišča v tej zadevi je navedel vrsto domnevnih postopkovnih kršitev v postopkih pred sodiščema prve in druge stopnje. Kot dodatni razlog je še navedel, da obstaja nevarnost, da bosta sodišči sodili pod vtisom o revidentu M., kakršen je nastal že pred začetkom pravde in ki naj bi nastal v neformalnih stikih s člani stečajnega senata.

Glede na 67. člen ZPP lahko Vrhovno sodišče določi, da o zadevi namesto sodišča, ki bi bilo pristojno po splošnih pravilih o pristojnosti, odloča drugo stvarno pristojno sodišče. Za ugoditev predlogu tožeče stranke za določitev drugega višjega sodišča kot krajevno pristojnega sodišča v 67. členu ZPP ni pravnega temelja. Zadeva je namreč vrnjena v novo sojenje sodišču prve stopnje. Šele če bo v novem postopku ponovno vložena pritožba, bo nastala situacija, v kateri bo sploh smotrno odločati o morebitnem predlogu za določitev drugega višjega sodišča za odločanje v pritožbi. Vrhovno sodišče je zato predlog za določitev drugega višjega sodišča za odločitev o pritožbi zavrnilo.

Revident M. domneva obstoj neformalnih stikov med prvostopenjskim sodnikom in stečajnim senatom in zatrjuje kršitve določb pravdnega postopka. Očitek, da so bile v postopku storjene kršitve določb pravdnega postopka, se nanaša zgolj na tistega sodnika, ki je o zadevi že odločal. Morebitni obstoj neformalnih stikov drugih sodnikov istega sodišča s člani stečajnega senata pa po oceni Vrhovnega sodišča ne zadošča za ugoditev predlogu M.. Predlog za določitev drugega okrožnega sodišča za ponovno odločanje v tej zadevi je zato Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljen (67. člen ZPP).