9. 6. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 23. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 964/99 z dne 5. 11. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 739/97 z dne 2. 9. 1999 in z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 351-05-2/97 z dne 20. 3. 1997 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 351-05-2/97 z dne 20. 3. 1997. S to odločbo je Ministrstvo zavrglo pritožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja Občine Ljubljana – Bežigrad št. 351-504/89 z dne 25. 1. 1994, s katero je bilo investitorju Gradbenemu podjetju Grosuplje izdano uporabno dovoljenje za novo zgrajen objekt "F" s pripadajočimi komunalnimi priključki, ki stoji na zemljišču s parc. št. 1212/12 in 1204/1 k. o. Bežigrad. Ministrstvo je pritožnikovo pritožbo zavrglo na podlagi prvega odstavka 239. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – v nadaljevanju ZUP/86), ker je ugotovilo, da je pritožbo vložila neupravičena oseba in je iz tega razloga ni zavrgel že organ prve stopnje. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Ministrstva in Upravnega sodišča, da so stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja lahko le tiste, ki so naštete v členih 64 do 75 Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in nasl. ter Uradni list RS, št. 59/96 – v nadaljevanju ZGO), tj. investitor, v določenih primerih pa tudi udeleženci pri gradnji (72. člen ZGO). Pritožbene navedbe, da pritožnik, ki je pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca za zemljišče, na katerem je zgrajen navedeni objekt, zahteva priznanje statusa stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja zaradi varstva njegovih lastninsko pravnih upravičenj, je zavrnilo s pojasnilom, da pritožnik svoje pravice in pravne koristi, izvirajoče iz navedenega statusa, varuje že v obnovljenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za navedeni objekt.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je v denacionalizacijskem postopku zahteval vrnitev v last in posest tudi zemljišča parc. št. 1204/1 k. o. Bežigrad, na delu katerega je zgrajen zgoraj navedeni objekt. Vrhovnemu sodišču pritožnik očita kršitev 14., 22., 23. in 33. člena Ustave, ker prvostopenjski upravni organ ni prekinil postopka izdaje uporabnega dovoljenja ter najprej odločil o obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja in ker mu ni priznalo položaja stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja za objekt, ki nima gradbenega dovoljenja. Pritožnik meni, da je nesprejemljivo stališče sodišč in upravnih organov, da imajo samo osebe, naštete v 72. členu ZGO, lahko položaj stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Meni, da bi mu morali položaj stranke v navedenem postopku priznati v skladu z določbo 49. člena ZUP/86, ki je določal, da ima položaj stranke v upravnem postopku tudi stranka, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Navaja, da res varuje svoje pravice in pravne koristi tudi v postopku obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Prvostopenjski upravni organ je gradbeno dovoljenje odpravil, odločitev sta potrdila tako Ministrstvo kot Upravno sodišče. V času vložitve ustavne pritožbe se zadeva rešuje pred Vrhovnim sodiščem. Meni, da bo v primeru, če bo izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča ostala v veljavi, nastala absurdna pravna situacija. Glede zemljišča, na katerem je zgrajen objekt "F", naj ne bi bilo pravnih zadržkov za vrnitev v last in posest denacionalizacijskemu upravičencu. Istočasno naj bi uporabniki objekta "F" imeli veljavno uporabno dovoljenje za objekt, ki nima gradbenega dovoljenja, in bodo objekt tudi lahko uporabljali. Meni, da je tak postopek upravni organ vodil namerno. Po mnenju pritožnika bi moral upravni organ najprej odločiti o obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja in šele nato o izdaji uporabnega dovoljenja. S tem naj bi mu bila kršena pravica do pravičnega obravnavanja in sojenja pred državnimi organi. Navaja še, da se v postopku izdaje uporabnega dovoljenja presoja, ali je objekt zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem. Če tega ni, potem tudi ni mogoče izdati uporabnega dovoljenja. Ker prvostopenjski upravni organ ni prekinil postopka za izdajo uporabnega dovoljenja, bi mu morali po mnenju pritožnika priznati položaj stranke v tem postopku. Poleg navedenega naj bi z zavrnitvijo njegove zahteve za priznanje položaja stranke v navedenem postopku upravni organi in sodišča posredno vplivali na zavrnitev zahteve za vrnitev navedenega zemljišča v last in posest denacionalizacijskemu upravičencu. Meni, da sta sodišči napačno uporabili določbe predpisov, ki opredeljujejo položaj stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, saj je to vprašanje potrebno presojati z vidika, ali stranka varuje svoje pravice in pravne koristi, in se ne omejiti le na materialno pravne določbe 72. člena ZGO.

B.

