Jedro

Zagovornikove trditve, da obdolženka ni izrekla inkriminiranih besed z namenom razžalitve, temveč v obrambi svojih pravic iz zakonske zveze ter brez namena zaničevanja zasebne tožilke, pomenijo po vsebini izpodbijanje v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene A.Č. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

A.Č. je bila z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznana za krivo kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Zoper to sodbo je zagovornik obs. A.Č. dne 18.9.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona in predlaga, da vrhovno sodišče obsojenko oprosti kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zasebna tožilka J.Š. ni podala odgovora po 2. odstavku 423. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik kršitev kazenskega zakonika utemeljuje s tem, da obsojenka ni storila kaznivega dejanja, za katerega je bila obsojena in da je zmoten zaključek sodišča, da je imela namen razžaliti zasebno tožilko. Meni, da tudi če je obsojenka izrekla inkriminirane besede, je to storila v obrambi svojih pravic in brez namena zaničevanja. Sodišče bi moralo upoštevati celotno razmerje med obsojenko in zasebno tožilko, da je bila obsojenka zelo prizadeta zaradi razmerja med njenim možem in zasebno tožilko. Zagovornik torej smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP - da dejanje, za katero je bila obsojenka spoznana za krivo, ni kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ, ker je izključena protipravnost njenega dejanja v smislu 3. odstavka 169. člena KZ. Po vsebini pa uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti (2.odstavek 420. člena ZKP).

Po presoji vrhovnega sodišča uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. Obsojenka je bila namreč spoznana za krivo, da je med drugim o zasebni tožilki rekla, da je "lenuh, kurba in da je njen mož ubogi, ker ima za ženo tako prasico". Take trditve pomenijo tudi po presoji vrhovnega sodišča negativno, žaljivo vrednostno oceno o zasebni tožilki in s tem kaznivo dejanje razžalitve po 1.odstavku 169. člena KZ. V izpodbijani sodbi so dani tudi razlogi o tem, zakaj sodišče v konkretnem primeru ni moglo uporabiti določbe 3. odstavka 169. člena KZ, po kateri se storilec ne kaznuje za žaljive trditve, če tega ni storil z namenom zaničevanja. Izrazi, ki jih je obsojenka uporabila o zasebni tožilki, so po oceni vrhovnega sodišča takšni, da - tudi ob vsem človeškem razumevanju njene prizadetosti - ni moč sprejeti trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo kazenski zakon glede 3. odstavka 169. člena KZ. Sicer pa zagovornikove trditve, da obsojenka ni izrekla inkriminiranih besed, oziroma, da jih ni izrekla z namenom razžalitve, temveč v obrambi svojih pravic iz zakonske zveze ter brez namena zaničevanja zasebne tožilke, pomenijo po vsebini izpodbijanje v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet vloženega izrednega pravnega sredstva.

Po povedanem zatrjevana kršitev kazenskega zakon ni podana. Zato je moralo vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrniti (425. člen ZKP).