Jedro

1. Na podlagi 156. člena ZOR je mogoče uveljavljati varstvo pred škodo zaradi hrupa.

2. Zahtevek na zamenjavo stanovanja ima podlago v 3. in 4. odst. 156. čl. ZOR. Tožeča stranka je nadomestno stanovanje določila opisno in ga s tem opredelila kot genus, torej ne kot species, kar praviloma predstavlja posamično določeno stanovanje. Nadomestitev razvrednotenega stanovanja z drugim ustreznim stanovanjem, opredeljenim samo s splošnimi lastnostmi (velikost, število prostorov, širša lokacija), smiselno pomeni vzpostavitev stanja, kakršno bi moralo biti, če ne bi prišlo do škodnega delovanja tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek na plačilo zneska 5.017.973,00 SIT, ugodilo pa je podrejenemu zahtevku in razsodilo, da mora tožena stranka izročiti prvemu tožniku J. T. primerno trisobno stanovanje z uporabno površino 70 m2 s souporabo veže in stopnišča ob istočasni nasprotni izročitvi tožnikovega trisobnega stanovanja v R. Ugotovilo je, da je tožnik kupil stanovanje leta 1966, tožena stranka pa je začela pritlične prostore v isti stavbi uporabljati za proizvodnjo dvokoles in opreme v letu 1968. Zaradi delovanja raznih strojev in naprav se širijo v tožnikovem stanovanju hrup in tresljaji. Sodba podrobno ugotavlja, da hrup v posameznih primerih presega dovoljeno mejo in da traja dnevno od 6. ure zjutraj do 22. ure zvečer. Motnje so take, da onemogočajo normalno uporabo stanovanja. Hrupa ni mogoče preprečiti. Poskusi tožene stranke niso imeli zadostnega uspeha. Dejavnost tožene stranke je sicer dovoljena in je ni mogoče prepovedati. Gre za okoliščine, na kakršne se nanašata določbi tretjega in četrtega odst. 156.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Na podlagi teh določb je utemeljen tožnikov zahtevek na zamenjavo stanovanja, ne pa tudi primarni zahtevek na plačilo vrednosti stanovanja.

Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi tožene stranke, tako da je popravilo izrek, ki se nanaša na lokacijo nadomestnega stanovanja, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o motnjah v tožnikovem stanovanju. Poudarilo je, da je treba ocenjevati hrup v skladu z dejstvom, da gre za stanovanje. Omejitve, ki jih določajo posamezni predpisi, je treba v tem primeru razumeti le kot orinetacijo, odločilne pa so ugotovitve, da gre za motnje, ki tožniku onemogočajo normalno uporabo stanovanja in ga zdravstveno ogrožajo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Sodbi prve stopnje očita, da ima take pomankljivosti, da se ne da preizkusiti. Ni razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so med seboj v nasprotju. Nasprotje je med tem, kar navajajo izvedeniška mnenja in kar sodba povzema iz njih. Niso pravilno ocenjene ugotovitve izvedencev, po katerih hrup ne presega dovoljene meje. Razen tega tožena stranka dela samo v eni izmeni. Sodišče ni navedlo razlogov, zaradi katerih šteje, da primarni zahtevek ni utemeljen. Napačno je uporabljen 156.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožena stranka opravlja dovoljeno dejavnost in je imisije omejila tako, da ne presegajo določene mere. Odločitev, da mora tožena stranka tožniku preskrbeti drugo stanovanje, nima opore v odškodninskem pravu.

Določbe 4. odst. 156.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih ni mogoče razlagati tako, da omogoča zahtevek na zagotovitev novega stanovanja. Če bi bila ugotovljena škoda, bi bil tožnik upravičen do odškodnine, ki jo uveljavlja s primarnim zahtevkom.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3.odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Stranka lahko izpodbija sodbo s pravnim sredstvom le v tistem delu, s katerim v pravdi ni uspela. Za izpodbijanje sodbe v delu, s katerim je uspela, nima pravovarstvenega interesa. Zato tožena stranka ne more izpodbijati izreka o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka. Ta del sodbe bi lahko izpodbijala samo tožeča stranka. Zato so neupoštevne revizijske navedbe, ki se nanašajo na primarni tožbeni zahtevek.