3.Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, ki določa procesna jamstva in ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Bistveno, kar očita pritožnik sodiščema v tej zadevi je, da sta napačno (preozko) razlagali določbe ZGO, ki določajo, kdo so lahko stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, oziroma da svoje odločitve nista oprli na določbo 49. člena ZUP/86, ki določa, da je stranka v upravnem postopku tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Takšne navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo le ugovor zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Dejstvo, da je odločitev sodišča drugačna od tiste, s katero bi soglašal pritožnik, ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Kršitve pravice iz 22. člena Ustave tudi ne more utemeljiti z navedbami, da je Vrhovno sodišče zagrešilo kršitev navedenih ustavnih določb, ker prvostopenjski upravni organ ni prekinil postopka izdaje uporabnega dovoljenja do končne odločitve v postopku obnove gradbenega dovoljenja. Predmet presoje v obravnavanem primeru je odločitev o priznanju lastnosti stranke, ki bi pomenila kršitev načela enakosti le v primeru, če bi sodišči z izpodbijanima odločitvama odločili drugače, kot sicer odločata v podobnih ali enakih primerih. Tega pa pritožnik niti ne zatrjuje. V postopku z ustavno pritožbo, kjer se izpodbija odločitev, da pritožnik nima položaja stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, ni mogoče upoštevati navedb pritožnika, ki se nanašajo na delovanje prvostopenjskega upravnega organa.

4.Ustavnopravno relevanten bi bil lahko očitek pritožnika o kršitvi 23. člena Ustave, ki naj bi ga sodišči storili s tem, da z izpodbijanima odločitvama pritožniku nista priznali lastnosti stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, zaradi česar naj v tem postopku ne bi mogel varovati svojih pravic in pravnih koristi, ki mu kot pravnemu nasledniku denacionalizacijskega upravičenca gredo po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen). Sestavni del pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je tudi pravica do meritorne odločitve sodišča. To pravico bi sodišči lahko kršili, če bi njuna odločitev temeljila na stališču, ki je z vidika pravice do sodnega varstva nesprejemljivo. Za to pa v tem primeru ne gre. Stališče sodišč, da pritožniku kot pravnemu nasledniku denacionalizacijskega upravičenca za denacionalizacijo zemljišča št. 1204/1 k. o. Bežigrad, na katerem stoji del "spornega" objekta "F", ni mogoče priznati položaja stranke pri izdaji uporabnega dovoljenja, ni takšno. Vrhovno sodišče je svoje stališče oprlo na določbe ZGO, ki določajo, da pri tehničnem pregledu poleg investitorja sodelujejo predstavniki nadzornika, izvajalcev in projektivnih podjetij ter dobaviteljev glavne opreme, ki so sodelovali pri gradnji, ter določbo 72. člena ZGO, po kateri se zoper uporabno dovoljenje poleg investitorja lahko pritožijo še udeleženci pri gradnji. Uporabno dovoljenje je namreč akt, ki dovoljuje uporabo objekta in se izda, če pri opravljenem tehničnem pregledu niso bile ugotovljene pomanjkljivosti, zaradi katerih objekta ni mogoče uporabljati. V postopku izdaje uporabnega dovoljenja se torej vprašanje, ali investitor izkazuje pravico gradnje oziroma razpolagalno pravico na zemljišču (ki sicer zaradi nepravnomočno končanega postopka denacionalizacije za to zemljišče lahko postane sporna), na katerem naj bi bil objekt zgrajen, ne zastavlja več. Ta pogoj je moral investitor izpolniti že v postopku izdaje lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja. V kolikor je za zemljišča, na katerih želi investitor graditi, vložena zahteva za denacionalizacijo, o kateri še ni pravnomočno odločeno, je zato nesporno, da lahko denacionalizacijski upravičenec ali njegov pravni naslednik v postopku izdaje lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja varuje svoje pravice in pravne koristi, saj sicer ne bi mogel učinkovito varovati pravic, ki mu gredo po določbah ZDen. Kot izhaja iz navedb pritožnika in ugotovitev sodišča ter spisne dokumentacije, pritožnik svoje pravice in pravne koristi kot pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca za zemljišče s parc. št. 1204/1 k. o. Bežigrad uveljavlja v obnovljenih postopkih izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja za zgoraj navedeni objekt. Zato so neutemeljeni pritožnikovi očitki o kršitvi 23. člena Ustave.

5.Glede na navedeno pa je neutemeljen tudi očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave, ki sicer varuje tudi pričakovanja denacionalizacijskih upravičencev. Pritožnik izdaji uporabnega dovoljenja pripisuje učinke oziroma pravne posledice, ki jih ta nima. Ustavno sodišče je že v prejšnji točki te obrazložitve pojasnilo, kaj je vsebina uporabnega dovoljenja, zato tega tu ne ponavlja. Poudarja le, da se uporabno dovoljenje izda za objekt in ne za osebo. Pritožnikovi očitki, da naj bi investitor na podlagi te upravne odločbe pridobil lastninsko pravico na zgrajenem objektu ter posledično na zemljišču, na katerem ta stoji, nikakor ne držijo. Ob tem ni odveč dodati, da predstavlja oviro za vrnitev zemljišča v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZDen dejanska pozidanost zemljišča v času vračanja in ne le zazidava, ki ima podlago v ustreznem (veljavnem) dovoljenju. Tudi glede na navedeno torej pritožnik kot pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca za denacionalizacijo zemljišča št. 1204/1 k. o. Bežigrad z navedenim aktom ne more biti v ničemer prizadet v svojih pravicah in pravnih interesih.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan