Jedro

Določba, s katero je predpisan preklic pogojne obsodbe, sodišča ne zavezuje, da obsojencu vselej odpusti kazen ali jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu, če spozna, da je obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo Kr 27/2008 z dne 6.4.2009 obsojeni R.P. po četrtem odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah K 62/2004 z dne 29.5.2006, ki je postala pravnomočna 28.11.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 346/2006 z dne 28.11.2006 ter v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I Ips 388/2007 z dne 22.11.2007 ter ji izreklo kazen šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je skupaj s soobsojenim M.K. dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebne izdatke oškodovanke in potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca. Odločilo je tudi, da je dolžna plačati sodno takso. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 281/2009 z dne 27.10.2009 zavrnilo pritožbo obsojenkine zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da se obsojeni R.P. pogojna obsodba ne prekliče, temveč ji odpravi posebni pogoj ali pa ga nadomesti z drugo po zakonu ustrezno obveznostjo.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po njegovem stališču zahteva, čeprav zatrjuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v celoti uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti. Ocenjuje tudi, da sta odločitvi obeh sodišč, tako Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah kot tudi Višjega sodišča v Celju, povsem pravilni in da sta odločbi zakoniti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojenki in zagovornici, ki se o njem nista izjavili.

5. Zahteva z navedbo, da ni razlogov v sodbah nižjih sodišč o tem, ali gre v tej zadevi za upravičene razloge za neizpolnitev obveznosti, ki je bila obsojenki naložena s pogojno obsodbo, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišči nista presojali, ali obremenjenost obsojenki solastnih nepremičnin, dolg do davčne uprave, odpust dolga te ustanove in njena brezposelnost, predstavljajo takšne okoliščine, zaradi katerih ne more izpolniti naložene obveznosti. Sodišči nista uporabili določb 54. člena Kazenske zakonika (KZ) in četrtega odstavka 506. člena ZKP, kar je po oceni vložnice zahteve vplivalo na zakonitost obeh sodbo.

6. V postopku, ki je sprožen z zahtevo za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče v okviru vložnikovih navedb preizkusi le zakonitost pravnomočne odločbe nižjih sodišč. V tem primeru zahteva za varstvo zakonitosti v zvezi s postopkom za preklic pogojne obsodbe očita nižjima sodiščema, da nista presodili in utemeljili zatrjevani in po oceni obrambe upravičenih razlogov, da obsojenka ne more izpolniti naložene obveznosti. V posledici tega je po nakazovanju vložnice zahteve bilo neutemeljeno odločeno, da se pogojna obsodba prekliče namesto, da sodišče sprejme odločitev, s katero bi obsojenki odpustilo izpolnitev obveznosti ali jo nadomestilo z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu (54. člen KZ oziroma 61. člen KZ-1).

7. Vse okoliščine, ki jih navaja zahteva za varstvo zakonitosti, je sodišče pri presoji, ali naj se obsojenki prekliče pogojna obsodba, upoštevalo in v obrazložitvi sodbe tudi utemeljilo (drugi odstavek na predzadnji strani sodbe sodišča prve stopnje). V nadaljnjih razlogih je obrazložilo, kako ocenjuje obsojenkino ravnanje in njen odnos do oškodovanke in izpolnitve s pogojno obsodbo naložene obveznosti. V razlogih je sodišče prve stopnje izrecno zaključilo, da obsojenka obveznosti ni izpolnila iz povsem neutemeljenih razlogov, kar ob ostali obširni obrazložitvi pomeni ugotovitev, da je spoznalo, da ni upravičenih razlogov niti za odpustitev izpolnitve obveznosti niti za njeno nadomestitev z drugo ustrezno obveznostjo.

8. Sodišče druge stopnje je postopalo po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP in presodilo pritožbene navedbe, kar je v sodbi tudi izčrpno obrazložilo. Ocenilo je vsa dejstva in okoliščine, ki jih je navajala pritožba, tudi okoliščino glede obsojenkine ponudbe za zavarovanje oškodovankinega zahtevka z vknjižbo hipoteke na obsojenki solastnih, s hipotekami obremenjenih nepremičninah. Tudi sodišče druge stopnje je sklepalo, da ni nobenega utemeljenega razloga za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in zaključilo, da slednje ni kršilo kazenskega zakona.

9. Glede na navedeno se pokaže, da obrazložitvi sodb sodišč prve in druge stopnje nimata pomanjkljivosti, ki jih vsebujejo očitki zahteve za varstvo zakonitosti. Določba, s katero je predpisan preklic pogojne obsodbe (54. člen KZ oziroma 61. člen KZ-1), sodišča ne zavezuje, da obsojencu vselej odpusti kazen ali jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu, če spozna, da je obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti. Gre le za več možnosti, ki jih sodišče lahko izbere glede na vse ugotovljene okoliščine, ki jih ugotovi v posameznem primeru. V tej zadevi je sodišče preklicalo pogojno obsodbo in takšno odločitev tudi izčrpno obrazložilo, pri čemer se je tudi opredelilo do razlogov, s katerim je obsojenka opravičevala neizpolnitev naložene obveznosti ter jih ni sprejelo kot takšne, ki bi narekovali katero izmed ostalih zakonsko predvidenih odločitev. Zato postopkovne kršitve, uveljavljane z zahtevo za varstvo zakonitosti niso podane. Po drugi strani ponavljanje vseh okoliščin, ki naj bi predstavljale upravičene razloge za neizpolnitev obveznosti ter presoja, ki jo ponuja zahteva, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojene R.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Glede na obsojenkine premoženjske razmere, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa, jo je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).