Dejansko stanje, na podlagi katerega sta odločili sodišči prve in druge stopnje, je podlaga tudi za revizijsko odločanje. V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo na podlagi obsežnega dokaznega postopka, tudi z izvedenci in ogledom, ugotovljeno, da ima tožnik stanovanje v stavbi, v kateri tožena stranka opravlja industrijsko dejavnost z raznimi stroji in napravami, ki povzročajo hrup, zaradi katerega tožnik ne more stanovanja normalno uporabljati. Hrup traja ves dan in občasno presega meje, ki jih dovoljujejo predpisi. Tožena stranka je pričela opravljati svojo industrijsko dejavnost v stavbi R. šele kasneje, ko je tožnik že kupil stanovanje in se vanj vselil. Ugotovljeno je, da hrup, ki ga povzroča industrijski kovinski obrat tožene stranke, presega meje normale za stanovanjske prostore.

Prekomeren hrup je resna motnja, ki ne pomeni samo zmanjšanja nujnega udobja v stanovanjskih prostorih, temveč lahko ogroža tudi zdravje prizadetega. Okolje, ki ga moti intenziven in trajen hrup, ni zdravo življenjsko okolje. To pa kot pomembno dobrino zagotavlja tudi Ustava Republike Slovenije v 72. členu. Konkretno pravno varstvo pred grozečo škodo in vznemirjanjem zagotavlja 156.člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Na podlagi te določbe je mogoče uveljavljati tudi varstvo pred posegi v okolje. Sem sodi tudi varstvo pred škodo zaradi hrupa. V obravnavanem primeru ni mogoče zahtevati odstranitve vira vznemirjanja, ker tožena stranka vznemirjanje povzroča z dovoljeno dejavnostjo. To upravičuje tožečo stranko le, da uveljavlja zahtevek na povrnitev škode, ki presega normalne meje (3. odst. 156.čl. ZOR) in da zahteva družbeno upravičene ukrepe za zmanjšanje škode (4. odst. 156.čl. ZOR).

Podrejeni zahtevek tožeče stranke, s katerim uveljavlja zamenjavo stanovanja, ima podlago v navedenih določbah. Tožeča stranka se je s tem, ko je postavila tak zahtevek, zadovoljila z nadomestitvijo svojega stanovanja z drugim, pri čemer je nadomestno stanovanje določila opisno in ga s tem opredelila kot genus, torej ne kot species, kar praviloma predstavlja posamično določeno stanovanje. Nadomestitev razvrednotenega stanovanja z drugim ustreznim stanovanjem, opredeljenim samo s splošnimi lastnostmi (velikost, število prostorov, širša lokacija), smiselno pomeni vzpostavitev stanja, kakršno bi moralo biti, če ne bi prišlo do škodnega delovanja tožene stranke. Gre za vzpostavitev prejšnjega stanja, kakršno pozna sodna praksa pri škodi na nadomestnih stvareh, ko se uničena stvar nadomesti z drugo. Tako odškodovanje predvideva določba 1. odst. 185.čl. ZOR in je v skladu z določbo 3.odst. 156.čl. ZOR. Hkrati je mogoče šteti nadomestitev razvrednotenega stanovanja proti sočasni prepustitvi tega stanovanja toženi stranki za družbeno primeren ukrep za preprečitev nadaljnje škode v smislu 4. odst. 156.čl. ZOR. Za toženo stranko lahko tožnikovo sedanje stanovanje predstavlja vrednost kot del poslovnega objekta, medtem ko za tožnika, ki potrebuje stanovanje, take vrednosti nima. Glede na navedeno ni utemeljen revizijski ugovor, da izpodbijana sodba nima podlage v odškodninskih predpisih. Kot rečeno ima izrek o zamenjavi stanovanja podlago v 1. odst. 185 čl. ter v 3. in 4. odst. 156.čl. ZOR.

Tožena stranka uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354.čl. ZPP. Sodbi očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je zato ni mogoče preizkusiti. Navaja, da si dokazi med seboj nasprotujejo in da ni pravilno ocenjeno izvedeniško mnenje. Ti očitki niso utemeljeni. Obe sodbi natančno obravnavata vse izvedene dokaze in vsebujeta povsem jasno dokazno oceno. Obsegata razloge o vseh pomembnih pravnih in dejanskih vprašanjih. Izrečno je obrazložena tudi odločitev o podrejenem zahtevku. Zato uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni. Kolikor pa revizijski očitki merijo na dokazno oceno, pomeni to izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar ni dovoljen revizijski razlog (3. odst. 385.čl. ZPP).

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).