Jedro

Zakonitost tožnikove razrešitve iz prejšnjega naziva in imenovanja v nov naziv, je odvisna izključno od zakonitosti njegove premestitve na drugo delovno mesto. Opravljena premestitev oziroma presoja njene zakonitosti je samostojna dejanska in pravna celota, ki po ustaljeni sodni praksi sodi v pristojnost delovnega sodišča, zato je tožnik zakonitost sklepa o premestitvi utemeljeno izpodbijal pred Delovnim in socialnim sodiščem. Iz pravnomočne sodbe tega sodišča z dne 25. 2. 2016 sledi, da je bil tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval razveljavitev opravljene premestitve, zavrnjen, kar pomeni, da je bila odločitev o tožnikovi premestitvi spoznana za zakonito.

Izrek

I. Postopek se nadaljuje.

II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

K I. točki izreka

1. Sodišče je s sklepom I U 835/2013-9 z dne 13. 2. 2014 prekinilo postopek s tožbo do pravnomočne odločitve o tožnikovi tožbi, ki jo je vložil dne 24. 5. 2013 pri Delovnem in socialnem sodišču zoper sklep Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-140/2013/2 z dne 27. 3. 2013, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Ministra za delo, družino in socialne zadeve o premestitvi št. 18000-19/2005/34 z dne 24. 1. 2013. 2. Postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem sodišču, se skladno s 50. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju pravnomočna.

3. Sodišče z vpogledom v sobo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 556/2015 z dne 25. 2. 2016 ugotavlja, da je bil omenjeni spor dne 25. 2. 2016 pravnomočno končan, kar pomeni, da je podan razlog, da se prekinjeni postopek s tožbo pri tem sodišču nadaljuje.

K II. in III. točki izreka

4. Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ na podlagi 33. člena, 2. točke 91. člena in četrtega odstavka 158. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) tožnika z dnem 20. 2. 2013 razrešil iz naziva višji svetovalec III in ga imenoval v naziv sedme stopnje - svetovalec I. 5. Iz obrazložitve sledi, da je bilo zaradi organizacije in optimizacije dela, kot posledice reorganizacije zaradi javnofinančnih razlogov ugotovljeno, da v Direktoratu za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja delo na delovnem mestu pod šifro 1142 – višji svetovalec ni več potrebno. Zato je Ministrstvo na podlagi drugega odstavka 158. člena ZJU preverilo možnosti za premestitev tožnika na drugo delovno mesto. Pri tem je ugotovilo, da je tožnika mogoče premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in ga zato z dnem 20. 2. 2013 premestilo na delovno mesto pod šifro 10195 - svetovalec v Direktoratu za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja in se imenuje v naziv svetovalec I. 6. Drugostopni upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno.

7. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo odločbe ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da za razrešitev iz njegovega dosedanjega naziva in imenovanje v nižjega niso izpolnjeni zakonski pogoji. Ni mu znano, da bi bila izdelana kakršnakoli analiza, iz katere izhaja potreba po reorganizaciji, zato meni, da je tožena stranka z novo sistemizacijo delovnih mest skušala zgolj znižati stroške dela, tako da je javne uslužbence razporedila na nižje vrednotena delovna mesta. Program razreševanja presežnih delavcev ni bil sprejet v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), saj kriteriji za izdelavo programa niso znani ne tožniku ne sindikatu, navedeni pa niso niti v izpodbijanem sklepu. Delo, ki ga tožnik opravlja po premestitvi, je enako kot prej, oziroma se je njegov obseg še povečal, kar izhaja iz primerjave obeh sistemizacij. Prerazporeditev torej pomeni zgolj znižanje plače, pri tem pa ne drži, da bi bili razlogi javnofinančne narave, saj je bila hkrati nekaterim tožnikovim sodelavcem plača za enako delo zvišana. Tožena stranka je torej k prerazporejanju delavcev pristopila selektivno in vsaj do tožnika diskriminatorno ter na ta način kršila 6. člen ZDR (prepoved diskriminacije), izpodbijano odločbo pa izdala neutemeljeno in nezakonito.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po drugem odstavku 158. člena ZJU se uradnik, čigar delo na delovnem mestu, na katerem dela, ni več potrebno, premesti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen, če je tako delovno mesto v organu prosto. Če to ni mogoče, se mu lahko zagotovi poklicna prekvalifikacija in dokvalifikacija (tretji odstavek istega člena), če pa ga ni mogoče premestiti na nobenega od navedenih načinov, ima pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda. Uradnik se v tem primeru razreši iz naziva in imenuje v najvišji naziv, v katerem se lahko opravlja delo na delovnem mestu, na katero je premeščen.

11. Med strankama ni sporno, da gre v konkretnem primeru za situacijo, ki jo urejajo navedene zakonske določbe, saj je bil tožnik premeščen na drugo delovno mesto, ki se glede na njegovo dotedanje delovno mesto opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda. Prav tako ni sporno (saj tožnik te navedbe toženke ne izpodbija), da je bil tožnik imenovan v najvišji naziv, v katerem se lahko opravlja delo na delovnem mestu, na katero je bil premeščen.

12. Glede na citirano zakonsko ureditev je zakonitost tožnikove razrešitve iz prejšnjega naziva in imenovanja v nov naziv, odvisna izključno od zakonitosti njegove premestitve na drugo delovno mesto. Opravljena premestitev oziroma presoja njene zakonitosti je samostojna dejanska in pravna celota, ki po ustaljeni sodni praksi sodi v pristojnost Delovnega in socialnega sodišča, zato je tožnik zakonitost sklepa o premestitvi utemeljeno izpodbijal pred Delovnim in socialnim sodiščem. Iz pravnomočne sodbe tega sodišča Pdp 556/2015 z dne 25. 2. 2016 sledi, da je bil tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval razveljavitev opravljene premestitve, zavrnjen, kar pomeni, da je bila odločitev o tožnikovi premestitvi spoznana za zakonito.

13. To pa obenem pomeni, da je zakonita tudi izpodbijana odločitev, ki je, kot že rečeno, v celoti odvisna od zakonitosti premestitve tožnika na drugo delovno mesto. Zgolj na to vprašanje, in ne morda na zakonitost razrešitve in imenovanja v naziv kot takšno, pa se nanašajo tudi tožbene navedbe. Zato sodišče nima podlage za drugačno ugotovitev, kot da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, saj njene nepravilnosti oziroma nezakonitosti tudi pri preizkusu, ki ga opravi uradoma, ni ugotovilo.

14. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 16. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.